Jedro

Odprava izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati njegovega pravnega položaja, saj je bil postopek izvršbe, v katerem je bil izdan (med drugim) tudi sklep, zoper katerega tožnik vlaga tožbo, ustavljen in torej izpodbijani sklep nima več nobenega pravnega učinka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se upravna izvršba po drugi osebi, dovoljena s sklepom prvostopnega organa, št. 3408-04-2777/14-1 z dne 7. 5. 2014, ne odloži. V obrazložitvi je navedel, da je bilo z generalno odločbo z dne 24. 2. 2014 lastnikom gozdov na področju katastrskih občin ..., ... in ... med drugim naloženo, da morajo v roku 14 dni od vročitve te odločbe z javnim naznanilom izvesti oziroma zagotoviti posek in izdelavo drevja, ki ga je potrebno posekati za vzpostavitev prevoznosti gozdnih vlak, ki odpirajo gozd več lastnikov. Odločba je bila objavljena na e-portalu 4. 3. 2014. Tožnik je lastnik parc. št. 108 in 89/3, k.o. ..., preko katerih vodi vlaka tudi v sosednjo gozdno parcelo 198/1, k.o. ... Dne 6. 5. 2014 je bilo ugotovljeno, da vlaka ni prevozna. Ker tožnik ni v roku zagotovil prevoznosti gozdne vlake, je organ s sklepom z dne 7. 5. 2014 dovolil upravno izvršbo odločbe v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prevoznosti gozdnih vlak. Tožnik je skupaj s pritožbo zoper citirani sklep vložil tudi predlog za izjemno odložitev upravne izvršbe. Za odložitev upravne izvršbe je treba izkazati obstoj nepopravljive škode. Tožnik je uveljavljal plačilo globe po Uredbi o krajinskem parku Ljubljansko barje, ki za posege v gozd (redčenje, sekanje in krčenje) v določenem časovnem obdobju predvideva plačilo globe. V tem primeru je vse drevje že posekano, morebitno plačilo globe pa tudi ne predstavlja nepopravljive škode.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani sklep.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V tožbi je opozoril na potek upravnega spora pod opr. št. I U 1349/2014, navedel, da je pravna podlaga za vodenje tega postopka odpadla, ker je Turistično društvo A. izvršilo spravilo lesa po svojih parcelah. Sicer pa je temeljno vprašanje obstoja gozdne vlake, ki ni nikoli obstajala in tudi ne izhaja iz topografskega dela gozdno gospodarskega načrta. Predlagal je sodišču, da pribavi original gozdno gojitvenega načrta s posebnim poudarkom na prosojnico. Neresnična so tudi dejstva v prvostopnem aktu, saj na vlako ni bilo posekanih več nepoškodovanih dreves, temveč je šlo za podrt les zaradi žledoloma. Tudi če bi bila posekana nepoškodovana drevesa, pa ima tožnik za to odločbo in rok za spravilo lesa do 31. 12. 2016. Lastnik sosednje parcele pa ima možnost spravila lesa po parc. št. 184/2, 196, 198/1, 184/7, 184/5. Tožnik je že v pritožbi organ opozoril tudi na 26. člen Ustave, saj če ne bi vložil pravnega sredstva zoper tak sklep, bi za zatrjevano vlako, z dejanjem, ki mu je naloženo po sklepu, kršil drug predpis, tj. Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje, po kateri je ustanovitev vlak tudi prepovedana. Organ je tudi neupravičeno naprtil stroške izvršbe tožniku, saj izvršba posega v čas, ko so dejanja po citirani Uredbi prepovedana, zato je tožnik obvestil tudi Krajinski park Ljubljansko barje s predlogom, da po svoji uredbi izvede aktivnosti proti upravnemu organu. Že zato je treba upravno izvršbo odložiti. V tem smislu pa tudi ne vzdrži trditev organa, da plačilo globe po Uredbi ne predstavlja nepopravljive škode. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, akt odpravi in zadevo posreduje organu v ponovno odločanje, priglasil pa je tudi stroške zastopanja.

4. Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

5. Sodišče je po pregledu upravnih spisov ugotovilo, da je bil v zadevi izdan sklep prvostopnega organa, št. 3408-04-2777-C012/14-4 z dne 22. 4. 2015, s katerim je bil postopek izvršbe po odločbi o izvedbi sanitarne sečnje poškodovanih dreves v žledolomu oziroma snegolomu, št. 3408-04-2777-C012/13 z dne 24. 2. 2014, s katero je bila zavezancem v katastrskih občinah ..., ... in ... naložena tudi obveznost, da je v roku 14 dni od vročitve te odločbe z javnim naznanilom treba izvesti oziroma zagotoviti posek in izdelavo drevja, ki ga je potrebno posekati za vzpostavitev prevoznosti gozdnih vlak, ki odpirajo gozd več lastnikov, ustavljen. Zato je tožnika pozvalo, ali kljub izdaji sklepa o ustavitvi postopka izvršbe, vztraja pri tožbi. Tožnik je z vlogo z dne 19. 10. 2015 po svojih pooblaščencih sodišču sporočil, da glede na dejstvo, da je bila tožba vložena daleč pred ustavitvijo postopka, vztraja pri tožbi, predvsem v stroškovnem delu, saj so nastali stroški takse in odvetniškega zastopanja pred odločitvijo sodišča. 6. Tožba ni dovoljena.

7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Tožnik s tožbo izpodbija sklep prvostopnega organa, št. 3408-04/2777-C012/14-3 z dne 1. 8. 2014, s katerim je bilo odločeno, da se upravna izvršba po drugi osebi, dovoljena s sklepom prvostopnega organa, št. 3408-04-2777-C012/14-1 z dne 7. 5. 2014, ne odloži. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je bil postopek izvršbe, začet zaradi izvršitve generalne odločbe prvostopnega organa o izvedbi sanitarne sečnje poškodovanih dreves v žledolomu oziroma snegolomu, št. 3408-04-2777-C012/13 z dne 24. 2. 2014, in v katerem je bil izdan (tudi) izpodbijani sklep, ustavljen.

9. Navedeno pomeni, da odprava izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je bil postopek izvršbe, v katerem je bil izdan (med drugim) tudi sklep, zoper katerega tožnik vlaga tožbo, ustavljen in torej izpodbijani sklep nima več nobenega pravnega učinka. Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnika. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost ZUS-1 z Ustavo RS in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Posledično odločitvi Ustavnega sodišča je bil spremenjen tudi ZUS-1 v 33. členu, kjer so določene vrste tožb glede na vsebino pravnega varstva, ki se v upravnem sporu lahko zahteva, in sicer je bil dodan tožbeni predlog oziroma zahtevek na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba) (drugi alineja prvega odstavka). Takega zahtevka (tj. zahtevka na ugotovitev, da je bil z izpodbijanim sklepom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi iz razlogov po 27. členu ZUS-1) pa tožnik ni postavil. 10. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Glede na način odločitve o tožbi pa je sodišče o tožnikovem stroškovnem zahtevku še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).