Jedro

Ker so pomoč nudili družinski člani, ki za opravljanje pomoči niso potrebovali posebnih znanj, saj je šlo za enostavnejša opravila, povezana s skrbjo za tožnika (skrb za higieno, prehrano, fiziološke potrebe in prevoze na preglede), se pritožba utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso, ki tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj. Tolikšna postavka je primerna tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za plačilo 51.546,40 EUR (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 16.625,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 2. 2012 dalje (II. točka izreka). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10. 2. do 17. 2. 2012 je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo 1.024,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi zoper II. in IV. točko izreka navaja, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Po njenem mnenju je odškodnina za nematerialno škodo prisojena v nasprotju z ustaljeno sodno prakso: pravična odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je 20.000,00 EUR (in ne 25.000,00 EUR, kot je prisodilo sodišče), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.500,00 EUR (in ne 27.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče) in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.5000,00 EUR (in ne 2.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče). Graja tudi višino urne postavke za tujo pomoč. Ker so pomoč nudili družinski člani in ker je šlo za nezahtevna in enostavna opravila, za katera ni potrebno strokovno znanje, je primerna urna postavka 4 EUR/h (in ne 6 EUR/h, kot jo je dosodilo sodišče). Opozarja še, da je sodišče prve stopnje zagrešilo računsko napako, saj je napačno seštelo odškodnino iz naslova tuje pomoči in potnih stroškov: pravilni seštevek je 3.606,40 EUR in ne 3.906,40 EUR. Zaradi te napake je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi odločitev o stroških postopka in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe glede višine odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem(1) so delno utemeljene. Pritožnica izpostavlja relevantno sodno prakso, iz katere izhaja, da je višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje dosodilo v višini 24,8 povprečnih neto plač, previsoka. Za to obliko škode je bila v zadevi II DoR 105/2011 prisojena odškodnina v višini 16,7 povprečnih neto plač (zadeva je primerljiva s tu obravnavano), v zadevi II Ips 1057/2007 je bila prisojena odškodnina v višini 12,8 povprečnih neto plač (hospitalizacija je sicer trajala 3 mesece, kar je več kot v obravnavanem primeru, ostale nevšečnosti in telesne bolečine so bile blažje kot tožnikove v obravnavanem primeru), v zadevi II Ips 488/2007 pa je bila prisojena odškodnina v višini 20,4 povprečnih neto plač (telesne bolečine so primerljive s tožnikovimi, je imel pa tožnik več nevšečnosti med zdravljenjem). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je odškodnina v primerjavi z ostalimi podobnimi primeri iz sodne prakse previsoka, vseeno pa ne more povsem slediti pritožbi glede predlaganega znižanja odškodnine za to postavko, saj iz sodne prakse izhajajo tudi primeri, ko je bila za škodo, primerljivo s tožnikovo, dosojena odškodnina višje od 19,8 povprečnih neto plač, kot predlaga pritožnica.(2) Pritožbeno sodišče je pri določanju primerne višine upoštevalo tudi individualne značilnosti tožnika v konkretnem primeru, zlasti dolgotrajno odvisnost od pomoči drugih in uporabo bergel (sicer izredno aktivnega tožnika), nezmožnost prostega premikanja po svojem bivališču zaradi ovir v hiši (tožnikova soba je v nadstropju) in daljšo bolniško odsotnost z dela. Kot pravično odškodnino iz tega naslova pritožbeno sodišče (ob upoštevanju načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine) ocenjuje na 23.000,00 EUR.

6. Delno so utemeljene tudi pritožbene navedbe glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.(3) Sodišče prve stopnje je kot pravično dosodilo odškodnino v višini 26,8 povprečnih neto plač, kar po mnenju pritožnice odstopa od sodne prakse, ki jo izpostavlja v pritožbi. V zadevi II Ips 488/2007 (odškodnina v višini 23 povprečnih neto plač) je oškodovanec trpel podobno zmanjšanje življenjskih aktivnost, vendar je za razliko od obravnavanega primera omejen tudi pri opravljanju svojega dela. Zadevi II Ips 802/2009 in II DoR 499/2010 zaradi manjšega obsega zmanjšanja nista primerljivi z obravnavano zadevo, zadeva II Ips 750/2005 pa ni primerljiva, ker je šlo hujšo poškodbo (visoko amputacijo stopala) in posledično za bolj obsežno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Primerljivi sta le zadevi II Ips 789/2007 in II Ips 1057/2007, kjer so sodišča prisodila 17,6 oziroma 20,5 povprečnih neto plač, kar je nekoliko nižja odškodnina, vendar pritožbeno sodišče sodi, da znaša glede na obseg tožnikove škode(4) pravična denarna odškodnina 24.000,00 EUR, kar jo še uvršča v okvir podobnih primerov iz sodne prakse.

7. Pritožbene navedbe glede previsoko določene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti so neutemeljene. Iz v pritožbi navedenih zadev(5) izhaja, da sodišča za podobno skaženost prisojajo odškodnine približno v višini 2 povprečnih neto plač. V zadevi II DoR 499/2010 je bila sicer prisojena odškodnina nižja (1,5 povprečne neto plače), vendar so bile tudi vidne posledice poškodbe manjše kot v obravnavni zadevi. Glede na transplantacijo kože, številne brazgotine in občasno izstopanje mišic pri tožniku ter ob upoštevanju dejstva, da so te poškodbe vidne v poletnih mesecih ob nošenju kratkih hlač in kopalk, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za to obliko škode.

8. Celotna odškodnina za nematerialno škodo tako znaša 49.000,00 EUR. Ker je tožena stranka tožniku 7. 6. 2012 že izplačala nesporen del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 33.355,00 EUR(6), znaša razlika iz naslova nepremoženjske škode še 15.645,00 EUR.

9. Utemeljene so pritožbene navedbe glede višine škode iz naslova tuje pomoči. Pomoč so nudili družinski člani, ki za opravljanje pomoči niso potrebovali posebnih znanj, saj je šlo za enostavnejša opravila, povezana s skrbjo za tožnika (skrb za higieno, prehrano, fiziološke potrebe in prevoze na preglede). Pritožba se utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso,(7) ki tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj(8). Tolikšna postavka je primerna tudi v obravnavani zadevi. Celoten obseg tuje pomoči znaša po s pritožbo neizpodbijanih trditvah 360 ur, celotna škoda iz tega naslova pa 1.440,00 EUR (360 ur x 4,00 EUR).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri seštevanju materialne škode napravilo računsko napako. Sodišče prve stopnje je najprej izračunalo celotno odškodnino (in pri tem upoštevalo vse potne stroške v skupni višini 1.746,40 EUR), nato pa je od tega odštelo že plačan del (toženka je 7. 6. 2012 plačala tožniku 34.375,00 EUR - od tega za poplačilo potnih stroškov 300,00 EUR). Pritožbeno sodišče je moralo zaradi spremembe višine škode iz naslova tuje pomoči ponovno izračunati materialno škodo, ki znaša 3.186,40 EUR (tuja pomoč 1.440,00 EUR + prevozni stroški 1.746,40 EUR). Vendar je treba upoštevati, da je tožena stranka že plačala 720,00 EUR za škodo iz naslova tuje pomoči in 300,00 EUR za potne stroške. Materialna škoda, do katere je tožnik še upravičen, tako znaša 2.166,40 EUR.

11. Celotna odškodnina tako znaša 52.186,40 EUR, vendar je zavarovalna vsota po zavarovalni pogodbi omejena na 51.000 EUR, zato je tožena stranka dolžna kriti škodo samo v tej višini. Upoštevajoč že plačan del odškodnine (34.375,00 EUR) je pritožnica dolžna tožniku izplačati še 16.625,00 EUR, kot izhaja tudi iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ker se uspeh pravdnih strank ni spremenil, so neutemeljene pritožbene navedbe glede prisojenih pravdnih stroškov. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je 3 tedne trpel hude bolečine, 3-4 mesece je trpel bolečine srednje intenzivnosti in 2 meseca bolečine manjše intenzivnosti, ki občasno še trajajo. Pet tednov je ležal na hrbtu in 10 mesecev je uporabljal bergle. 36 dni je bil hospitaliziran, imel je 7 operacij (4 v splošni in 3 v spinalni anesteziji). Neprijetno mu je bilo zaradi več infuzij, prevezovanja ran, iniciiranja zdravil proti strjevanju krvi, menjavanja VAC brez anestezije, prestal je številne preglede pri osebnem zdravniku in pri specialistih ter 50 fizioterapij.

Op. št. (2): Glej zadeve II Ips 827/2007, II DoR 310/2010, II Ips 901/2009. Op. št. (3): Tožnik ima nekoliko zavrto gibljivost levega gležnja v skrajnih legah in nestabilno koleno, zato ima težave pri hoji navzdol in po neravnem terenu, ne more se več ukvarjati z zahtevnejšimi športi (smuča lahko npr. le še s težavo na urejenih smučiščih), zmore le še krajše sprehode, pri svojem delu pa zaradi poškodb ni oviran.

Op. št. (4): Tožnik je bil ob poškodbi star skoraj 40 let. Pred poškodbo se je ukvarjal z različnimi športi (turno smučanje, kajak na divjih vodah, tek na smučeh, kajtanje) in bil vsakodnevno fizično aktiven, sedaj pa glede tega prikrajšan. Njegovo stanje se lahko ob slabitvi mišic še poslabša – funkcionalno nestabilnost kolena zaenkrat lahko še kompenzira z močnejšo razvitostjo mišic in prilagodljivostjo hoje navzdol, toda hodi z nakazano skrčenim kolenom, sicer (če hodi z iztegnjenim) pa ga zanese in je negotov, kot bi stopil v prazno. Ob oslabitvi mišic se bo nestabilnost manifestirala že ob lažjih naporih.

Op. št. (5): Pritožnica kot primerljive navaja zadeve II DoR 499/2010, II Ips 789/2007, II Ips 488/2007 in II DoR 105/2011. (6) Revalorizacije v obdobju od plačila do izdaje sodbe je negativna – 33.221,58 EUR.

Op. št. (7): II Cp 2220/2013, II Cp 3797/2010, II Cp 3691/2010 in II Cp 2913/2010. Op. št. (8): Taka je enotna praksa sodna praksa, tudi najnovejša. Višja sodišča so tudi v letu 2015 v vseh primerih prisodila največ 4,00 EUR (npr. II Cp 884/2014 in II Cp 94/2015). Le dvakrat je bil prisojen višji znesek (enkrat 4,17 EUR v zadevi II Cp VSL 1668/2014 in enkrat 5,00 EUR v zadevi II Cp 653/2015, pri čemer se je v slednji zadevi pritožil le oškodovanec).