Jedro

Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila. Tožba je torej bila v tem delu obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo iz povsem procesnopravnih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih IV.1. in IV.2. točkah izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev nastale neupravičene obogatitve zaradi javne priobčitve fonogramov (točka I. izreka) ter plačilo civilne kazni (točka II. izreka) in pravdnih stroškov (točka III. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (točka IV.1. izreka) in pa na povrnitev stroškov, nastalih zaradi iskanja kršitelja (točka IV.2. Izreka).

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek na poročanje o obsegu javnega priobčevanja zavrnilo zato, ker naj bi toženi stranki ne bilo potrebno skleniti nobene pogodbe s tožečo stranko. Tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov iskanja kršiteljev pa je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s tem, da je tožena stranka sicer dolžna poročati o javnem priobčevanju fonogramov tožeči stranki, dolžnosti povrnitve stroškov pa naj ne bi imela.

3. Zoper zavrnilni del sodbe (točki IV.1. in IV.2.) izreka je tožeča stranka vložila pritožbo. V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o zahtevku na poročanje (točka IV.1. izreka) graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki naj bi po pritožnikovem mnenju temeljila na podmeni, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala sklenitev pogodbe. Meni, da gre za kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

4. Kolikor pa se pritožba nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov (točka IV.2. izreka), pa pritožnik meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožeči stranki naj bi nastala škoda zato, ker je tožena stranka uporabljala varovana dela. Uporabljala naj bi jih namerno ali iz malomarnosti. Dolžnost uporabnika varovanih del, da mora poročati o obsegu in načinu uporabe, je po mnenju tožeče stranke jasno določena (159. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, 30/2001 - ZCUKPIL, 43/2004, 17/2006, 114/2006 - ZUE, 139/2006, 68/2008; v nadaljevanju: ZASP). Tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke nastajali veliki stroški, le v letu 2010 na primer 251.000 EUR. Prvostopenjsko sodišče se naj ne bi bilo izreklo o odločilnih dejstvih, zato naj bi bila podana tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožba ni utemeljena.

I. Zahtevek na poročanje

6. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju njene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka kot nesklepčnega zavrnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je svojo odločitev obrazložilo na nerazumljiv način. Pojasnjevalo je, da tožeča stranka „zahteva od tožene stranke sklenitev ustrezne pogodbe“ in da toženi stranki ni potrebno skleniti nobene pogodbe s tožečo stranko. Zdi se, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe, ne pa tistega, ki ga tožeča stranka vtožuje. Glede na navedeno drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, daj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je torej storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

7. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo stori prvostopenjsko sodišče, sme pritožbeno sodišče praviloma odpraviti le po izvedeni pritožbeni obravnavi (1. odstavek 347. člena ZPP). Ta pa glede na to, da je bila prvostopenjska sodba izdana kot zamudna sodba na podlagi 318. člena ZPP, ne pride v poštev. Za zamudno sodbo je namreč značilno, da jo izda sodišče prve stopnje brez glavne obravnave (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Te torej ni potrebno opraviti niti v postopku pred pritožbenim sodiščem.

8. Eden pogojev za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost tožbe. Sklepčnost pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Glede na 4. odstavek istega člena sodišče zavrne zahtevek, če je tožba obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo.

9. Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do „sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo ... (s tožečo stranko) uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov“. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila. Tožba je torej bila v tem delu obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo iz povsem procesnopravnih razlogov.

10. V prid pravilnosti prvostopenjske odločbe v tem delu govorijo tudi materialnopravni razlogi. Edina norma, ki bi nemara lahko prišla v poštev kot materialnopravni temelj za zahtevek, je 4. odstavek 159. člena ZASP. Ta norma se nahaja v nizu drugih norm, ki urejajo pravni položaj kolektivnih organizacij (146. člen in nasl. ZASP). Zanj je značilno, da imajo deloma tudi javnopravni značaj.

11. Za zasebnopravne subjekte je značilna pravna enakopravnost. Takšno pravilo vzpostavlja 4. člen OZ, smiselno pa velja tudi za vsa ostala zasebnopravna razmerja. V literaturi takšno pravilo velja kot nesporna značilnost zasebnopravnih razmerij. Popolne pravne enakopravnosti pa očitno prav pri kolektivnih organizacijah deloma ni. Na to med drugim tudi kaže tudi to, da je kršitev nekaterih določb celo prekršek (gl. 185. člen ZASP). To pa bi bilo nepredstavljivo, če bi imele kolektivne organizacije v celoti značaj zasebnopravnih organizacij. Morebitna kršitev obveznosti zavezane osebe bi sicer lahko predstavljala kršitev pravnoposlovnih ali zakonskih obveznosti, nikoli pa ne bi pomenila prekrška.

12. V luči povedanega je mogoče tudi razumeti nerodno odkazovanje v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP, ki govori o pošiljanju sporedov, hkrati pa izrecno odkazuje na 4. odstavek 159. člena ZASP. Zadnja določba se na sporede ne nanaša. Očitno je, da je zakonodajalec imel namen odkazati tudi na 4. odstavek 159. člena ZASP, čeprav mu to ni uspelo. Tako je treba to normo tudi razumeti; njena kršitev bi naj bila po zakonodajalčevem namenu prekršek, ni pa pravni temelj za nastanek zasebnopravne (in kot takšne tudi iztožljive zasebnopravne) obveznosti poročanja. Z vprašanjem pravnega pomena odkazovanja v 185. členu ZASP pa se posebej ukvarja odločba VSL, opr. št. I Cpg 924/2011, ki je glede pomena odkazovanja zavzela enako stališče, kot ta odločba.

13. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil torej v delu, v katerem se je nanašal na poročanje, v vsakem primeru neutemeljen. Tako je bilo, ker za postavljeni zahtevek tožeča stranka ni imela pravnega temelja v tistem edinem predpisu, ki bi za takšen zahtevek utegnil priti poštev. Tudi te nesklepčnosti ni mogoče odpraviti.

14. Pritožbeno sodišče torej vztraja pri dosedanji ustaljeni sodni praksi. Ta je že povzeta v odločbah VSL, opr. št. II Cp 2684/2011 in VSL, II Cp 3563/2011. V vsaki od obeh so naštete nadaljnje odločbe, ki so o spornem vprašanju odločile enako. Pritožbeno sodišče se v tej zadevi ne strinja z odločbo istega sodišča z opr. št. I Cp 3199/2011, na katero se sklicuje pritožnica. Pritožbeno sodišče torej izrecno vztraja pri dosedanji večinski sodni praksi.

II. Zahtevek na povrnitev stroškov

15. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

16. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da bila je prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

17. Odločitev prvostopenjskega sodišča torej v materialnopravnem oziru ni bila zmotna. Prvostopenjska sodba je oprta na razloge, ki za tožečo stranko niso ugodni in se z njimi posledično ne strinja. To pa ni razlog, da bi se prvostopenjski sodbi lahko očitala kršitev določb procesnega prava po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Celo če bi jo, jo je sedaj pritožbeno sodišče odpravilo.

18. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

19. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.