Jedro

Pogodba je bila sklenjena brez ustreznega pooblastila zastopanega, zato se v skladu s 15. členom OZ šteje za neobstoječo in pravdnih strank ne veže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe, nato pa v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni skleniti pogodbo o delitvi solastnega premoženja (besedilo pogodbe je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe), in sicer v roku 15 dni, sicer pogodbo nadomesti sodba. Zavrnilo je tudi zahtevek, da so toženci dolžni v 15 dneh skleniti pogodbo o medsebojni ustanovitvi služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili (natančna vsebina pogodbe je prav tako razvidna iz izreka izpodbijane sodbe), sicer jo nadomesti sodba. Tožnikoma je na račun tožencev naložilo plačilo 2.044,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi izpodbijata navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožba je zelo obsežna, nepregledna in na določenih delih nejasna, zato je pritožbeno sodišče ne bo povzemalo, temveč bo v nadaljevanju odgovorilo samo na pritožbene navedbe odločilnega pomena (primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožnika predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka).

3. Pritožba je bila vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika trdita, da je bila med pravdnima strankama na sestanku 15. 9. 2014 sklenjena predpogodba, na podlagi katere sta se dogovorili za razdelitev solastnine in ustanovitev služnosti. Tožbeni zahtevek temelji na četrtem odstavku 33. člena OZ, na podlagi katerega sodišče na zahtevo zainteresirane stranke drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naloži, naj to stori v določenem roku.

6. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, so neutemeljeni. Navedbe pritožnikov, da je sodišče najprej ugotovilo obstoj predpogodbe, nato pa njen obstoj zanikalo, je napačno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, sicer res izhaja, da so navzoči na sestanku v listini, imenovani Zabeležka (priloga A7), zapisali vsebino vseh tistih izpolnitvenih ravnanj, ki so jih po pogajanjih v celoti uskladili. Toda ker so toženci že v odgovoru na tožbo (list. št. 19) navajali, da volja, potrebna za nastanek poslovno obligacijskega razmerja, ni nastala, saj odvetnica za zastopanje tretje toženke ni imela ustreznega pooblastila, je sodišče prve stopnje utemeljeno kot bistveno štelo prav presojo ustreznosti danega pooblastila. Da je odvetnica A. pooblastilo za tretjo toženko v določenem obsegu imela, toženci sicer niso zanikali, zato se kot neutemeljeni izkažejo pritožbeni očitki (ki merijo na kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je sodišče tovrstne trditve prezrlo.

7. V skladu s 76. členom OZ so pooblaščencu dovoljeni le tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Splošno pooblastilo se nanaša na posle, ki pomenijo redno poslovanje, za druge posle, med katere sodi tudi odtujitev in obremenitev nepremičnine, pa pooblaščenec potrebuje posebno pooblastilo (tretji odstavek 76. člena OZ). Ker je za pogodbo, s katero se ustanavlja služnostna pravica oziroma prenaša (so)lastninska pravica na nepremičninah, predpisana pisna oblika, mora biti pooblastilo za sklepanje takšnih poslov tudi v pisni obliki (75. člen OZ).

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da odvetnica A., ki je tretjo toženko zastopala na sestanku, kateremu je sledil zapis Zabeležke, posebnega pooblastila ni imela. Tako iz njenega zaslišanja kot tudi iz predloženega pooblastila namreč izhaja, da je bilo pooblastilo splošno. Čeprav je takšno pooblastilo vključevalo tudi upravičenje za sklepanje pogodb, iz njega ne izhaja, da bi se nanašalo tudi na pogodbo, s katero se pooblaščenka v imenu tretje toženke kot solastnice nepremičnine, parc. št. 990/3, k. o. X, lahko zaveže v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, parc. št. 989/1, k. o. X, ustanoviti služnost poti.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, pritožbeni očitki, ki z obsežnim povzemanjem izpovedbe odvetnice skušajo prikazati drugačno dejansko stanje, pa neutemeljeni. Ob navedenem se kot pravno nerelevantna izkaže pritožbena zahteva po dodatni presoji zaslišanja tožnikov, saj dokaz trditev, da je bilo takšno pooblastilo dano ustno, končne odločitve ne more spremeniti. Tožnika bi namreč morala izkazati obstoj posebnega pooblastila v pisni obliki, kar jima ni uspelo. Njegovega obstoja niti nista ustrezno zatrjevala in tudi v pritožbi ne trdita, da bi ga A. imela. Z opozarjanjem na svoje navedbe in povzemanjem le tistih dokazov, ki govorijo v njun prid, obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje o odsotnosti zakonsko zahtevanega posebnega pooblastila tako ne moreta ovreči. V odgovor pritožnikoma velja še dodati, da iz listine z 18. 9. 2014 (priloga B 5) izhaja, da je tretja toženka v celoti nasprotovala zapisanem v Zabeležki in prekoračitve pooblastila s strani odvetnice tudi naknadno ni odobrila. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi tretja toženka nasprotovala samo zarisu črt, ki naj bi določile širino služnostne poti.

10. Ker se je dano pooblastilo izkazalo za neustrezno, soglasja volj za sklenitev predpogodbe ni bilo. Taka predpogodba se v skladu s 15. členom OZ šteje za neobstoječo in pravdnih strank ne veže. Ker tudi izvensodna poravnava predstavlja pogodbo, mora pooblaščenec tudi za njeno sklenitev razpolagati s posebnim pooblastilom. Odločitve sodišča prve stopnje tako ne morejo spremeniti pritožbene navedbe o tem, da sodno poravnavo predstavlja zaprosilo. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da sta tožnika te trditve podala šele v pritožbi, zato jih v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati, saj nista izkazala, zakaj jih brez svoje krivde nista podala pravočasno.

11. Da predpogodba ne bi mogla obstati niti delno v veljavi, čeprav tretja toženka ni solastnica nepremičnine, parc. št. 136/0, k. o. X, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz samega besedila Zabeležke, ki predvideva istočasen podpis tako pogodbe o delitvi solastnine kot tudi pogodbe o ustanovitvi služnosti, ter (neprerekanih) trditev strank, iz katerih izhaja, da so se sporna vprašanja želela reševati skupno in v celoti. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo sprejetje obeh pogodb hkrati pogodbeni pogoj, s katerim so stranke izključile delno ničnost (prvi odstavek 88. člena OZ). Nasprotni pritožbeni očitki so zato neutemeljeni.

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov je posledica zavrnitve njune pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor tožencev ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zate gre za nepotreben strošek, ki ga krijeta sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).