Jedro

Položaj stranke bi bilo v obravnavanem upravnem postopku moč priznati tožniku v primeru varovanja njegovih pravic in pravnih koristi, ne more pa tožnik uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa v smislu, da se s predvideno gradnjo okolje bistveno ne bi spremenilo. Tožbeni ugovori glede obremenitve električnega in vodovodnega omrežja ter predvidenih težav v zvezi z greznico, se v celoti nanašajo na javni interes, ki so ga dolžni varovati v postopku udeleženi upravni organi tako, da preverijo obstoj potrebnih soglasij soglasodajalcev po posebnih predpisih. Soglasodajalci, kot so sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi, pa so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi.

Izrek

1. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrže. 2. Tožba tožeče stranke B.B. se zavrže. 3. Tožba tožeče stranke C.C. se zavrne.

Obrazložitev

K točki 1 izreka: Tožbo v upravnem sporu je potrebno vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta (1. odstavek 26. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS). Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik A.A., S. 13, A. prejel odločbo z dne 26. 7. 2000, ki jo izpodbija s predmetno tožbo, dne 8. 8. 2000. Zadnji dan 30-dnevnega roka za vložitev tožbe je tako potekel 7. 9. 2000. Tožnik A.A. je tožbo vložil po pošti priporočeno dne 18. 9. 2000, torej prepozno. Sodišče je zato njegovo tožbo, na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, zavrglo.

K točki 2 izreka: Na podlagi določbe 2. odstavka 4. člena ZUS upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da tožnica B.B., S. 5, A., ni vložila pritožbe zoper sklep Upravne enote A., Oddelek za okolje in prostor z dne 10. 1. 2000, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel njen predlog za obnovo postopka v zadevi izdaje lokacijskega dovoljenja št. 351-413/97 z dne 22. 10. 1997 investitorki D.D., C. 62, A., za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 486/7 in 486/8 k.o. .... Zato je bilo potrebno tožbo tožnice B.B., na podlagi določbe 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS, zavreči. K točki 3 izreka: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo E.E. in F.F. zoper sklep Upravne enote A. z dne 10. 1. 2000 (1. točka izreka odločbe tožene stranke), pritožbo G.G., C.C., H.H., I.I., A.A., J.J. in K.K., zoper isti sklep upravnega organa prve stopnje pa zavrnila (2. točka izreka odločbe tožene stranke). Upravna enota A je kot upravni organ prve stopnje z navedenim sklepom zavrgla predlog L.L., G.G., H.H., A.A., I.I., J.J., K.K., B.B. in C.C., za obnovo postopka v zadevi izdaje lokacijskega dovoljenja z dne 22. 10. 1997 investitorki D.D., C. 62, A., za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 486/7 in 486/8 k.o. ...

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da s sklepom upravnega organa prve stopnje ni bilo odločeno o predlogu E.E. in F.F., ki sta tudi vložila pritožbo zoper sklep prve stopnje. Tako s tem sklepom sploh ni bilo odločeno o pravicah in pravnih koristih omenjenih pritožnikov, zato tudi nista stranki v tem postopku in je bilo treba njuno pritožbo v skladu z določbo 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju ZUP/86), v zvezi s 324. členom novega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 - v nadaljevanju ZUP), zavreči. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom, če organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ugotovi, da predlog ni pravočasen ali da ga ni podana upravičena oseba ali da okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, kar je določeno v 2. odstavku 256. člena ZUP/86. Organ prve stopnje se je sicer napačno skliceval na 2. odstavek 255. člena ZUP/86, pri čemer pa sicer pravilno navaja vsebino 256. člena ZUP/86. Po mnenju tožene stranke organ prve stopnje pravilno ugotavlja, da stanovalci S. ulice v postopku za izdajo lokacijsko dovoljenja z dne 22. 10. 1997 investitorice D.D., za gradnjo stanovanjske hiše na prac. št. 486/7 in 486/8 k.o. ... nimajo položaja stranke, saj v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi. Razlogi, zakaj teh stanovalcev ni šteti za stranke, so natančno navedeni v izpodbijanem sklepu in se nanje tožena stranka v celoti sklicuje. Organ prve stopnje je status stranke deloma že obravnaval po vsebini, vendar je bilo to potrebno glede na zatrjevane okoliščine, ki so jih v predlogu za obnovo uveljavljali stanovalci. Te okoliščine stanovalci ponavljajo tudi v svoji pritožbi, zato organ druge stopnje nanje ne odgovarja, saj so tovrstni ugovori že obrazloženi v sklepu upravnega organa prve stopnje. Po mnenju tožene stranke obravnavani poseg glede na svojo lego in namen nikakor ne bo bistveno posegel v bivalne razmere stanovalcev. Ugovor, ki se nanaša na spreminjanje namembnosti zemljišča, pa ni stvar tega postopka, ampak stvar presoje Ustavnega sodišča RS. Poleg tega je javna korist zajeta tudi v prostorskem izvedbenem aktu, ki na predmetnih zemljiščih dovoljuje gradnjo. Zaradi gradnje objekta sprehajalna pot za prebivalce A. ne bo okrnjena. Glede na predložene spisne podatke tožena stranka meni, da ni mogoče slediti navedbam pritožnikov, da naj bi bili uradni osebi v postopku pristranski. Okoliščina, da so pritožniki zaradi bližine gozda za svoja zemljišča plačali več, pa na odločitev v zadevi ne more vplivati. Zazidljivost določenega območja je stvar družbenega plana, ki pa se glede na potrebe in dejanske okoliščine lahko spreminjajo. Zato ni razumljivo, kako je bilo lahko pritožnikom ob nakupu zemljišč obljubljeno, da se v gozd ne bo posegalo, ker je to stvar spremembe plana in je torej okoliščina, ki dolgoročno ni znana in ni predvidljiva.

Tožnik C.C. izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskih okoliščin, kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da je skupaj s preostalimi lastniki hiš na S ulici vsakodnevno ugotavljal, da vodovod v njihovi ulici nima normalnega pritiska in da električni tok nima normalne moči. Glede dopisa družbe A. z dne 27. 5. 1999 tožnik meni, da je tipičen primer dopisa, ki v ničemer določno ne pove in ničesar ne dokumentira. Govori o preverbi padcev napetosti, ne pa do kakšnih padcev je prišlo in kakšne so dopustne tolerance. Iz tega povsem meglenega teksta sledi zagotovilo, da je možen priključek še dveh hiš. Vsebina soglasja glede vodovodnega priključka tožniku ni poznana, ker dopis, ki naj bi ga organ prejel 17. 4. 1999 ni obrazložen, niti ni dostavljen kot priloga. Sklep ne vsebuje ničesar razen meglene trditve, da obstoječi cevovod ustreza za normalno oskrbo še dveh stanovanjskih hiš. Uradna oseba, ki je vodila obravnavo na kraju samem, je bila opozorjena na navedene pomanjkljivosti, ki pa jih ni upoštevala. Očitno se dopis nekega podjetja, brez vsakršnih konkretnih podatkov, ki vsebuje zgolj nekakšno zagotovilo, da bo stvar v redu in v skladu s tehničnimi normativi, uporablja kot neizpodbiten in absoluten dokaz, o katerem se ne sme in ne more dvomiti in zato tudi ne zahtevati, naj se ti podatki vendarle še enkrat preverijo z neodvisnim strokovnjakom. Vse navedeno je tožnik ponovil tudi v pritožbi zoper sklep prvostopnega organa, vendar je tožena stranka te probleme popolnoma ignorirala. Po mnenju tožnika je tožena stranka "selekcionirala" odgovore na vprašanja iz pritožbe, saj je glede vprašanj, kjer meni, da ima argumente, zelo "zgovorna", najbolj kritičnim vprašanjem pa se v celoti izogne. Tožeča stranka nadalje poudarja, da so vsa zagotovila dala podjetja, ki vodo in elektriko tudi dejansko dobavljajo in da so zato pri odločitvi materialno zainteresirana. Presenetljivo je tudi stališče, da je dovoljeno zgraditi stanovanjsko hišo, ki ni povezana z javno kanalizacijo. Po lokacijskem dovoljenju je namreč predvidena greznica prostornine 12 m3, pri čemer pa je potrošnja vode za štiričlansko družino približno 13 m3 mesečno. Če bosta tam zagrajeni dve hiši, bosta torej izvedeni najmanj dve praznjenji mesečno z vso nesnago in smradom, ki ju bo praznjenje povzročilo. Greznica je sicer določena samo kot začasna rešitev, ki pa bo očitno trajna, saj samo za dve hiši na tem mestu ne bo nikoli zgrajena posebna kanalizacija. Uslužbenec, ki je vodil postopek, je omenil, da bodo pristopili k gradnji kanalizacije, ko bo na istem mestu zgrajenih šest hiš. To pa je popolnoma iluzorno, saj je gozda, ki je spremenjen v gradbeno zemljišče, komaj za dve hiši, upoštevajoč, da tožnik, ki je lastnik sosednjega zemljišča, absolutno ne namerava graditi in je proti vsakršni gradnji. Dodatna obrazložitev Strokovnega navodila o urejanju gnojišč in greznic (Uradni list RS, št. 10/85), ki naj bi jo podal Republiški sanitarni inšpektor, se očitno nanaša le na primere osamljenih kmetij, saj v mestih ni gnojišč. Ne glede na mnenje Republiškega sanitarnega inšpektorja tožnik meni, da greznica v naselju, ki jo je treba vsaj enkrat mesečno izprazniti, ne more biti v skladu s sanitarnim redom v mestnem naselju, tudi če se odmisli nesnaga in smrad, ki ga povzroči praznjenje greznice. Tožnik posebej poudarja, da v celem A sedaj ne obstaja niti ena hiša, ki bi imela greznico in ne bi bila priključena na javno kanalizacijo, ki je ravno tako vsa priključena na čistilno napravo. Tožnik trdi, da so prizadete njegove pravice do dobave vode in električne energije po veljavnih standardih, s tem, da se dovoli gradnja dodatne hiše v S ulici, s priključki na obstoječi vodovod in elektrovod, saj je že sedaj dobava vode in elektrike kritična. Poleg tega je kršena njegova pravica do bivanja v sanitarno neoporečnem mestnem okolju. Sodišču zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. DD je kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo v odgovoru na tožbo navedla, da je stanovanjska hiša že zgrajena in tudi že priključena na električno omrežje, zaradi česar pa niso prizadeti stanovalci S. ceste. Rešen je tudi problem vodovoda, tako da glede tega vprašanja tožeča stranka nima nobenega razloga več za pritožbo.

Stranka z interesom meni, da v kolikor je določeno zemljišče zazidljivo, mora občina zagotoviti tudi ustrezne priključke na obstoječo infrastrukturo, saj zato tudi zaračuna komunalni prispevek. V kolikor ni določenih infrastrukturnih objektov si povsod in ne samo v občini A., pomagajo z začasnimi objekti, kot je v konkretnem primeru greznica in kapnica zaradi požarne vode. Zadeva tudi sicer ni kritična, saj se bo gradila kanalizacija in tudi obnovil vodovod, in sicer zaradi tega, ker imajo prebivalci iz omenjenega dela A. že vrsto let težave zaradi slabega, nekvalitetnega in starega komunalnega omrežja. Glede trditve, da bo praznjenje greznic povzročalo nesnago in smrad poudarja, da današnja tehnologija tovrstne emisije maksimalno zmanjšuje. Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožniku C.C. moč priznati položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja investitorki D.D. za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 486/7 in 486/8 k.o. ... Tožnik je predlagal obnovo postopka, v katerem je bilo navedeni investitorki izdano lokacijsko dovoljenje z dne 13. 8. 1997, v predlogu pa je uveljavljal obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86, ki določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, mora najprej preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP/86). Če pogoji iz 1. odstavka 256. člena ZUP/86 niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (2. odstavek 256. člena ZUP/86). Določba 49. člena ZUP/86 pa podaja splošno definicijo osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku, to pa je oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopni upravni organ presojal položaj tožnika kot stranke v predmetnem upravnem postopku z vsebinskim obravnavanjem okoliščin in navedb, ki jih je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, kar je po presoji sodišča dopustno in pravilno. Ugovori in okoliščine, ki jih tožnik navaja v predlogu za obnovo lokacijskega postopka, v pritožbi zoper sklep upravnega organa prve stopnje in v tej tožbi, se nanašajo na soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, ki jih le-ti v skladu z zakonom podajo na podlagi določbe 4. odstavka 29. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN). Položaj stranke bi bilo v obravnavanem upravnem postopku moč priznati tožniku v primeru varovanja njegovih pravic in pravnih koristi, ne more pa tožnik uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa v smislu, da se s predvideno gradnjo okolje bistveno ne bi spremenilo. Tožbeni ugovori glede obremenitve električnega in vodovodnega omrežja ter predvidenih težav v zvezi z greznico, se v celoti nanašajo na javni interes, ki so ga dolžni varovati v postopku udeleženi upravni organi tako, da preverijo obstoj potrebnih soglasij soglasodajalcev po posebnih predpisih. Soglasodajalci, kot so sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi, pa so dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi. Dejstvo je, da so praviloma vsi posegi v prostor regulirani s strani države prav zaradi varstva javnega interesa. Upravni organi morajo pri dovoljevanju teh posegov, v okviru svojih pristojnosti, določenih s prostorskimi in drugimi predpisi, po uradni dolžnosti preverjati, ali je predvidena gradnja po veljavnih predpisih mogoča in pod kakšnimi pogoji. To pa ne pomeni, da so upravni organi v postopku izdaje upravnega dovoljenja pristojni posegati oziroma preverjati posamezna soglasja, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka. Za odločitev oziroma izdajo dovoljenja je pomembno dejstvo, da so bila k ureditvenemu načrtu dana vsa zahtevana soglasja. Sodišče še opozarja, da tožnik sploh ni neposredni mejaš z nepremičninama parc. št. 486/8 in 486/7 k.o. ..., na katerih se dovoljuje gradnja stanovanjske hiše z lokacijskim dovoljenjem z dne 13. 8. 1997. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik lastnik parc. št. 493 in 486/4, ne pa tudi parc. št. 486/6, ki neposredno meji na parc. št. 486/7. To dejstvo seveda ni odločilno pri presojanju položaja tožnika kot stranke v upravnem postopku, ga pa sodišče omenja, saj je tožnik ves čas upravnega postopka zatrjeval, da je neposredni mejaš z nepremičnino, na kateri se dovoljuje gradnja. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka povsem ignorirala probleme, ki jih je izpostavil tožnik, in da se je zadovoljila zgolj s sklicevanjem na obrazložitev prvostopnega sklepa, ki naj bi bila temeljita in natančna. V obrazložitvi odločbe druge stopnje se morajo res presoditi vse pritožbene navedbe, vendar pa če je že organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe, kar je določeno v 2. odstavku 245. člena ZUP/86. To pa je v obravnavanem primeru tožena stranka tudi storila.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.