Jedro

Dezinfekcijski bazen ni nevarna stvar oziroma da hoja po njem ne predstavlja nevarne dejavnosti.

2. odstavek 12. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih člen določa, da mora drsnost talnih oblog v bazenčkih za noge ustrezati predpisanemu standardu. Temu v konkretnem primeru toženka ni uspela zadostiti, torej ni ravnala z dolžno skrbnostjo in je krivdno odškodninsko odgovorna za tožnici (pri padcu) nastalo škodo. Soprispevek tožnice (neprimerna hoja) k nastanku škode je 20%.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo zniža za 20%.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vso škodo nastalo tožnici v škodnem dogodku dne 20. 7. 2005 na plavalnem bazenu v K..

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz pritožbenih razlogov vsebovanih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožnici naloži plačilo pritožbenih stroškov toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožnica se je strinjala s stališčem sodišča prve stopnje, da dezinfekcijski bazen ni nevarna stvar in da hoja po njem ne predstavlja nevarne dejavnosti in da posledično objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana. Navedla je, da se je sodišče pri ugotovitvi, da je podana krivdna odgovornost toženke, oprlo na mnenje izvedenca, ni pa se oprlo na verodostojne (pritožbeno ponovljene) izpovedbe prič, ki so izpovedale o stanju zadevne klančine v času škodnega dogodka in iz katerih izhaja, da niso bile opažene nepravilnosti dezinfekcijskega bazena oziroma njegove klančine. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (nasprotje med razlogi), saj je pri presoji objektivne odgovornosti najprej navedlo, da je podlaga dezinfekcijskega bazena primerna, da je barvana s polimerno barvo, ki vsebujejo zrnca za oprijem in zmanjšujejo drsnost, zatem pa je pri presoji krivdne odgovornosti ugotovilo, da talna podlaga in in premaz nista preprečevala nevarnosti zdrsa. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da toženki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Izvedenec je ugotovil, da je prispevek klančine k nevarnosti zdrsa nizek in odgovarja kriteriju avstralske smernice za talne obloge (razredu B), pravilnik zgolj priporoča vrednost po pendulumu 54 oziroma razred C po metodi DIN 51097 (zmotna uporaba materialnega prava). Člen 6 pravilnika določa, da mora biti razred C podan v bazenčkih za noge, ne pa za klančino za vhod v navedene bazenčke. Klančino lahko štejemo samo kot del bazenske ploščadi in je torej potrebna uporaba kriterijev vsebovanih v 13. členu pravilnika. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko je pri presoji odgovornosti uporabilo tudi meritve, ki jih je izvajal izvedenec na dnu bazena in v drugem bazenu. Navedene ugotovitve niso relevantne, saj je trditvena podlaga tožnice jasna. Tožnici je zdrsnilo na klančini, dno dezinfekcijskega bazena in drugi bazen pa nista v vzročni zvezi s padcem tožnice, slednjega tožnica tudi ni zatrjevala (prekluzija). Zaključku sodišča, da toženka ni trdila, da je tožnica soprispevala k nastanku škode, ni mogoče slediti. Toženka je v odgovoru na tožbo jasno navedla, da je tožnica pri prečkanju dezinfekcijskega bazena namenila premalo pozornosti (stopala je brez potrebne skrbnosti) in pri prečkanju ni uporabila varovalne ograje. Z navedbo, da je iz navedenih razlogov potrebno odgovornost za nezgodo v celoti pripisati tožnici, je imela toženka v mislih tudi morebitni soprispevek. Tožnica je izpovedala, da je stopala le s prsti nog, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da večja kot je površina stika s tlemi, manjša je možnost zdrsa (zmotna uporaba materialnega prava).

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da obstojijo nasprotja med razlogi sodišča prve stopnje, podanih pri presoji objektivne in pri presoji krivdne odgovornosti (smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno subsumiralo pravni standard nevarne stvari in nevarne dejavnosti in je materialnopravno pravilno zaključilo, da zadevni dezinfekcijski bazen ni nevarna stvar oziroma da hoja po njem ne predstavlja nevarne dejavnosti (s čimer se je sicer strinjala tudi pritožnica). Obrazložilo je, da je zavarovanec tožene stranke s premazom hotel zagotoviti nedrsnost talne podlage, kar mu sicer ni uspelo, vendar pa drsnost ni bila tolikšna, da bi tako presegla rizik nastanka škode, da bi ustrezal pravnemu standardu nevarne stvari oziroma dejavnosti. Pri presoji objektivne odgovornosti ni ugotovilo, da je bila podlaga dezinfekcijskega bazena primerna, kot to očita pritožnica.

Sodišče prve stopnje je upoštevajoč sprejeto izvedensko mnenje pravilno ugotovilo, da toženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je za dezinfekcijski bazen kot premaz uporabila polimerno barvo, ki sicer vsebuje zrnca, ki izboljšujejo oprijem, vendar je bila ta barva neustrezna, saj ni dosegla predpisane stopnje (ne)drsnosti, ki bi morala ustrezati razredu C po standardu SIST DIN 51097 oziroma enakovredno raven (vrednost po pendulumu nad 54). Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri razlagi, da klančina dezinfekcijskega bazenčka predstavlja bazensko ploščad. Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (v nadaljevanju Pravilnik)(2) v 6. členu določa, da je bazenska ploščad površina, ki neposredno obdaja bazen, pritožbeno sodišče pa nima pomislekov o razlogovanju sodišča prve stopnje, da je zadevna klančina sestavni del samega dezinfekcijskega bazena in ne njegove okolice (razlogi na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje). Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo in sicer drugi odstavek 12. člena Pravilnika, ki določa, da mora (gre za jasno izraženo zapoved in ne priporočilo, kot to navaja pritožnica) biti drsnost talnih oblog v bazenčkih za noge razreda C po standardu SIST DIN 51097, oziroma mora dosegati enakovredno raven v tem standardu navedenega razreda. Navedenemu standardu v konkretnem primeru toženka ni uspela zadostiti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje. Odgovor na vprašanje, ali je bila v zadevnem dezinfekcijskem bazenčku dosežena s Pravilnikom zahtevana stopnja (ne)drsnosti, lahko poda le izvedenec in pritožbeno izpostavljene izpovedbe prič o tem, da niso bile opažene nepravilnosti dezinfekcijskega bazena, upoštevajoč, da priče ne razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem (243. člen ZPP), ne morejo biti upoštevne. Glede na pritožbene očitke je potrebno še pojasniti, da je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo ugotovitve izvedenca glede drsnosti tal v drugem bazenčku, ni pa jih uporabilo pri presoji odgovornosti toženke. Ker je bilo pravilno ugotovljeno, da je do zdrsa prišlo na klančini dezinfekcijskega bazenčka, na kateri ni bila zagotovljena zahtevana nedrsnost, je tožena stranka krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo. Posledično ni ključna zgolj dodatna, sicer prepričljiva in življenjska (pritožbeno izpostavljena) argumentacija sodišča prve stopnje, da tožnica pri zdrsu po klančini zaradi neustrezne nedrsnosti (tudi) tal dezinfekcijskega bazenčka na dnu ni mogla uloviti ravnotežja in je zato pristala na hrbtu.

Pritrditi pa je potrebno pritožnici (toženki), da je že v odgovoru na tožbo podala trditve, s katerimi je utemeljevala (so)odgovornost tožnice za nastalo škodo (list. št. 13). Ni torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izostanku trditev toženke glede tožničinega soprispevka. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje s tem v zvezi (zadnji odstavek na strani 9 sodbe sodišča prve stopnje), in sicer da so vzroki tožničinega padca preveč oddaljena ograja od neposrednega vhoda v sanitarije, neprimerna talna obloga klančine (ki je najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na drsnost), v manjši meri pa tudi tožničina neprimerna hoja. Tožnica je namreč navkljub temu, da je drsenje že sama zaznala, stopala po prstih, večja površina stika s tlemi pa bi zmanjšala možnost zdrsa. Sodišče druge stopnje je upoštevajoč navedeno ocenilo, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode, in sicer je njen soprispevek ocenilo v višini 20% (primerjaj odločbe II Ips 270/2000, II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007). Zato je v tem delu pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke za 80% tožničine škode (peta alineja 358. člena ZPP).

Sicer (razen v delu, navedenem pod točko 6) je pritožbeno sodišče, ki tudi ni ugotovilo nobene od kršitev postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami

(2)Ur. l. RS, št. 88/2003 - 56/2006