Jedro

Ustavno sodišče RS, ki je v svojih odločbah že večkrat presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza (med drugim v odločbi Up-621/03 in pred tem v odločbi Up-33/01), nikoli ni izrazilo pomislekov, da bi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti morda predstavljal nezakonit dokaz le zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti oziroma pred podpisom ni bil opozorjen na svoje pravice ("Miranda"). Sicer pa niti prometna zakonodaja (Zakon o pravilih cestnega prometa) niti Zakon o prekrških kot temeljni procesni zakon v postopku o prekršku ne zahtevata, da policist opozori obdolženca pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti na njegove pravice.

V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v organizmu dokazuje samo na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik tudi podpiše. Obdolženec je imel možnost, da ob preizkusu z indikatorjem alkohola rezultatu preizkusa oporeka, v tem primeru bi mu policisti upoštevajoč drugi odstavek 107. člena ZPrCP odredili preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Ker obdolženec rezultatu ni oporekal in se je tako strinjal s pokazanim rezultatom, kar je izrazil s svojim podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, policisti niso imeli pravne podlage za izvedbo nadaljnjega postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da mora plačati sodno takso v znesku 170,00 EUR in 30,00 EUR za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja.

2.Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je policija z obdolžencem 21. 5. 2019 ob 19.50 uri opravila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki je pokazal 0,82 miligramov alkohola v litru izdihanega zraka. Po sodni praksi Ustavnega sodišča RS preizkus z indikatorjem alkoholiziranosti sam po sebi nima dokazne vrednosti in posledično ocena alkoholiziranosti temelji samo na obdolženčevem strinjanju z rezultatom preizkusa (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up 602/05). Policija mora zato obdolžencu po preizkusu z indikatorjem, v katerem je stopnja alkoholiziranosti višja od dovoljene, in pred podpisom zapisnika o preizkusu, podati procesna jamstva. Tako postopanje policije ne zahteva le 29. člen Ustave RS (ki se po prvem odstavku 15. člena Ustave RS uporablja neposredno), pač pa tudi Zakon o prekrških (ZP-1) v četrti alineji prvega odstavka 67. člena v zvezi s četrtim odstavkom 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Za presojo trenutka, ko je potrebno obdolžencu podati procesne kavtele po 55. členu ZP-1 oziroma 29. členu Ustave RS, je bistveno vprašanje, kdaj zadeva nadzora (prometa) preraste v prekrškovno zadevo, saj ima od tega trenutka zaradi kaznovalne narave postopka obdolženec drugačne pravice. Ta trenutek je moč opredeliti z osredotočenjem prekrškovnega suma na določenega kršitelja z dokaznim standardom, ki ustreza razlogom za sum, da je storil prekršek. Ta standard je pri preizkusu z indikatorjem alkohola nedvomno izpolnjen, ko indikator indicira prisotnost alkohola pri posamezniku. S tem je kontrolirani vstopil v položaj domnevnega kršitelja v postopku in pridobil s tem tudi nove pravice. Pravica do izjave vsebuje tudi pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, s čimer je zagotovljena raven ustavno-pravnega jamstva v kazenskem postopku in ZP-1 tako sledi praksi Ustavnega sodišča in pravni teoriji. Ker je izjava obdolženca policiji pridobljena s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi moral biti tak dokaz izločen in je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V konkretnem primeru je na sporen način pridobljena izjava tudi edini dokaz, s katerim bi se obdolžencu dokazala storitev prekrška, zato je potrebno postopek o prekršku zoper njega ustaviti.

3.Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do kršitev z ustavno zagotovljenih pravic niti do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na njegovo škodo, pritožba obdolženčevega zagovornika pa tudi ni utemeljena.

4.Na podlagi 29. člena Ustave RS morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe; da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; da mu je zagotovljeno izvajanje dokaza v njegovo korist; da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.

5.Višje sodišče ugotavlja, da so bila obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah določbe 29. člena Ustave RS in 55. člena ZP-1 ter navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nedovoljen dokaz, ker mu policist ob predstavitvi rezultata preizkusa alkoholiziranosti ni podal procesnega jamstva iz 29. člena Ustava RS in 55. člena ZP-1 (kar ponavlja obdolženčev zagovornik tudi v pritožbi) in za to navedlo pravilne razloge (tretji do šesti odstavek obrazložitve), s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Da urejajo določbe 55. člena ZP-1 postopek pred prekrškovnim organom, izhaja tudi iz uvodnih pojasnil Hinka Jenulla v Zakonu o prekrških (ZP-1), GV Založba, Ljubljana 2008, strani 73 do 80, iz katerih je razvidno še, da je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 z dne 19. 2. 2008; novela ZP-1E) prej veljavna določba drugega odstavka 55. člena ZP-1 nadomeščena z novimi štirimi odstavki, v katerih so celovito urejena vsa obvestila, ki morajo biti zagotovljena kršitelju, o pravicah, ki jih ima v hitrem postopku. Poleg tega Ustavno sodišče RS, ki je v svojih odločbah že večkrat presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza (med drugim v odločbi Up-621/03 in pred tem v odločbi Up-33/01), nikoli ni izrazilo pomislekov, da bi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti morda predstavljal nezakonit dokaz le zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti oziroma pred podpisom ni bil opozorjen na svoje pravice ("Miranda"). Sicer pa niti prometna zakonodaja (Zakon o pravilih cestnega prometa) niti Zakon o prekrških kot temeljni procesni zakon v postopku o prekršku ne zahtevata, da policist opozori obdolženca pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti na njegove pravice. Četrta alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 148. člena ZKP pa se ne nanaša na izjave (domnevnega) storilca prekrška dane policiji, temveč ureja smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca pred sodiščem, zato je pritožnikovo sklicevanje na to določbo neupoštevno.

6.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločitev utemeljeno oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in je tako javna listina. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti v obravnavanem primeru dokazuje, da je obdolženec kot voznik opravljal preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in je le-ta po pravilno opravljenem postopku pokazal rezultat 0,82 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, preizkušanec - obdolženec pa se je z rezultatom strinjal in je tako sestavljen zapisnik podpisal brez pripomb, s čimer je potrdil pravilnost postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in ugotovljenega rezultata.

7.V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v organizmu dokazuje samo na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik tudi podpiše. Obdolženec je imel možnost, da ob preizkusu z indikatorjem alkohola rezultatu preizkusa oporeka, v tem primeru bi mu policisti upoštevajoč drugi odstavek 107. člena ZPrCP odredili preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled. Ker obdolženec rezultatu ni oporekal in se je tako strinjal s pokazanim rezultatom, kar je izrazil s svojim podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, policisti niso imeli pravne podlage za izvedbo nadaljnjega postopka. Obdolženec pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi zapisnik o preizkusu podpisal pod vplivom sile ali grožnje, zaradi česar na tako pridobljen dokaz sodišče ne bi smelo opreti sodbe o prekršku, in tega ne uveljavlja niti v pritožbi. Poleg tega višje sodišče ne dvomi, da obdolženec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje (v času storitve prekrška je imel veljavno vozniško dovoljenje za B kategorijo 11 let in 1 mesec), nedvomno pozna oziroma mora poznati svoje pravice in obveznosti v cestnem prometu, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne bi podpisal brez pripomb, če se ne bi strinjal s pravilnostjo postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in rezultatom preizkusa.

8.Na podlagi drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljenega zapisnika, razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika.

9.Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo le na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, temveč tudi na izpovedbi policistov A. A. ter B. B., ki sta natančno in podrobno ter zato verodostojno opisala ugotovitve s kraja dogodka in postopek ugotavljanja alkoholiziranosti pri obdolžencu potem, ko sta bila opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Iz izpovedbe policista A. A., ki je obdolžencu odredil preizkus z alkotestom, izhaja, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti opravil pravilno, strinjal se je s pokazanim rezultatom in je zapisnik podpisal. Tudi iz izpovedbe policista B. B. izhaja, da obdolženec ni oporekal pravilnosti postopka ugotavljanja alkoholiziranosti ali rezultatu preizkusa. Zaslišanje policista o tem, kar je na kraju dogodka sam neposredno zaznal, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009).

10.V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška in sicer v objektivnem ter subjektivnem delu.

11.Pri pregledu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa odmerjena v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki so navedene v razlogih sodbe. Pravilno je bila obdolžencu izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je le-ta obvezno predpisana za obravnavani prekršek.

12.Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Višje sodišče mu je odmerilo sodno takso na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe) in 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR. Ta znesek bo moral plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo prvostopenjsko sodišče v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/1, 29 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 105, 105/5, 105/5-4, 107, 107/2 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 55, 55/1, 67, 67/1, 67/1-4, 155, 155/1, 155/1-6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 80, 80/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.