Jedro

Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo za azil ni zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), obstaja sum, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba

Obrazložitev

Z izpodbijano (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odlo. US RS) po predhodnem zaslišanju tožnika zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25.10.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 23.10.2006 do dne 23.1.2006 (pravilno 2007).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 4.11.2006 vložil tožbo zaradi molka upravnega organa in v njej navajal, da pisni odpravek sklepa o začasni omejitvi gibanja ni bil izdan v 48. urah od ustnega izreka sklepa in mu posledično tudi ni bil vročen; da je bil na naroku za zaslišanje tožnika pri sodišču prve stopnje dne 8.11.2006 tožnikovi pooblaščenki C.C. vročen izvod sklepa tožene stranke z dne 25.10.2006 o začasni omejitvi gibanja in da je pooblaščenka na naroku razširila tožbo (vloženo zaradi molka organa) na sklep, ki ji je bil vročen na naroku.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno odločila in navedla utemeljene razloge za začasno omejitev gibanja v obravnavanem primeru. Tožnik je bil dne 5.10.2006 po prijetju s strani policije in po izrečeni kazni zaradi prekrška zaradi nezakonitega prehoda državne meje, dne 5.10.2006 nameščen v Center za tujce, kjer je dne 9.10.2006, z lastnoročno pisno izjavo izrazil namen, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil (prošnja za priznanje azila je bila na predpisanem obrazcu podana 23.10.2006). Ker je bil tožnik brez osebnih dokumentov za izkazovanje istovetnosti in ker je prošnjo za azil izrazil šele 4 dni po namestitvi v Center za tujce zaradi odstranitve iz države, je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno izrekla navedeni ukrep tako zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) kot zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, to je, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Opozarja še, da je v izpodbijanem sklepu narejena očitna napaka, ker je tožena stranka namesto pravilne letnice "2007" navedla letnico "2006", vendar pa bo tožena stranka lahko ugotovljeno pomoto odpravila z izdajo popravnega sklepa v skladu z 2. odstavkom 223. člena ZUP.

Pritožbo zoper izpodbijano sodbo je vložil tožnik po pooblaščenem odvetniku A.A., in sicer zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da v času zaslišanja na sodišču dne 8.11.2006 predstavnica PIC-a ni bila več njegova pooblaščena, saj je odvetnik A.A. z dopisom z dne 3.11.2006 obvestil toženo stranko, da sedaj on zastopa tožnika. Sodišče ni vabilo na zaslišanje pravega tožnikovega zastopnika. Zaslišanje je bilo opravljeno brez vednosti tožnika, da mu je gibanje omejeno, saj je odločbo o omejitvi gibanja prejel šele 12 dni po izdaji odločbe. Tožena stranka to utemeljuje z obrazložitvijo, da prej ni mogla prevesti odločbe. Gre za bistvene kršitve postopka. Tožnik zaradi tega ni mogel na zaslišanju izpovedati relevantnih dejstev. Navaja, da nikakor ne obstojajo razlogi, navedeni v 27. členu ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena istega zakona, saj tožnik nima namena zlorabljati azilnega postopka, prav tako pa ni kriv, da istovetnost ne more biti ugotovljena, saj mu je bil potni list odvzet s strani prevoznika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov, vendar je tožena stranka v obravnavanem primeru tožniku začasno omejila gibanje zaradi razlogov iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil, po 3. alinei 1. odstavka istega člena pa se lahko prosilcu za azil omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi se odložilo prisilno odstranitev.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravilno začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih sodbah že večkrat ponovilo svoje stališče, da je treba pri ugotavljanju identitete prosilca za azil upoštevati veljavno zakonodajo Republike Slovenije, kar pomeni, da je treba upoštevati, kako se identiteta posameznikov dokazuje v Republiki Sloveniji. Če se prosilec za azil ob podaji prošnje za azil ne more izkazati z nobenim dokumentom (osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v tujčevi državi predpisana in s katero se lahko dokazuje istovetnost oziroma drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost), svoje istovetnosti ni z ničemer dokazal. Če pa prosilec ne razpolaga s takšnim dokumentom, kot v obravnavanem primeru, pa je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi, takšno ugotavljanje pa traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil tudi v teh primerih lahko začasno omeji gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru utemeljen tudi razlog začasne omejitve gibanja tožniku zaradi suma zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka imela za izrek navedenega ukrepa podlago v določbah 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 26. člena ZAzil. Za začasno omejitev gibanja na tej zakonski podlagi namreč zadostuje že sum, da je prosilec za azil vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V obravnavanem primeru je tožnik izrazil namero zaprositi za azil po 4 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz države. Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, ni za azil zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da v tem primeru obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Zato je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena tožnikova začasna omejitev gibanja tudi na navedeni pravni podlagi.

Glede na navedeno tožnik s pritožbenimi ugovori, da ni imel namena zlorabljati azilnega postopka in da ni kriv, da njegova istovetnost ne more biti ugotovljena, saj mu je potni list odvzel prevoznik, ne more uspeti.

Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati ugovori, da sodišče na narok za zaslišanje ni vabilo pravega zastopnika tožnika. Iz pooblastila, vloženega v sodni spis, izhaja, da je tožnik dne 27.10.2006 pooblastil sodelavko Pravnoinformacijskega centra (PIC) v Ljubljani, B.B., da vloži tožbo zaradi molka organa zaradi neizdaje sklepa o omejitvi gibanja ter da se lahko to pooblastilo prenese na druge sodelavce PIC-a. To dejanje (vložitev tožbe zaradi molka) je pooblaščenka opravila in bila s strani sodišča vabljena na narok za zaslišanje. Na naroku za zaslišanje pa ji je bil vročen sklep tožene stranke o začasni omejitvi gibanja in je tožbo zaradi molka organa razširila na navedeni sklep. Tožnik na naroku za zaslišanje, kot izhaja iz zapisnika z dne 8.11.2006, ni nasprotoval razširitvi tožbe, sodišče ga je o zadevi zaslišalo, kar pomeni, da mu je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, čemur tudi ni nasprotoval, niti ni ugovarjal, da sodišče na narok za zaslišanje ni vabilo tudi pooblaščenega odvetnika A.A. S takšnim ravnanjem je tožnik po presoji pritožbenega sodišča odobril navedena dejanja v postopku. Zato v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Ker ne obstajajo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.