Jedro

Ker predstavlja ugotovitev, da je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, ugotovitev dejstva, ugotovitvena tožba s takšnim tožbenim zahtevkom ni dopustna in jo je potrebno zavreči. Razlika med prejetim nadomestilom plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo in nadomestilom plače, ki bi tožniku pripadalo za čas bolniškega staleža, predstavlja čisto denarno terjatev, ki jo je dopustno uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem, zaradi česar je bila tožba neutemeljeno zavržena z obrazložitvijo, da delavec predhodno ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike v nadomestilu plače in glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika ter odločilo, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 936,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegov tožbeni zahtevek ne predstavlja čistega denarnega zahtevka, temveč temelji na odločbi o odreditvi na čakanje. Tožniku je bila zares izdana odločba o čakanju na drugo ustrezno delo z dne 17. 12. 2002, vendar te odločbe tožnik v tem individualnem delovnem sporu ne izpodbija. Uveljavlja le razliko v plači za čas od 23. 12. 2002 dalje in sicer med izplačevano plačo in nadomestilom plače za bolniški stalež, ki mu je bil priznan vse od 27. 11. 2001 dalje in tudi v času odrejenega čakanja. Iz sodne prakse izhaja, da predstavljajo zahtevki glede uveljavljanja razlike v plači med dejansko izplačevano plačo in plačo, ki bi jo prejel delavec za dejansko opravljeno delo, denarne zahtevke. Odločitev o pravdnih stroških je napačna, saj ni razvidno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo vrednost tožbenega zahtevka v znesku 400 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.).

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tožbi predlagal sodišču prve stopnje, da ugotovi, da je od 23. 12. 2002 dalje v bolniškem staležu (1. točka tožbenega zahtevka), da mu je dolžna tožena stranka za čas od 23. 12. 2002 dalje izplačati razliko v plači med plačo (pravilno nadomestilom plače) ob upoštevanju bolniškega staleža tožnika in plačo, ki jo tožnik dejansko prejema za drugo ustrezno delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka tožbenega zahtevka). Poleg tega je zahteval tudi povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. točka tožbenega zahtevka). Iz obrazložitve tožbe je razvidno, da je bil tožnik od 27. 11. 2001 dalje v bolniškem staležu in da ima od 27. 11. 2001 status invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Ker ga je tožena stranka z odločbo z dne 17. 12. 2002 (B3) od 23. 12. 2002 dalje razporedila na čakanje na drugo ustrezno delo, mu je od tega dne dalje obračunavala nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, čeprav bi mu pripadalo nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, saj bi lahko sklep o razporeditvi na čakanje na drugo ustrezno delo pričel učinkovati šele z zaključkom bolniškega staleža. Poleg tega je zatrjeval, da mu tožena stranka ne izplačuje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini, kot je ta določena z odločbo ZPIZ z dne 16. 1. 2003, temveč v nižjem znesku.

Tožena stranka je v postopku navajala, da je bil tožnik v spornem obdobju (ko je bil razporejen na čakanje na drugo ustrezno delo) v bolniškem staležu le štiri ure dnevno, medtem ko je štiri ure na dan delal. Poleg tega je bilo tožniku v spornem obdobju izplačevano nadomestilo plače v skladu z odločbo ZPIZ z dne 16. 1. 2003. Tožnik je zoper odločbo o razporeditvi na čakanje na ustrezno delo z dne 17. 12. 2002 vložil zahtevo za varstvo pravic. O tej zahtevi pri toženi stranki sicer ni bilo odločeno, tožnik pa sodnega varstva v zvezi s to odločbo ni zahteval. Tožnik je z vlogo z dne 3. 4. 2005 modificiral 2. točko tožbenega zahtevka tako, da je zahteval (po odvodu davkov in prispevkov) izplačilo razlike v plači v višini 1.319.044,71 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike v plači, navedene v tej modifikaciji, do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo (in mu posledično naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožene stranke), ker je ugotovilo, da ni podane procesne predpostavke za vložitev tožbe. Zaključilo je, da bi moral tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložiti najkasneje 18. 9. 2003, to je v 60 dneh od dneva, ko je vložil zahtevo za varstvo pravic z dne 16. 6. 2003 (A30) zoper odločitev o razporeditvi na čakanje na delo (B2). Ker je ugotovilo, da je tožnik to zahtevo pri toženi stranki vložil 17. 6. 2003 (žig tožene stranke s sprejemnim datumom na tožnikovi zahtevi - A30) in ker o njej tožena stranka ni odločala, je ob upoštevanju osmega odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) zaključilo, da bi moral tožnik v tem individualnem delovnem sporu tožbo vložiti najkasneje do 18. 9. 2003. Ker je bila tožba vložena pri prvostopenjskem sodišču šele 17. 10. 2003, jo je kot prepozno zavrglo.

Iz tožnikove zahteve za varstvo pravic z dne 16. 6. 2003 (A30) je razbrati, da je tožnik v njej smiselno zahteval razveljavitev odločbe o razporeditvi na čakanje na drugo ustrezno delo z dne 17. 12. 2002 (B2), medtem ko v tem individualnem delovnem sporu zahtevka za razveljavitev navedene odločbe tožene stranke ni postavil. V tožbi je namreč zahteval ugotovitev, da je od 23. 12. 2002 dalje v bolniškem staležu, izplačilo razlik v plači med dejansko prejetim nadomestilom plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo in nadomestilom plače, ki bi mu pripadalo ob upoštevanju bolniškega staleža, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je bil v bolniškem staležu od 23. 12. 2002 dalje, predstavlja zahtevek za ugotovitev dejstva, tožba, s katero se zahteva ugotovitev dejstva, pa ni dopustna (181. člen ZPP), posledično pa tudi ni dopustno meritorno sojenje o takšnem tožbenem zahtevku. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Ker v zvezi z zavrženjem tega dela tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev, da je tožnik v bolniškem staležu od 23. 12. 2002 dalje, uveljavljeni pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika glede navedenega zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju tega dela tožbe (člen 365/2 ZPP).

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu za obdobje od decembra 2002 do februarja 2005 vtoževal tudi razliko v nadomestilu plače med dejansko prejetim nadomestilom plače zaradi čakanja na drugo ustrezno delo, ki mu je bilo po njegovih trditvah izplačano celo v nižjem znesku od tistega, ki ga je določil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v odločbi z dne 16. 1. 2003 (A2) in nadomestilom plače, ki bi tožniku pripadalo, če bi bil v tem obdobju v bolniškem staležu. Ta del njegovega tožbenega zahtevka pa se po stališču pritožbenega sodišča uvršča med tako imenovane čiste denarne zahtevke, za katere tožniku ni bilo potrebno pred vložitvijo tožbe zahtevati varstva svojih pravic pri delodajalcu. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, čeprav bi mu pripadalo nadomestilo plače v višini nadomestila plače za bolniški stalež. Takšen zahtevek pa je potrebno opredeliti kot čisti denarni zahtevek tožnika. Iz četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izhaja, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Ker sodišče prve stopnje citirane določbe ni upoštevalo, je nepravilno zavrglo tožnikovo tožbo tudi v tem delu. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi, ki se je nanašala na zavrženje dela tožbe glede razlike nadomestila plače, ugodilo, izpodbijani sklep delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP, 366. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je bil sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 441/2005 z dne 15. 12. 2005 (B5 - s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika in potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe) izdan ob upoštevanju tega, da je tožnik v citiranem individualnem delovnem sporu zahteval napredovanje v višji plačilni razred in posledično izplačilo razlike v plači. Tovrstni spori (o napredovanju oziroma o razvrstitvi v plačilni razred) pa spadajo med nedenarne spore, za katere se zahteva tako predsodno varstvo pravic pri delodajalcu kot tudi vložitev tožbe v zakonsko določenem roku (člen 100a/8 ZObr). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, če je bil tožnik v spornem obdobju upravičen do vtoževanih zneskov razlike v nadomestilu plače. Ugotoviti bo torej moralo, če je tožnik v času, ko je bil v bolniškem staležu, dobil izplačano nadomestilo plače v višini nadomestila, ki bi mu pripadalo za bolniški stalež, v času, ko pa je bil po odločbi tožene stranke razporejen na čakanje na drugo ustrezno delo (odločba z dne 17. 12. 2002 - B2; ki je po podatkih spisa dokončna in pravnomočna) pa nadomestilo plače v višini, kot bi mu pripadalo za čakanje na drugo ustrezno delo. Na podlagi teh ugotovitev bo moralo odločiti o utemeljenosti denarnega dela njegovega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/4 ZPP. Pritožbeno sodišče je odločalo le o stroških pritožbenega postopka tožene stranke, saj tožnik teh stroškov ni priglasil.