Jedro

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Tako ni niti pravne niti dejanske podlage za to, da bi se tožniku za čas od 1. 1. 1986 dalje upoštevale primerljive plače častnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pokojninska osnova tožnika tako v obdobju aktivne vojaške službe v JLA, kot v obdobju zaposlitve pri določenem delodajalcu, pravilno izračunana in je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka postopek v delu, ki se nanaša na pravilnost izračuna pokojninske osnove v obdobju od 25. 10. 2004 do 31. 12. 2006, ustavilo. Z II. točko izreka pa je tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca št. ... z dne 25. 4. 2013 in z dne 6. 3. 2013 ter, da je toženec dolžan tožniku izdati novo odločbo, s katero mu bo priznal pravico do starostne pokojnine in pri izračunu pokojninske osnove upošteval višjo pokojninsko osnovo za čas aktivne vojaške službe v jugoslovanski ljudski armadi od 1. 1. 1986 do 30. 9. 1991 in za čas delovnega razmerja pri družbi A. d.o.o. od 1. 5. 1998 do 24. 10. 2004, vse v roku 15 dni, pa je zavrnilo.

2. Zoper II. točko izreka je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi toženec pri izračunu pokojninske osnove za čas službe v JLA moral upoštevati primerljive plače častnikov teritorialne obrambe, ne pa pavšalnih osnov iz 7. in 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Za čas službe pri A. d.o.o. pa sodno poravnavo in ostale sodne odločbe, ki jih je pravočasno vložil v upravni spis in pozval toženca, da v skladu z ZMEZ, ZMEPIZ in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ugotovi plače oziroma osnove, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove. Njegov zahtevek, kot prestopnika iz JLA v teritorialno obrambo, temelji na določbah 14. člena Ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/91, v nadaljevanju UZITUL), ki določa pravice tistih pripadnikov JLA, ki so nadaljevali delo v oboroženih silah RS. To je navedeno tudi v ustavni odločbi U-I-12/95. Vztraja, da mu kot prestopniku iz JLA v teritorialno obrambo pripada enaka pokojninska osnova kot častnikom teritorialne obrambe. Navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj se je za konkretne primere na podlagi različnih dejanskih stanj, pokojninska osnova izračunavala enako. Vse pravde, ki so potekale s A. v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja so se zaključile s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 366/2004 z dne 21. 5. 2008. Vse tožbe in izvršbe so bile umaknjene, njemu pa ni bilo treba vrniti preostalega dela posojila v višini 35.437,59 EUR. Navedeni znesek je predstavljal pobot posojila z njegovimi neizplačanimi neto plačami. Tožnik je od 1. 12. 2007 izpolnil pogoje za starostno pokojnino ter je do končne odmere pokojnine na dan 25. 4. 2013 prejemal akontacijo pokojnine. Z dopisom z dne 8. 10. 2009 je tožencu posredoval dopis, ki ga je dne 26. 8. 2009 naslovil na Davčni urad B. z zahtevkom za izterjavo neplačanih prispevkov. Dne 5. 5. 2011 je toženca seznanil z dopisom Davčne uprave z dne 6. 4. 2011, da je samo delno izterjala prispevke od A. d.o.o. od bruto zneska v višini 35.437,59 EUR in ne od tega zneska kot neto zneska. Gre za napake Davčne uprave. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. K 121/2007 in Višjega sodišča v Kopru Kp 220/2009 izhaja, da je bil tožniku za čas zaposlitve od maja 1998 do avgusta 2002 med ostalim na neposreden način izplačan na račun neto plač tudi znesek 10.223,67 EUR in sicer tako, da je delodajalec namesto dela neto plač v višini 10.223,67 EUR z asignacijsko pogodbo plačal izvedena gradbena dela na njegovem objektu. Zaradi tega je tudi predlagal tožencu, da iz naslova neto plač v višini 49.105,81 EUR izterja še prispevke iz naslova neto plač v višini 10.223,67 EUR. To je toženec tudi storil z zapisnikom z dne 18. 8. 2011. A. d.o.o. nikoli ni posojila pobotal z bruto zneski plač. Vztraja, da je na dan sodne poravnave njegov dolg znašal 35.439,59 EUR neto. Revizija toženca z dne 1. 6. 2009, ki je preostali znesek posojila 35.437,59 EUR opredelila enako kot revizija z dne 6. 12. 2002, to je neto plače, je bila z uradnim zaznamkom toženca z dne 22. 2. 2013 razveljavljena, ker je toženec sledil ugotovitvam DURS in ni spoštoval določbe od 37. člena do 41. člena ZMEPIZ, čeprav je pravočasno predlagal izterjavo prispevkov. Toženec je sledil A. in z uradnim zaznamkom 22. 2. 2013 razveljavil svoj zapisnik z dne 1. 6. 2009. A. d.o.o. je navedel bruto znesek 18.872,70 EUR. Ta znesek pa se ne nanaša na sodno poravnavo in znesek 35.437,59 EUR, ampak na znesek, ki ga je bil A. d.o.o. dolžan plačati tožniku po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp 1536/2007 kot del bruto plač. Iz odločbe DURS z dne 14. 7. 2010 je razbrati, da bi moral A. d.o.o. pri izračunu davčne osnove upoštevati višjo osnovo kot jo je predložil sam o prijavi. Zaradi tega je bil opravljen inšpekcijski pregled in A. d.o.o. naloženo, da od bruto zneska 16.564,89 EUR plača prispevke. Seštevek obeh bruto zneskov predstavlja neto znesek sodne poravnave 35.437,59 EUR. Sodišče prve stopnje je glede zneska 35.437,59 EUR zmotno ugotovilo dejansko stanje, da gre za bruto znesek. Ne strinja se tudi z razlogovanjem sodišča glede neupoštevanja zneska 10.223,67 EUR. Toženca je pravočasno obvestil o neplačanih prispevkih in predložil pravnomočno sodbo. Sklicuje se na zaslišanje sodne izvedenke na glavni obravnavi 15. 4. 2015 in na zapisnik o opravljeni reviziji z dne 18. 8. 2011. Pri pregledu upravnega spisa je ugotovil, da manjka zapisnik o opravljeni reviziji z dne 18. 8. 2011 v zvezi s plačami, ki jih je delodajalec izplačal v obliki nedenarnih sredstev in jih ovrednotil v višini 10.223,67 EUR. Nadalje citira konkretni odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-269/04 in U-I-12/95 in meni, da gre v njegovi zadevi za primer določen v 14. členu UZITUL. Sklicuje pa se še na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 61/2013 in nato, da se zanj upoštevajo plače častnikov teritorialne obrambe po činu, ki ga je imel. Ne strinja se, da je sodišče zavrnilo predlagane dokaze o zaslišanju revizorjev in vpogled v sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pd 433/2004. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilo ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev glede zavrnitve predlaganih dokazov o zaslišanju revizorjev in vpogled v sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 4. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 6. 3. 2013. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 994,68 EUR na mesec od 1. 12. 2007. V zvezi z odmerjeno starostno pokojnino je sporna pokojninska osnova izračunana na podlagi plač za čas zaposlitve pri A. d.o.o. in sicer glede vštevanja plač v višini 35.437,59 EUR in zneska v višini 10.233,67 EUR. Tožnik vztraja, da predstavlja znesek 35.437,59 EUR neto znesek plač in da so bili od zneska 10.233,67 EUR plačani ustrezni prispevki oziroma, da je na to pravočasno opozoril toženca. Sporna pa je tudi pokojninska osnova izračunana za čas aktivne vojaške službe v JLA. Tožnik za čas aktivne vojaške službe uveljavlja, da mu za to obdobje pripada primerljiva plača častnika teritorialne obrambe ustreznega čina in s tem primerljiva pokojninska osnova.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1 v zvezi z določbami ZPIZVZ. ZPIZVZ v petem odstavku 2. člena določa, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Citirana določba ZPIZVZ, ki velja za zavarovance, ki so bili nazadnje zavarovani pri zavodu, je skladna z določbo prvega odstavka 250. člena ZPIZ-1, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru kot nesporno ugotovilo, da je tožnik bivši vojaški zavarovanec in da je pri tožencu uveljavljal pravico do pokojnine po splošnih predpisih in, da je bil nazadnje zavarovan pri zavodu. Podlaga za izračun pokojninske osnove za čas aktivne vojaške službe v JLA je tako podana v določbah ZPIZVZ, ki je specialni predpis, ki je po sprejetju UZITUL normativno uredil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Toženec je tožniku štel v zavarovalno dobo pridobljeno v JLA v trajanju kot so določali zvezni predpisi o poveljstvih, enotah in zavodih jugoslovanske ljudske armade skladno z določbo petega odstavka 2. člena ZPIZVZ v zvezi s 14. členom UZITUL. S citiranim 14. členom UZITUL se je Republika Slovenija obvezala, da bo aktivnim vojaškim osebam zagotavljala statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve UZITUL po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA. Enake pravice pa je Republika Slovenija zagotavljala tudi drugim aktivnim vojaškim osebam, ki nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik pravico do starostne pokojnine pridobil od 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninsko osnovo se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšen izračun oziroma pavšalne osnove določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po izrecni določbi prvega odstavka 8. člena ZPIZVZ se namreč osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Tako ni niti pravne niti dejanske podlage za to, da bi se tožniku za čas od 1. 1. 1986 dalje upoštevale primerljive plače častnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije.

9. Sodišče prve stopnje je za zaključek, da je pokojninska osnova izračunana za čas aktivne vojaške službe v JLA pravilna, imelo dovolj podlage v izvedenskem mnenju sodne izvedenke.

10. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju sodne izvedenke tudi ugotovilo, da je toženec pri oblikovanju pokojninske osnove upošteval pravilne zneske plač za čas zaposlitve tožnika pri A. d.o.o. Z dodatnim zaslišanjem sodne izvedenke se je prepričalo, da znesek 35.437,59 EUR prestavlja skupni znesek bruto plač iz obdobja od 1. 5. 1998 do 24. 10. 2004, medtem ko za upoštevanje zneska 10.233,67 EUR, ki predstavlja plačo tožnika, ki mu jo je delodajalec izplačal v obliki nedenarnih sredstev, ni imelo nobene podlage, saj od tega zneska niso bili plačani prispevki. Pri tem dejstvo, da je tožnik o neplačanih prispevkih od navedenega zneska pravočasno obvestil toženca, ne more biti pravno relevantno.

11. Za znesek plač v višini 35.437,59 EUR iz sodne poravnave sklenjene dne 21. 5. 2008, je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja sodne izvedenke in predložene dokumentacije odpravilo nejasnosti in prepričljivo ugotovilo, da gre za bruto zneske plač. Zapisnik o opravljeni reviziji z dne 1. 6. 2009, na podlagi katerega je izvedenka najprej ugotavljala, da gre za neto zneske, je bil z uradnim zaznamkom z dne 22. 2. 2013 razveljavljen. Kasneje je bilo z inšpekcijskim nadzorom ugotovljeno, da je A. d.o.o. kot zavezanec za davek dne 20. 11. 2009 davčnemu organu predložil obrazec REK-1. Na tem obrazcu je izrecno navedeno, da je obračunal davke in prispevke od bruto osnove 18.872,70 EUR in od bruto osnove 16.564,89 EUR, to je skupaj bruto osnova 35.437,59 EUR. Od takšne osnove je torej delodajalec sam obračunal in plačal davke in prispevke.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz sklenjene sodne poravnave ne izhaja ugotovitev, ki jo zatrjuje tožnik, da znesek 35.437,59 EUR pomeni neto znesek tožnikovih plač. Navedeno vse izhaja tudi iz dokumentacije, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje in jo je imela na razpolago tudi sodna izvedenka. Nobenega od dokumentov, ki jih je konkretno navedlo sodišče prve stopnje in se nanašajo na plačilo prispevkov, pritožba ne izpodbija ali navaja drugih podatkov, vključno ne o tem, da bi bili od zneska 10.233,67 EUR plačani prispevki. Tožnik sam v pritožbi priznava, da je njegov bivši delodajalec z asignacijsko pogodbo plačal izvedbena gradbena dela na njegovem objektu in da je zato tudi predlagal, da toženec izterja prispevke iz naslova neto plač 10.223,67 EUR. Logičen je torej zaključek, da prispevki niso bili plačani in posledično glede na peti odstavek 7. člena v zvezi z 39. členom ZPIZ-1, znesek 10.223,67 EUR ni všteven v pokojninsko osnovo.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pokojninska osnova tožnika tako v obdobju aktivne vojaške službe v JLA, kot v obdobju zaposlitve pri A. d.o.o., pravilno izračunana in tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov pa je tudi pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.