Jedro

Za razliko od rednega postopka je za obnovo postopka v motenjskih pravdah določen le objektivni rok, ki znaša 30 dni in se v vsakem primeru, ne glede na razlog obnove, računa od pravnomočnosti sklepa.

V obravnavani zadevi je bistveno, da je bil zamudni sklep opremljen s klavzulo pravnomočnosti (z datumom 12. 4. 2016), predlog za obnovo postopka pa je bil vložen po poteku omenjenega zakonskega roka, torej 12. 9. 2016. Zamudni sklep se šteje za pravnomočnega, dokler ta učinek ni (ne bo) odpravljen z ustreznim pravnim sredstvom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve izhaja, da je bil v tej pravdni zadevi 11. 3. 2016 izdan zamudni sklep zaradi motenja posesti, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ta sklep je postal pravnomočen 12. 4. 2016, toženec pa je predlog za obnovo postopka vložil šele 12. 9. 2016, torej po poteku 30 dnevnega roka, ki je določen v 430. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2. Zoper to odločitev se pritožuje toženec po pooblaščencu. Navaja, da je pri teku 30 dnevnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka potrebno upoštevati tudi določbo 2. točke 396. člena ZPP, ki določa, da začne rok teči šele z vročitvijo sodnega sklepa. Ta rok je v konkretni zadevi pričel teči kvečjemu 5. 9. 2016, ko je toženec izvedel za zamudni sklep, ne pa od pravnomočnosti sklepa, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Zamudni sklep niti ni mogel postati pravnomočen, saj tožencu ni bil vročen pred 5. 9. 2016, prav tako pa ni mogla obveljati fikcija vročitve, ker je bil poslan na napačen naslov (na naslov kjer toženec ni prebival) in z navedbo napačnega priimka toženca. Pred izdajo tega sklepa tožencu nista bila vročena niti tožba in poziv za odgovor, torej niso bili podani pogoji za izdajo zamudnega sklepa. Z opustitvijo te vročitve tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato ta odločitev ne more postati pravno zavezujoča, še manj pa pravnomočna. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in predlog za obnovo postopka dopusti, oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Osnovni namen posestnih pravd je v tem, da se odvzeta ali motena posest na hiter ter učinkovit način povrne v tisto stanje, v katerem je bila pred motilnim dejanjem. Ugotavljanje in dokazovanje s tem povezanih dejstev je torej omejeno zgolj na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posestnika ali odškodninskih zahtevkih. Gre torej za "začasno" varstvo dejanskega položaja, kjer je izrecno poudarjeno načelo hitrosti postopka.

5. Zaradi vseh teh razlogov je pravica do obnove tega postopka znatno omejena. V skladu s 430. členom ZPP je dovoljena samo iz razlogov, ki so določeni v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona, torej zaradi kršitve načela kontradiktornosti, ker stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (2. točka 394. člena ZPP) ter zaradi kršitve procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti in v zvezi s tem zaradi kršitve pravil o pravilnem zastopanju (4. točka 394. člena ZPP). Za razliko od rednega postopka je za obnovo postopka v motenjskih pravdah določen le objektivni rok, ki znaša 30 dni in se v vsakem primeru, ne glede na razlog obnove, računa od pravnomočnosti sklepa.1

6. Glede na navedeno torej niso utemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 30 dnevni (subjektivni) rok iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, ki bi začel teči šele od vročitve sodnega sklepa dalje. V obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je bil zamudni sklep opremljen s klavzulo pravnomočnosti (z datumom 12. 4. 2016), predlog za obnovo postopka pa je bil vložen po poteku omenjenega zakonskega objektivnega roka, torej 12. 9. 2016. Zamudni sklep se šteje za pravnomočnega, dokler ta učinek ni (ne bo) odpravljen z ustreznim pravnim sredstvom2, zato bi lahko toženec na podlagi svojih trditev, da ta sklep zaradi nepravilne vročitve niti ni postal pravnomočen, zahteval kvečjemu razveljavitev potrdila o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti v skladu z 42. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, je torej pravilno in ga pritožba ne uspe omajati.

7. Ker torej pritožba ni utemeljena in izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Jože Juhart, Civilno procesno pravo /.../, Univerzitetna založba v Ljubljani, leto 1961, stran 566. 2 Prim. Sklep II Ips 243/2010.