Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo posnetkov aerosnemanja, saj so bili predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa tudi ni izkazala, zakaj posnetkov ni mogla pridobiti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Ravnanje sodišča, ki brez upravičenega razloga upošteva prepozne navedbe in dokaze strank, pomeni bistveno kršitev postopka. Naknadno navajanje dejstev in dokazov omogoča le pogoj nekrivde, ki pa je tožena stranka niti ne uveljavlja. Zato tožena stranka prekluzije glede navajanja dokazov ne more obiti s sklicevanjem na materialno resnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica do 34/100 solastnica nepremičnine parc. št. *237/0 (ID ...), k. o. X in odločilo, da se pri navedeni nepremičnini v zemljiški knjigi tožnica vpiše kot lastnica v navedenem deležu (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnica solastnica do 2/100 nepremičnine parc. št. 763/3 (ID 0005087), k. o. X in da se pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi tožnica vpiše v navedenem deležu kot lastnica (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženkam pravdne stroške v znesku 1.556,94 EUR tako, da vsaki od toženk plača 518,98 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (I. točka izreka) in zoper stroške (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v dokazni oceni sledilo izključno tožničinim navedbam in navedbam njenih prič. Razume, da je sodišče naklonjeno tožnici, ki je po moževi smrti ostala sama in brez potomcev, vendar ta naklonjenost ne more vplivati na pravilnost odločitve. Toženke so edine potomke A., na domačijo jih vežejo spomini iz otroštva ter se zato borijo za imovino rodbine, ki je prehajala iz roda v rod. Sodišče ni upoštevalo posnetkov aero snemanja, ker je ocenilo, da so bili ti predloženi prepozno. Tudi če so bili predloženi prepozno, sodišče ne more mimo načela materialne resnice. Posnetki dokazujejo, da so vse garaže stale že predno je B. B. podedoval kmetijo. V postopku so bili postavljeni trije izvedenci. Smiselno bi bilo, če bi sodišče za svojo odločitev vzelo povprečno oceno vseh treh. Toženke še vedno trdijo, da je bil hlev s skednjem zgrajen preden je B. B. postal lastnik kmetije. Tožnica je zatrjevala, da je bilo to leta 1980, toženke pa, da je bilo to leta 1979. Sodišče je brez pomisleka verjelo tožnici in priči C. C., ki je izpovedal, da je bil tedaj star 15 let in je zaključeval 8 razred. Priča z ničemer ni dokazala, da je leta 1980 končevala 8. razred, niti da je bil leta 1978 na njihovi kmetiji požar. Kako je možno, da bi si 15-letnik zapomnil zapustnikove besede, da naj bi tudi on naslednje leto postavil nov skedenj. Tega, da naj bi dobil takrat nov motor, ki ga ima še danes in je na njem zapisana letnica 1980, ne gre verjeti. Tega tudi ni z ničemer dokazal. Kako se D. D. pri starosti 73 let spomni, da so takrat mesec ali dva po njegovem 40. rojstnem dnevu začeli dela na hlevu in skednju pri sosedu. To je izkustveno nemogoče. Za razliko od izpovedbe tožnice in njenih prič, pa sodišče niti malo ni verjelo toženkam in njihovim pričam. Sodišče ni verjelo priči E. E., ker je ugotovilo, da se je toženka glede letnic zapletala in spreminjala izjave, niti ni verjelo, da se spominja zato, ker je tistega leta rodila hčer. Toženka je za dokaz, da se je njen mož tedaj začel ukvarjati z avtoprevozništvom, v spis vložila odločbo, glasečo se na ime F. F.. F. F. pa je izpovedal, da po letu 1979 ni več opravljal električnih del. Sodišče je ocenilo, da je neprepričljivo, da bi si vse to, kar so izpovedali, zapomnili glede na rojstvo otroka, začetek opravljanja avtoprevozniške dejavnosti in nakup avtomobila. Toženke pa menijo ravno nasprotno. Prav ti dogodki so taki in tisti, ki si jih ljudje zapomnijo. Sodišče je ocenilo, da je spomin C. C. precej verjetnejši, saj se spomni zato, ker je pri 15-tih končeval osnovno šolo. Pa jo je res in ali jo je res končal leta 1980? Ta trditev ni z ničemer dokazana. Tožene stranke so prepričane, da imata D. D. in C. C. svoji računici. C. C. je dolga leta kosil zapustnikove travnike. Kako je lahko sodišče ocenilo, da so take navedbe toženk gola špekulacija. Tako sklepanje sodišča je toženke užalilo. Toženke iz obrazložitve odločbe sklepajo, da je sodišče njihovim pričam odreklo verodostojnost zaradi pristranskosti.

3. Sodišče je upoštevalo, da je bil po podatkih GURS-a skedenj zgrajen leta 1980, pri čemer je zanemarilo dejstvo, da na GURS-u lahko popravi podatke kdorkoli ima interes. Po prvem vrednotenju nepremičnin leta 2011 so ljudje množično popravljali na GURS-u vpisane podatke.

4. Glede hleva in skednja ni bistveno ali gre za nov ali obnovljen objekt, ampak, kdaj se je to zgodilo. Preden je zapustničin mož postal lastnik ali po tem. Tožnica je zaslišana izpovedala, da sta z možem, preden sta se preselila v stanovanje, 12 let živela v izbi na podstrešju stare hiše. Tožnica in pok. B. B. sta se poročila leta 1967, kar pomeni, da sta se preselila v stanovanje in delavnico leta 1979 in da je bila delavnica in stanovanje tedaj že povsem dokončana.

5. Sodišče tudi ni odločilo o tožničinem zahtevku v celoti. Tožnica je zahtevek glede ostalih parcel (razen glede parcel *237/0 in 763/3, obe k. o. X) umaknila, toženke pa z umikom niso soglašale.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica do 34/100 nepremičnine parc. št. *237/0, k. o. X in odločilo, da se pri navedeni nepremičnini tožnica vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica do 34/100, zavrnilo pa je zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica do 2/100 nepremičnine parc. št. 763/3, k. o. X in zahtevo za vpis nepremičnine v zemljiški knjigi na ime tožnice v navedenem deležu. Glede nepremičnine parc. št. *237/0, k. o. X je ugotovilo, da sta tožnica in njen mož na navedeni parceli v letu 1994 obnovila stanovanjsko hišo tako temeljito, da se je spremenila identiteta nepremičnine in je nastala nova stvar. Na isti parceli stoji tudi hlev s skednjem, za katera je sodišče ugotovilo, da sta bila leta 1980 zgrajena na novo. Zavrnilo pa je zahtevo na ugotovitev, da sta tožnica in njen mož na parc. št. 763/3, k. o. X na novo sezidala garažni boks za traktor. Tožena stranka v pritožbi napada odločitev in ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na hlev s skednjem, ki stojita na parc. št. *237/0, k. o. X.(1)

9. Tožena stranka napada dokazno oceno, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče in na podlagi katere je zaključilo, da sta bila hlev in skedenj na novo zgrajena leta 1980. V zvezi z izvedenim dokaznim postopkom sodišču očita tudi pristranskost, saj je brez razlogov verjelo le tožnici in njenim pričam, toženi stranki in njenim pričam pa ne in neizvedbo dokaza,(2) za katerega je sodišče ugotovilo, da je bil predlagan prepozno ter se sklicuje na načelo materialne resnice. Pritožbeni očitki po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni.

10. Po določilu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku upoštevalo metodološka napotila 8. člena ZPP in napravilo dokazno oceno, ki je skrbna, logična in prepričljiva. Opredelilo se je do vseh izvedenih dokazov in na podlagi njih napravilo zaključke, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče ni gradilo dokazne ocene na enostavni oceni, da verjame tožnici in njenim pričam, ne pa toženkam in njihovim pričam. Sodišče je obrazložilo, zakaj je ocenilo za prepričljivo izpovedbo tožnice in prič C. C. ter D. D. Na podlagi vtisa, ki ga je dobilo sodišče ob zaslišanjih ter analize izpovedb, je sodišče ocenilo izpovedbo tožnice ter prič C. C. in D. D. za prepričljive, izpovedbe toženk in njihovih prič pa ne. Prva toženka E. E. sodišča ni prepričala s svojo izpovedbo, saj se je zapletala glede letnic in spreminjala izjave (primerjaj obrazložitev v 7. točki obrazložitve na strani 8). Sodišče se je kritično opredelilo do dejstva, da so priče natančno utemeljevale, zakaj se spominjajo, da je bila izgradnja hleva in skednja ravno leta 1979 ali pa 1980. Ocenilo je, da je splošno in izkustveno znano, da si ljudje za tako daleč nazaj takih podrobnosti ne zapomnijo, razen, če so za njih osebno pomembne ali pa se zavedajo pomena datuma izgradnje hleva in skednja. Upoštevalo je, da sta le priči C. C. in D. D. živela blizu tožničine domačije, zato je ocenilo, da se bistveno bolj spomnita izgradnje objekta kot priče F. F., G. G., H. H. in I. I., ki so bile na tožničini domačiji le redko. Zlasti glede G. G. in H. H. je po oceni sodišča malo verjetno, da bi si zapomnila točno letnico, kdaj sta izvajala neko rutinsko delovno opravilo. Priče, ki so s toženkami v sorodstveni povezavi, je sodišče ocenilo kot pristranske. Glede priče I. I. pa je sodišče upoštevalo tudi, da je bila v letu 1979 prvič na domačiji tožnice in je vprašljivo, če bi znala oceniti, ali je skedenj star ali nov. V mozaik dokazne ocene je sodišče umestilo tudi podatke GURS-a o tem, kdaj je bil zgrajen objekt. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da so se lahko podatki GURS-a popravili. Iz podatkov Geodetske uprave izhaja, da je bil sporen objekt zgrajen leta 1980, tako izhaja tudi iz izpovedbe tožnice in prič, ki jim je verjelo sodišče. 11. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je verjelo pričama C. C. in D. D., ne da bi izkazala resničnost tistega, s čimer sta utemeljevala, zakaj se spominjata, da se je objekt gradil ravno leta 1980 (C. C. je to utemeljeval s tem, da je takrat končeval osnovno šolo in je bil star 15 let, D. D. pa, da so se po njegovem 40. rojstnem dnevu oziroma dva dni po njem, začela dela na hlevu oziroma skednju). V obravnavanem primeru ni bila predmet dokaznega postopka starost C. ali D. v času izgradnje hleva, ampak je sodišče ocenjevalo prepričljivost izpovedi strank in prič. Na podlagi neposrednega vtisa, ki ga je dobilo na zaslišanju in umestitve izpovedb prič C. in D. v mozaik celotne dokazne ocene, je izpovedbi ocenilo za prepričljivi.

12. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti pritožbena navedba o tem, da je tožnica izpovedala, da sta s pokojnim možem še 12 let po sklenitvi zakonske zveze živela na podstrehi, kar naj bi pomenilo, da sta se preselila v stanovanje 1979 in je bilo takrat stanovanje (in delavnica dokončana). Ta navedba se ne nanaša na izgradnjo hleva in skednja.

13. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo posnetkov aerosnemanja, saj so bili predloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa tudi ni izkazala, zakaj posnetkov ni mogla pridobiti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Ravnanje sodišča, ki brez upravičenega razloga upošteva prepozne navedbe in dokaze strank, pomeni bistveno kršitev postopka. Naknadno navajanje dejstev in dokazov omogoča le pogoj nekrivde, ki pa je tožena stranka niti ne uveljavlja. Zato tožena stranka prekluzije glede navajanja dokazov ne more obiti s sklicevanjem na materialno resnico.

14. Tožena stranka v pritožbi sodišču očita tudi pristranskost. Po določilu 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Tožena stranka izločitve sodnice ni zahtevala. Z navedbami o pristranskosti sodnice pa tudi ne more izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je kot že obrazložena prepričljiva in celovita ter jo pritožbeno sodišče sprejema.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo o tožničinem zahtevku v celoti. Tožeča stranka je na naroku 13. 4. 2016 delno umaknila tožbeni zahtevek. Sodišče je s sklepom delni umik vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. Tožena stranka delnemu umiku tožbe ni nasprotovala. Očitki, da sodišče ni odločalo o zahtevku v celoti, so zato neutemeljeni.

16. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne vplivajo na odločitev o zadevi in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Ne izpodbija pa tožena stranka ugotovitev, ki se nanašajo na hišo, ki stoji na parc. št. *237/0, k. o. X. Op. št. (2): Sodišče ni upoštevalo aero posnetkov.