Jedro

Zaradi napačne presoje, da sodna poravnava v konkretnem primeru ne predstavlja dopustnega izvršilnega naslova za izpraznitev in izročitev iz stanovanj, je ostalo pravno relevantno dejansko stanje v celoti neraziskano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika z dne 27. 6. 2017 in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju 85 I 520/2017 z dne 7. 6. 2017 v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), odločilo je tudi, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor (II. točka izreka).

2. Upnik po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija navedeni sklep in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izpostavlja, da dolžnik v ugovoru priznava, da je upniku dolžan 551,47 EUR s pripadki in s tem priznava tudi, da se ni držal dogovora iz sodne poravnave. Ob povzemanju vsebine sodne poravnave, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, navaja, da se je dolžnik zavezal s sodno poravnavo redno plačevati za uporabo stanovanja, zaradi česar so neutemeljeni ugovori dolžnika, da ne ve, zakaj mora plačevati uporabnino. Meni, da ima sklenjena sodna poravnava enak učinek kot pravnomočna sodna odločba, nenazadnje je bilo s sodno poravnavo urejeno sporno razmerje, za katerega sodišče meni, da bi se moralo ponovno urediti s pravnomočno sodno odločbo. Upnik je vložil tožbo, s katero je zahteval izpraznitev obeh stanovanj iz razloga, ker dolžnik zaseda nepremičnino brez veljavnega pravnega naslova. Ker sta stranki sklenili sodno poravnavo in se v njej dogovorili o medsebojnih obveznostih in pravicah ter sporazumno zaključili pravdni postopek, ni bila izdana sodba. Dolžnik ni prav z nobenim ugovornim razlogom ugovarjal dopustnosti izvršilnega naslova, ampak je podal pavšalen, neresničen ugovor, sodišče pa je prekoračilo meje trditev v ugovoru in nedovoljeno presojalo o nečem, kar sploh ni bilo ugovarjano. Stranki sta se v točki „četrtič“ sodne poravnave dogovorili, da v kolikor dolžnik ne bo poravnal vseh zapadlih obveznosti iz naslova neplačane uporabnine, lahko upnik takoj zahteva izročitev in izpraznitev nepremičnine. Dolžnik je bil z opominom z dne 23. 12. 2016 seznanjen in opozorjen na posledice neplačevanja obveznosti, katerih niti v dodatno postavljenem 15-dnevnem roku niti do vložitve predloga za izvršbo ni poravnal. Sodišče je prav tako spregledalo, da sta pravdni stranki vlaganja v hišo uredili v sodni poravnavi tako, da se je dolžnik odpovedal vsem zahtevkom iz naslova vlaganj ter vzdrževanja objekta. Pritožnik poudarja, da sodna poravnava predstavlja izvršilni naslov, in da je ugovore treba razlagati restriktivno. Dodaja, da je sodna poravnava v materialnem smislu pogodba, zato zanjo veljajo pravila o razlagi pogodb. Določila pogodb se praviloma razlagajo tako, kot se glasijo, vendar pa ni potrebno izhajati iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč iz skupnega namena pogodbenih strank in pogodbena določila razlagati v luči načel obligacijskega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne, dolžniku pa naloži v plačilo vse stroške upnika.

3. Dolžnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno izpodbijan sklep je sklep o ugoditvi ugovoru dolžnika, razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo.

6. Skladno z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljen. V primeru izvršilnega naslova so pravno pomembna tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na ugovorne razloge iz 1. do 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ pazi sodišče pri odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti. Kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, mora na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, paziti sodišče prve stopnje tudi po uradni dolžnosti.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upnik predlagal izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve dveh stanovanj v stanovanjski hiši na naslovu Z. ... na podlagi predložene sodne poravnave Okrajnega sodišča v Celju P 310/2013 z dne 21. 1. 2015. V predlogu za izvršbo je upnik navedel, da je bilo dolžniku s sodno poravnavo sicer dovoljeno bivanje v hiši, dokler nepremičnina ne bo predvidena za rušenje, pod pogojem, da dolžnik plača vse zapadle uporabnine in tudi v bodoče redno plačuje uporabnino in obratovalne stroške, upnik pa je trdil tudi, da je dolžnika pozval na plačilo neplačanih zapadlih obveznosti iz naslova uporabnine, vendar dolžnik obveznosti ni poravnal. 8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da je izselitev dolžnika iz stanovanj zaradi neplačila uporabnine, čeprav je bila s sodno poravnavo dogovorjena, mogoče uveljavljati le s pravnomočno sodbo, s katero je razsojeno o izpraznitvi stanovanj, in da te obveznosti dolžniku ni mogoče naložiti s sodno poravnavo. Drži pritožbena trditev, da je navedeno stališče napačno in da ima sklenjena sodna poravnava enak učinek kot pravnomočna sodba, saj gre v obeh primerih za sodno odločbo. Sodišče prve stopnje svoje stališče argumentira s tem, da mora biti zaradi izjemne intenzivnosti posega v dolžnikov položaj in zaradi posledic, ki jih ima zanj izselitev iz stanovanja, utemeljenost izselitve podrejena sodni kontroli, vendar pa spregleda, kot to tudi pravilno izpostavlja v pritožbi upnik, da sta se stranki pred sodiščem dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih in s tem sporazumno zaključili pravdni postopek, ki je tekel po tožbi upnika kot tožnika, s katero je zahteval od dolžnika kot toženca izpraznitev iz stanovanj zaradi dejstva, ker je nepremičnino zasedal brez pravnega naslova. Presoja sodišča prve stopnje, da upnik za uveljavljeno izročitev in izpraznitev stanovanj nima dopustnega izvršilnega naslova, ker ne razpolaga s pravnomočno sodbo, ki bi dolžniku nalagala izpraznitev in izročitev, je po povedanem napačna.

9. Zaradi napačne presoje, da sodna poravnava v konkretnem primeru ne predstavlja dopustnega izvršilnega naslova za izpraznitev in izročitev iz stanovanj, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 55. člena ZIZ, je ostalo pravno relevantno dejansko stanje v celoti neraziskano. Sodišče prve stopnje je ugovorne navedbe dolžnika v izpodbijanem sklepu sicer povzelo (II. točka obrazložitve), vendar pa teh navedb v nadaljevanju vsled napačnega izhodišča ni presojalo in se do njih ni v ničemer opredelilo.

10. Sodišče druge stopnje je po povedanem pritožbi ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj bi z ugotavljanjem dejanskega stanja prvič šele na pritožbeni stopnji strankam odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

11. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi utemeljenost ugovora dolžnika.

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških upnika se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP in 15. člen ZIZ).