Jedro

Tožnik ni zatrjeval, da je prišlo do poškodbe zaradi nepravilnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja sodelavca, ki je padel na tožnika, ali da je prišlo do opustitve dolžne skrbnosti delodajalca pri izbiri udeležencev za usposabljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati znesek 8.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2008 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 53,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče spremeni oziroma razveljavi. Opozarja, da je ocena izjave prič nekritična, pomanjkljiva ter ne upošteva vseh delov izpovedi prič. Sodišče je svoj zaključek v celoti oprlo na izpovedi prič L. T. in D. P., pri čemer je nekritično ocenilo izpoved tožnika. Sodišče je zaključilo, da vaja v okviru taktičnega usposabljanja, pri katerem se je tožnik poškodoval, ne predstavlja nevarne dejavnosti in zato ni podlage za objektivno odgovornost zavarovanca toženke kljub dejstvu, da je samo ugotovilo, da so pri vaji prisotni elementi nasilja oziroma da se pri vaji ponazarja situacije, ki se lahko zgodijo na terenu. Sodišče napačno ugotavlja, da je bila vaja nadzorovana in da je bil način izvedbe vaje vnaprej predviden. Gre za izvajanje vaje, ki je primerljiva s pogoji in terenom, s katerim se lahko srečajo policisti pri opravljanju svojega dela. Splošno znano dejstvo je, da je delo policistov na terenu nevarno, še posebej, kadar imajo opravka z bistveno višjimi in agresivnimi osebami. Zato tožnik meni, da je sodišče pravni standard opredelilo napačno, saj gre v konkretnem primeru za dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode za življenje in zdravje ljudi. Glede podane krivdne odgovornosti je tožnik v pripravljalni vlogi navajal, da bi se morala dejavnost izvajati v telovadnici na blazinah ter na glavni obravnavi jasno navedel, da predlaga izvedenca v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo, kar vključuje tudi dolžnostno ravnanje. Sodišče bi bilo v okviru materialnoprocesnega vodstva dolžno tožečo stranko pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga oziroma dejstev, ki se z njim dokazujejo. Sodišče ni ugotavljalo, ali bi se lahko tovrstna vaja izvedla na ustreznejši talni površini od betonske, npr. na blazinah. Brez izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu je zaključilo, da je bila vaja primerna in ustrezno nadzorovana in v tem v celoti sledilo izpovedi inštruktorjev oziroma prič. Zaščitna oprema je bila v obravnavanem primeru neustrezna, kar predstavlja indic, da varnostni predpisi in ukrepi pri izvajanju vaje niso bili spoštovani.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi sodba sodišča prve stopnje vsebovala takšne pomanjkljivosti, ki pomenijo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča temelji na dokazni oceni, ki jo je sprejelo v skladu z določbo 8. člena ZPP in ne drži, da naj bi sodišče nekritično in nepopolno ocenilo izpovedbe tožnika in prič L. T. in D. P.. Četudi ima sodišče določena pooblastila v postopku, v okviru katerih skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP), taka dolžnost sodišča v konkretnem primeru ni bila kršena, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Ta dokazni predlog ni bil substanciran, saj je tožeča stranka na glavni obravnavi zgolj predlagala izvedenca v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo, hkrati pa je tudi neustrezen, saj ni razvidno, katera dejstva želi tožeča stranka z njim dokazovati.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodbe, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke oziroma delodajalca tožnika niti njegova krivdna odgovornost (1. in 2. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 147. členom OZ). Tožnik je policist. Poškodovan je bil 5.9.2006 pri izvajanju taktičnega usposabljanja v vadbenem objektu Gotenica. Med izvedbo vaje je na tožnikovo roko padel sodelavec in ga ob tem poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še sledeče okoliščine, ki so pomembne za presojo odgovornosti tožene stranke: namen taktičnega usposabljanja je, da se policisti in kriminalisti usposobijo za nevarne situacije, do katerih lahko pride na terenu; pri vaji so prisotni elementi nasilja; vaje se ne morejo izvajati v telovadnici, temveč na terenu in pod pogoji, ki so čimbolj primerljivi tisti, s katerimi se lahko srečajo policisti pri opravljanju svojega dela; tožnik in ostali udeleženci so imeli zaščitno opremo, vaja je potekala pod strokovnim nadzorstvom usposobljenega inštruktorja; vaje so se izvajale po predhodno naučenih postopkih ("vklepanje s podiranjem"); navodila inštruktorja za tovrstno usposabljanje so zadostovala; tožnik ni zatrjeval, da je prišlo do poškodbe zaradi nepravilnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja sodelavca, ki je padel na tožnika ali da je prišlo do opustitve dolžne skrbnosti delodajalca pri izbiri udeležencev za usposabljanje. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so vsa zgoraj navedena dejstva pravilno ugotovljena, kljub drugačnim pritožbenim trditvam. Izpovedi prič D. P. in L. T. je sodišče prve stopnje povzelo v bistvenih delih ter ju pravilno dokazno ocenilo, enako velja glede izpovedi tožnika. Iz izpovedi prič nedvomno izhaja, da so sporno vajo policisti izvajali pod nadzorstvom ter da je bil način izvedbe vaje vnaprej predviden. Kar se tiče zaščitne opreme, pa je pritožbena trditev, da je bila neustrezna ter da zato varnostni predpisi in ukrepi pri izvajanju vaje niso bili spoštovani, novo dejstvo, ki ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na določbo 2. odstavka 131. člena OZ je podana objektivna odgovornost le, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico. Neposredni vzrok škode je torej padec tožnikovega sodelavca nanj pri izvajanju vaje taktičnega usposabljanja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, da opisano usposabljanje policistov kriminalistov ne predstavlja nevarne dejavnosti, kljub ugotovitvi sodišča, da način izvedbe vaj vsebuje elemente nasilja. Vendar je šlo za nadzorovano vajo, ki je le simulirala poizkus izvedbe kaznivega dejanja, izvajali pa so jo poklicni policisti, ki so tako telesno kot psihično sposobnejši za izvedbo takšnih vaj kot ostali. Tako tudi za tožnika velja, da je kriterij nevarnosti pri presoji dejavnosti policijskega usposabljanja višji, kot bi bil pri podobnih dejavnostih v vsakdanjem življenju, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Zato se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožbenimi trditvami, da je šlo v konkretnem primeru za dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode na življenju in zdravju ljudi.

V okviru trditev o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke pritožnik izpostavlja, da bi se vaja morala izvajati v telovadnici in na blazinah, da bi bile zagotovljene varne delovne razmere. Pri tem pa tožeča stranka ne pojasni, v čem bi takšno okolje preprečilo možnost nastanka poškodbe, ki jo je tožnik utrpel. Iz tožnikovega opisa poškodbe namreč izhaja, da ni bil poškodovan ob padcu na betonska tla, pač pa zato, ker je nanj padel eden od sodelavcev. V zvezi z dolžnostnim ravnanjem tožene stranke oziroma njenih delavcev je tožnik očital toženi stranki še, da vaja ni bila primerno izvedena in ustrezno nadzorovana. Tudi ti očitki so brez podlage, saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da je delodajalec tožnika glede tega ravnal pri izvajanju taktičnega usposabljanja s potrebno skrbnostjo. Ker ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).