Jedro

Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper akt, ki skladno z določbo 8. člena ZIKS-1 ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Organ za brezplačno pravno pomoč bi z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegel namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pomoči za pravno svetovanje zaradi kršenja pravic. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč "tožba zoper RS v zvezi z osebnim načrtom zaradi kršenja pravic". Kot želeno vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči je navedel: "vrsta - redna, oblika - pravno svetovanje, obseg - celotni". Predlaga, da se mu dodeli odvetnik A.A. iz Novega mesta. V prošnji je tožnik navedel, da prosi za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja na osnovi 1. alinee 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pravno svetovanje potrebuje zaradi nadaljnjega uveljavljanja pravnih sredstev v zvezi z osebnim načrtom, saj je prepričan, da so mu bile kršene pravice. Tožnik je obsojenec, osebni načrt pa izda Zavod za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ). Organ za brezplačno pravno pomoč je v izpodbijani odločbi ugotovil, da dodelitev brezplačne pomoči v postopku za namen, kot ga zahteva tožnik po določbah ZBPP ni mogoča. Tožnik namreč zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kršitvijo pravic pri sestavi osebnega načrta, čeprav še ni izkoristil vseh pravnih sredstev, saj ima zoper odločitev na voljo pritožbo na generalnega direktorja, ki pa je glede na podatke iz prošnje za brezplačno pravno pomoč in njenih prilog še ni izkoristil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev ZPKZ, zato tudi ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, niti po 6. členu ZUS-1, ki predvideva izčrpanje vseh pravnih sredstev, preden se tožnik lahko obrne na Upravno sodišče Republike Slovenije.

2. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in izpodbija odločbo v celoti po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se tožniku dodeli brezplačna pravna pomoč. Navaja, da je tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je zaprosil za pravno pomoč na podlagi 1. alilnee prvega odstavka 26. člena ZBPP, ki se dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Vložitev pritožbe generalnemu direktorju ni učinkovito pravno sredstvo, zato ne ustreza zahtevi po izčrpanju vseh pravnih sredstev, glede na to, da sodno varstvo pravic v tem primeru ni zagotovljeno. Gre pa za posamični akt, s katerim je odločeno o pravicah tožnika, zato je zoper takšen akt dopustna pritožba na Upravno sodišče RS. Vpis odločitve v osebni načrt ni upravna zadeva in se ne obravnava po določbah ZUS-1. Upravno sodišče RS obravnava tožbe v zvezi s kršitvami pravic v upravnem postopku, ne pa tudi v zvezi s kršitvami pravic po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Nadalje navaja tožnik, da na podlagi 85. člena ZIKS-1 tudi če bi vložil pritožbo zoper odločitev ZPKZ ni pogojev za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Tudi pritožbeni organ, ki bi obravnaval pritožbo zoper odgovor generalnega direktorja ne more izdati upravnega akta, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu kot sodnem postopku, zato tudi ni pogojev za vložitev tožbe na podlagi 2. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče tožbi zgodi.

3. Tožena stranka odgovorna na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje zaradi kršenja pravic na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena ZPP, v zvezi s tožbo zoper RS, v zvezi z osebnim načrtom zaradi kršenja pravic.

6. Osebni načrt je individualiziran program prestajanja kazni zapora, ki se izdela na podlagi ocene potreb in tveganj obsojenca za čas prestajanja kazni zapora in po odpustu, s ciljem, da se ga usposobi za življenje na prostosti, v skladu z družbenimi normami in odprave tveganj ponavljanja kaznivih dejanj. Oceno pripravijo strokovni delavci zavoda za prestajanje kazni zapora na podlagi razgovorov z obsojencem ter na podlagi drugih podatkov, ki se zbirajo v sprejemnem obdobju. Z osebnim načrtom, v katerem morajo biti opredeljene vse predvidene aktivnosti in dejavnosti, ki bodo pripeljale do realizacije cilja, mora biti obsojenec seznanjen in s strani strokovnih delavcev motiviran za aktivno in odgovorno sodelovanje. Obsojencu mora biti dana možnost, da osebni načrt podpiše, pri čemer njegov podpis ni pogoj za veljavnost načrta (prva alineja prvega odstavka 10. člena ZIKS-1).

7. V skladu s četrtim odstavkom 85. člena ZIKS-1 ima tožnik pravico vložiti pritožbo zoper odločitev direktorja zavoda sprejeto v osebnem načrtu, o kateri odloča generalni direktor, nato pa še na ministrstvo za pravosodje. Sodišče meni, da glede na to, da tožnik ni vložil pritožbe zoper odločitev direktorja sprejeto v osebnem načrtu, je treba ugotoviti, da v konkretnem primeru tudi ni podlage za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1, ki predvideva sodno varstvo v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Ne glede na dejstvo, da akt, ki ga izda direktor zavoda skladno z določbo 8. člena ZIKS-1, kot tudi sprejeto sodno prakso ni upravni akt, pa je treba izčrpati vsa redna pravna sredstva v postopku, preden se tožnik lahko obrne na Upravno sodišče RS, kot to pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe. Zaprošeno pravno svetovanje glede tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej brezpredmetno, saj to ni eno od možnih pravnih sredstev, ki bi jih imel tožnik v konkretni zadevi na razpolago.

8. Tožnik je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper akt, ki skladno z določbo 8. člena ZIKS-1, ni upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Sodišče pritrjuje stališču v izpodbijani odločbi, da bi organ za brezplačno pravno pomoč z dodelitvijo zaprošene brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja za vložitev tožbe po 2. členu ZUS-1 presegel namen ZBPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP).

9. Pravno svetovanje, ki ga je tožnik prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči je oblika brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, za kar šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Zaprošena brezplačna pravna pomoč, to je dodatna proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov s strani zaprošenega odvetnika, namreč tožniku ne bi nudila dodatne seznanitve z vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na listinskih dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).