Jedro

Glede na navedene zakonske določbe je bistveno, da delodajalec delavca seznani z dejanskimi razlogi za odpoved, da bi se lahko delavec o teh razlogih med zagovorom vsebinsko izjavil, oziroma mora v odpovedi navesti dejanske razloge, s katerimi utemeljuje svojo odpoved, tako da lahko delavec v sodnem postopku zahteva preizkus zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z vidika obstoja teh razlogov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožnici plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 255,30 EUR v 15 dneh, sicer za naprej tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 3. 12. 2014. Hkrati je ugotovilo, da tožnici na podlagi navedene odpovedi delovno razmerje ni prenehalo temveč je trajalo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s 26. 5. 2015 na podlagi sodbe sodišča. Do tega dne je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače ter plačilo denarnega povračila v znesku 17.426,51 EUR, zahtevke za vrnitev tožnice na delo, plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu in za plačilo nadur pa je zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Presodilo je, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v obvestilu o nameravani odpovedi in vabilu na zagovor ter v sami odpovedi ni ustrezno obrazložila odpovednega razloga.

2. Na pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila, plačila nadur in stroškov postopka sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje, sicer pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in ob soglasju z razlogi prvostopne sodbe glede nezakonitosti odpovedi in priznanja pravic iz delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obširno navaja, da je tožnico z vabilom na zagovor ustrezno seznanila z očitanimi razlogi nesposobnosti v smislu drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in v odpovedi obrazložila dejanske razloge za odpoved v smislu drugega odstavka 87. člena tega zakona, upoštevaje specifičnosti redne odpovedi iz razloga nesposobnosti in dejanski položaj tožeče stranke v zvezi z njenim delovnim mestom vodje poslovalnice.

4. Tožnica v odgovoru prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovite dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica vodja večje poslovalnice tožene stranke v Kopru, da ji je bilo dne 21. 11. 2014 vročeno pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v katerem je bilo navedeno le, da je tožena stranka od začetka leta do novembra 2014 ocenjevala njene delovne rezultate, pri čemer je bila sprejeta ocena, da tožnica pri svojem delu ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov in dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, hkrati pa je navedeno obvestilo vsebovalo tudi vabilo na zagovor, ki se ga tožeča stranka ni udeležila. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka navedla, da tožnica pri svojem delu ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov, da dela ni organizirala in vodila primerno, da njeni načini dela niso bili ustrezni in so povzročali podrejenim in družbi škodo in da tožnica nima zahtevanih lastnosti in sposobnosti.

8. V zvezi z navedeni dejanskimi ugotovitvami tožena stranka ni uveljavljala bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tako da je revizijsko sodišče na te ugotovitve vezano.

9. Na podlagi drugega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti delavca pisno seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor. Na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 pa mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na navedene zakonske določbe je bistveno, da delodajalec delavca seznani z dejanskimi razlogi za odpoved, da bi se lahko delavec o teh razlogih med zagovorom vsebinsko izjavil, oziroma mora v odpovedi navesti dejanske razloge, s katerimi utemeljuje svojo odpoved, tako da lahko delavec v sodnem postopku zahteva preizkus zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z vidika obstoja teh razlogov. Res se od delodajalca ne zahteva obširna navedba in utemeljitev dejanskih razlogov že v samem pisnem obvestilu oziroma pisni odpovedi. Res je pri tem mogoče upoštevati tudi značilnosti posameznega odpovednega razloga pa tudi specifičnosti delavčevega položaja, vendar pa morajo biti dejanski razlogi toliko konkretizirani, da je delavcu jasno, katera dejstva na njegovi strani ali na strani delodajalca so bila dejanski razlog, da se je delodajalec odločil za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožena stranka je tožnico zgolj pavšalno obvestila, da je ugotovila, da pri svojem delu ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov in dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar je dejansko le povzetek zakonske opredelitve razloga nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Podobno v sami odpovedi ni navedla nobenega dejanskega razloga, na podlagi katerega naj bi bil podan utemeljen razlog nesposobnosti. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zgolj zato, ker tako obvestilo o odpovedi kot tudi sama odpoved navedbe dejanskih razlogov za odpoved nista vsebovali.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti utemeljene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) odmerilo v višini 255,30 EUR (tar. št. 15/6).