Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ali gre za neupravičeno prikrajšanje, je odvisno od ravnanj lastnikov, ki so v skupnosti, in objektivnih okoliščin.

Po toženčevih nasilnih ravnanjih bi zahteva po nadaljnji souporabi stanovanja za tožnico predstavljala nesprejemljivo breme. Zato ni pomembno, ali ji je toženec tako souporabo branil ali ne in ali je bil po tožničini odselitvi do nje še nasilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 14.365 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (I. točka izreka). Kolikor je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi.

Tožnica je v izpovedbi pojasnila, da je v stanovanje hodila občasno, kadar je prišla iskat otroke ali prevzet pošto in da je to storila par krat na mesec. Če bi bil strah pred tožencem tako močan, v stanovanje ne bi več prišla. Njeno ravnanje kaže, da se toženca ni tako bala, kot je ugotovljeno v sodbi. Da ji toženec ni preprečeval uporabe stanovanje, pa niti ni sporno. Pri preprečevanju uporabe skupne lastnine mora biti neuporaba objektivno nemogoča. Tožnica bi morala izkazati interes za uporabo in jo zahtevati. Toženčevi uporabi stanovanja ni nikoli nasprotovala. Sam ji uporabe stanovanja ni branil. Predlog za ureditev lastniških razmerij, ki ga sicer ni prejel, še ne pomeni preprečevanja uporabe stanovanje. Šele leta 2019 je vložila predlog za delitev nepremičnine, kar kaže, da prej niti ni imela interesa za ureditev. Od dogodka 8. 3. 2013 do vložitve tožbe ji toženec ni storil nič žalega. Do leta 2019 ni zahtevala plačila uporabnine niti ni tožencu prepovedala uporabe njenega solastnega deleža ali uporabila drugo pravno sredstvo zaradi kršitve njene pravice do uporabe stanovanja. Opustitev odgovora na predloge za delitev skupnega premoženja ne pomeni preprečevanja uporabe.

Zmotna je tudi odločitev o zamudnih obrestih. Pred vložitvijo tožbe ni prišel v zamudo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Absurdna je trditev, da se je odselila po lastni volji in prostovoljno. Kot izhaja iz obsodilne kazenske sodbe, jo je toženec 8. 3. 2013 hudo telesno poškodoval, nasilja z njegove strani pa je bila deležna že od druge polovice 2012. V takem položaju se ni bila dolžna vrniti v stanovanje niti zahtevati dopustitve rabe stanovanja (sodba VS RS II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017). Dala je več predlogov glede ureditve vprašanja skupnega stanovanja, a je toženec odklanjal vsakršno rešitev, niti ni ponudil svoje. Uporabi stanovanja se ni odrekla niti ni drugače privolila v prikrajšanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec dolžan tožnici plačati nadomestilo za obdobje, ko je stanovanje v skupni lasti uporabljal sam, temelji na ugotovitvah, - da se je tožnica iz stanovanja, ki ga je dotlej uporabljala skupaj s tožencem in otrokoma, izselila 8. 3. 2013, da je obdržala ključe in imela v njem nekaj osebnih stvari, ni pa več tam živela, in da je kasneje v stanovanje prihajala le zaradi izvrševanja stikov med tožencem in otrokoma, - da je bil toženec zaradi ravnanja 8. 3. 2013 obsojen za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe, zaradi ravnanja v nekajmesečnem obdobju pred tem pa za kaznivo dejanje nasilja v družini, obeh na škodo tožnice, - da je odtlej stanovanje uporabljal toženec, - da se tožnica ni želela vrniti v stanovanje, ker jo je bilo strah toženca, ki ji je z obnašanjem in besedami ustvaril vtis, da ne more uporabljati svojega deleža glede stanovanja, - da se toženec ni odzval na tožničine predloge za delitev skupnega premoženja, podane v letih 2013 in 2019. 6. V ugotovljenih okoliščinah je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena zahtevati denarno nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe stvari v skupni lasti. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, ima skupni lastnik – podobno kot solastnik – pravico imeti stvar v posesti in jo uporabljati skupaj z ostalimi skupnimi lastniki (drugi odstavek 72. člena in peti odstavek 72. člena v zvezi s prvim odstavkom 66. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ali gre za neupravičeno prikrajšanje, je odvisno od ravnanj lastnikov, ki so v skupnosti, in objektivnih okoliščin. Sodna praksa je že izrekla, da solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.1 Tudi v situaciji, ko je eden od lastnikov nasilen do drugega, se drugi ni dolžan vrniti v nepremičnino ali posebej zahtevati dopustitev rabe.2

7. Ob upoštevanju teh materialnopravnih izhodišč so pritožbeni očitki o zmotnem ovrednotenju tožničinih upravičenj neutemeljeni. Po toženčevih nasilnih ravnanjih bi zahteva po nadaljnji souporabi stanovanja za tožnico predstavljala nesprejemljivo breme. Zato ni pomembno, ali ji je toženec tako souporabo branil ali ne in ali je bil po tožničini odselitvi do nje še nasilen. Navedenega zaključka ne spreminja niti obstoj kasnejših stikov med njima, do katerih je prihajalo v zvezi z njunima skupnima otrokoma, niti tožničino občasno prihajanje po pošto. Ta srečanja so po svoji naravi bistveno drugačna kot sobivanje v skupnem stanovanju. Neutemeljena je pritožbena trditev, da ni zahtevala svojih upravičenj. Kot je ugotovljeno v sodbi, je že v 2013 predlagala ureditev premoženjskih razmerij, a se toženec na predlog ni odzval. Trditev, da tožničinega dopisa ni prejel, je nova in zato neupoštevna (drugi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega je v zaslišanju povedal drugače. Nekaj let kasneje podan predlog je toženec zavrnil kot neutemeljen. Na drugi strani ni izkazano, da bi kadarkoli sam predlagal način ureditve uporabe stanovanja ali razdružitev skupnega premoženja.

8. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti odločitve o pričetku teka zamudnih obresti. Sodišče jo je pravilno oprlo na 193. člen OZ in ugotovitev, da je bil tožnik – poznavajoč dejstvo, da ima tudi tožnica enakovrstna upravičenja kot sam, a je bil pri ureditvi razmerja povsem pasiven – nepošten od tožničine odselitve.

9. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec v pritožbenem postopku ni uspel, sam ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžan pa jih je povrniti tožnici (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 382,50 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na tožbo (625 točk x 0,60 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (12,5 točk x 0,60 EUR). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu in 378. členu OZ.

1 Glej npr. sklep VS RS II Ips 86/2019 z dne 3. 7. 2020. 2 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017, na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožnica.