Jedro

Do presečnega dne se pravica do dividende prenaša hkrati s prenosom vrednostnega papirja. Z nastopom presečnega dne pa je pravica do dividende prenehala biti inkorporirana v vrednostnem papirju. Pridobila je pravno samostojnost in se od tega trenutka ne prenaša več hkrati s prenosom vrednostnega papirja, temveč skladno s pravili, ki veljajo za prenos pravic (torej s cesijo).

Delničar nima obligacijskopravnega zahtevka do družbe, da mu izplača dobiček, čeprav družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček. Predpogoj za obligacijsko pravni zahtevek delničarja do družbe je sklep o uporabi bilančnega dobička, ki ga sprejme skupščina. V tem trenutku se iz korporacijskega upravičenja do dela dobička izloči samostojno obligacijska premoženjska pravica, terjatev do izplačila dobička – dividende. Ko je bilančni dobiček enkrat razdeljen, skupščina o njem ne more ponovno odločati. Terjatev na izplačilo dobička je s trenutkom sprejetja sklepa že postala sestavni del družbenikovega oziroma delničarjevega premoženja, zato je drugi družbeniki oziroma delničarji ne morejo več odpraviti z razveljavitvijo sklepa.

Dematerializacija vrednostnih papirjev pomeni nadomestitev papirnatega nosilca pravic z elektronskim nosilcem teh pravic. S samo zamenjavo nosilca se vsebina pravic iz vrednostnega papirja ne spremeni. Pravna narava vrednostnega papirja in s tem vsebina obveznosti izdajatelja in pravica imetnikov ostanejo nespremenjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.174,18 EUR v roku 15 dni, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 36.381,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2012 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.615,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama je sporno, ali je do izplačila dividend upravičen tožnik, ki je bil imetnik delnic tožene stranke, ko je ta na seji skupščine z dne 21. 10. 2008 sprejela sklep, da se del bilančnega dobička iz leta 2004 uporabi za izplačilo dividend delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo družbe konec dneva ob koncu skupščine, in sicer v 60 dneh po sprejemu sklepa (prim. notarski zapisnik notarja D. J. št. SV - 529/08, priloga A 2). Tožnik je kasneje kot prodajalec sklenil s toženo družbo kot kupcem pogodbo o prodaji delnic z dne 14. 7. 2010 (priloga A 3). Tožena stranka pa je nato dne 4. 10. 2011 na seji skupščine sprejela sklep, s katerim je preklicala zgoraj navedeni sklep skupščine o izplačilu dividend (prim. notarski zapisnik notarja D. J. št. SV – 467/11, priloga A 4).

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnim razlogom, da je za odločitev pomemben presečni dan pravne samostojnosti upravičenja iz nematerializiranega vrednostnega papirja, kot je določen v pravnem poslu, ki je pravni temelj nastanka tega upravičenja, to je v konkretnem primeru takrat, ko je bil sprejet sklep skupščine o delitvi dobička. Ocenilo je, da je obligacijski zahtevek v trenutku sklepa o delitvi dela dobička povsem konkretiziran, določen po višini in drugih modalitetah, tožnik kot takratni delničar pa je upravičen od družbe zahtevati, da mu ta izplača konkreten znesek iz naslova dividende za konkretno poslovno leto. Do presečnega dne se namreč pravica do dividende prenaša hkrati s prenosom vrednostnega papirja. Z nastopom presečnega dne pa pridobi pravica do dividende pravno samostojnost in se od tega trenutka ne prenaša več hkrati s prenosom vrednostnega papirja, pač pa s cesijo. Po oceni sodišča prve stopnje iz pogodbe o prodaji delnic ni razvidno niti iz trditev tožene stranke ne izhaja, da je bil opravljen prenos obligacijske pravice s cesijo niti nima 6. člen pogodbe narave odpusta dolga. Pogodba je glede tega jasna.

7. Pritožnica navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) in časovno odmaknjeno stališče, ki se poleg tega nanašata na delnice, izdane v nematerializirani obliki, kar pa v tej zadevi ni uporabljivo, saj trditvene podlage za to ni bilo, tožeča stranka pa sploh še ni bila vpisana v register nematerializiranih vrednostnih papirjev. Zato pritožnica vztraja na stališču, da če imetnik delnice le-to odsvoji, odsvoji hkrati tudi vse pravice iz delnice, tako korporacijske kot premoženjske, tožeča stranka pa se je po njenem mnenju v 6. členu pogodbe o prodaji delnic tudi odpovedala uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov iz naslova dosedanjega lastništva delnic. Po oceni pritožbenega sodišča navedena izvajanja pritožnice ne vzdržijo niti materialnopravne presoje niti presoje v luči dejanske podlage spora.

8. V skladu s 176. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je pravica do dela dobička (dividende) korporacijsko upravičenje, ki ga ima vsak imetnik delnice (navadne ali prednostne). Delničar nima obligacijskopravnega zahtevka do družbe, da mu izplača dobiček, čeprav družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček. Predpogoj za obligacijskopravni zahtevek delničarja do družbe je sklep o uporabi bilančnega dobička, ki ga sprejme skupščina. V tem trenutku se iz korporacijskega upravičenja do dela dobička izloči samostojno obligacijska premoženjska pravica, terjatev do izplačila dobička – dividende (prim. M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, druga knjiga, str. 210). Ko je bilančni dobiček enkrat razdeljen, skupščina o njem ne more ponovno odločati. Terjatev na izplačilo dobička je s trenutkom sprejetja sklepa že postala sestavni del družbenikovega oziroma delničarjevega premoženja, zato je drugi družbeniki oziroma delničarji ne morejo več odpraviti z razveljavitvijo sklepa (prim. smiselno VSL sodba II Cpg 238/2010). Sklep skupščine z dne 4. 10. 2011 o preklicu predhodnega sklepa o delitvi bilančnega dobička, sprejet v času, ko tožnik ni bil več delničar tožene stranke, nima učinka na tožnikovo pridobljeno pravico do izplačila dividende.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo s sklepom skupščine z dne 21. 10. 2008 določeno, da se dividende izplačajo delničarjem, ki so vpisani v delniško knjigo družbe konec dneva ob koncu skupščine v 60 dneh po prejemu sklepa (prim. 3. člen Zapisnika o seji skupščine, priloga A 2). Glede na navedeni sklep skupščine je bil kot presečni dan pravne samostojnosti upravičenja na plačilo dividende določen na dan sklepa skupščine. Pravica do dividende je prenehala biti inkorporirana v vrednostnem papirju in se od presečnega dne dalje lahko prenaša samo še po pravilih, ki veljajo za prenos pravic (cesija). Pritožnica zato ne more uspeti z navedbami, da je bil s kasnejšo prodajo delnic prenesen tudi konkretni obligacijski zahtevek tožeče stranke na izplačilo dividend, ki je zapadel v plačilo že pred sklenitvijo pogodbe, osamosvojil pa se je in prešel v premoženje tožeče stranke že na presečni dan pravne samostojnosti, to je s sklepom skupščine z dne 21. 10. 2008. 10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da 6. člen Pogodbe o prodaji delnic ne predstavlja niti odpusta dolga po 319. členu Obligacijskega zakonika (OZ), niti cesije po 417. členu OZ, kot trdi tožena stranka. Tožena stranka si s temi posplošenimi navedbami prihaja tudi sama s sabo v nasprotje oziroma se niti ne opredeli, ali naj bi šlo za odplačni ali neodplačni prenos, saj smiselno zatrjuje oboje, kar je pojmovno nemogoče. 11. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke, da je pogodbeno določilo 6. člena pogodbe po vsebini odplačni odstop terjatve (cesija) po 417. členu OZ, je logično, da ni sprejelo niti trditev tožene stranke, da je pravica do izplačila dividend vključena v pogodbeno ceno. Zato ni podan niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh toženkinih navedb, saj jih je smiselno zavrnilo že po temelju.

12. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo za odločitev pomembno dejansko stanje, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pri tem ni odločilnega pomena, da je uporabilo ZNVP, čeprav tožnik še ni bil vpisan v register nematerializiranih vrednostnih papirjev. Dematerializacija vrednostnih papirjev pomeni nadomestitev papirnatega nosilca pravic z elektronskim nosilcem teh pravic. S samo zamenjavo nosilca se vsebina pravic iz vrednostnega papirja ne spremeni. Pravna narava vrednostnega papirja in s tem vsebina obveznosti izdajatelja in pravica imetnikov ostanejo nespremenjene. Stališče, na katerega se je postavilo sodišče prve stopnje, je ustaljeno v pravni teoriji in tudi sodni praksi, kot je obrazloženo že zgoraj.

13. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z odvetniško tarifo. V primeru plačila zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.