Jedro

Vprašanje, ali je prvostopno sodišče glede na ugotovljene olajševalne okoliščine izreklo ustrezno kazen, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Ž.B. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. Ž.B. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let, za kateri mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen štiri leta zapora.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčeva zagovornica dne 13.10.1995 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da obsojencu izrečeno kazen zniža, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne navedenemu sodišču v ponovno odločitev.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zagovorničina zahteva ni utemeljena, ker niso podane zatrjevane kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve zakona zagovornica utemeljuje s tem, da je prvostopno sodišče pri odmeri kazni obsojencu pravilno upoštevalo številne olajševalne okoliščine in mu z uporabo omilitvenih določil izreklo (enotno) kazen eno leto in šest mesecev zapora. Kljub temu, da ni našlo nobene obteževalne okoliščine, pa je drugostopno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in obsojencu kazen zvišalo na štriri leta zapora, ne da bi povedalo, zakaj je prenizka kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Zagovornica meni, da sodba drugostopnega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih za spremembo kazni, oziroma, da so ti razlogi nejasni in sami seboj v nasprotju, zaradi te bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa je kršen tudi kazenski zakon, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Po vsebini torej zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določb kazenskega zakona, ki se nanašajo na odmero kazni.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje obsojencu za posamezni kaznivi dejanji določilo kazen treh let zapora in mu nato izreklo enotno kazen štirih let zapora. V razlogih sodbe je drugostopno sodišče navedlo, da so okoliščine, katerim je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek in jih ocenilo kot posebne olajševalne, po oceni sodišča druge stopnje takšne teže, da sta določeni kazni v višini zakonskega minimuma primerni ter da je obsojencu, upoštevaje olajševalne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, kot primerno enotno kazen izreklo štiri leta zapora. Po mnenju vrhovnega sodišča je drugostopno sodišče navedlo razloge, zakaj je obsojencu zvišalo posamezni in enotno kazen in ti razlogi niso med seboj v nasprotju. Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb ZKP.

Vprašanje, ali je prvostopno sodišče glede na ugotovljene olajševalne okoliščine obsojencu izreklo primerno kazen, ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Z odločbo o kazni je namreč kazenski zakon kršen le, če je sodišče pri odmeri kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V konkretnem primeru pa sodišče druge stopnje niti pri določitvi posameznih kazni, niti z izrekom enotne kazni ni storilo kršitve kazenskega zakona, saj so vse te kazni v zakonskih mejah.

Po povedanem uveljavljane kršitve procesnega in materialnega kazenskega zakona niso podane. Zato je vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).