Jedro

Pri pogodbi o oddaji celega stanovanja za določen čas je pri odpovedi pogodbe odločilna prava volja strank.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanja, ki obsega dnevno sobo, predsobo, kuhinjo, spalnico, kopalnico z WC in atrij ter pripadajočo klet in ga izročiti tožeči stranki praznega oseb in stvari. V posledici take odločitve je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 117.376,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je bila v letu 1981 sklenjena najemna pogodba za določen čas, ker pa ni bila v skladu s pogodbenimi določili podaljševana, je prešla v pogodbo za nedoločen čas. Tako pogodbo pa je bilo mogoče odpovedati samo v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o stanovanjskih razmerjih, ta pa je določal, da je potrebno najemniku oziroma imetniku stanovanjske pravice priskrbeti drugo primerno stanovanje. Tudi po določilih sedaj veljavnega SZ tožnika ne moreta zahtevati izselitve toženca. Iz razlogov izpodbijane sodbe niso razvidni krivdni razlogi in bi tožeča stranka lahko odpovedala najemno pogodbo le v primeru, če bi tožencu priskrbela drugo primerno stanovanje. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšni pravni podlagi se je dolžan izseliti toženec.

Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na napotilo Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 376/92 z dne 2.12.1992, da je potrebno ugotoviti, kakšna je bila volja pravdnih strank, ko so v letu 1981 sklepale pogodbo o oddaji stanovanja v uporabo, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku po izvedenem postopku ugotovilo to voljo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelje na oceni izvedenih dokazov, izhaja, da je bila volja pogodbenih strank oddaja celotnega stanovanja za toliko časa, dokler ga tožnika ne bosta rabila zase, oziroma za hči, saj toženec sam priznava, da sta mu tožnika povedala, da je lahko v stanovanju toliko časa, da odraste hči. Ob tako ugotovljeni pogodbeni volji pravdnih strank je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec se v pritožbi zaradi tega ne more uspešno sklicevati na določbe takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list RS 35/82) o pridobitvi imetništva stanovanjske pravice in zahtevati, da sta mu tožnika dolžna priskrbeti drugo primerno stanovanje.

Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje na to, da ima tožeča stranka razlog za odpoved tudi iz razloga, ker toženec ne plačuje najemine, ko pa tožeča stranka tega odpovednega razloga ne uveljavlja, vendar to kot že omenjeno, ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Toženec pa se glede na navedeno ne more sklicevati na določila čl. 53 in 54 SZ, ko pa med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba po določbah SZ.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Tožnika z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in morata v posledici tega sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, ki so jima nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s členom 154 - 155/2 ZPP.