Jedro

Toženec v postopku na prvi stopnji ni podal in ni z ničemer izpostavil vprašanja obsega pooblastila osebe, ki je zanj s tožnico sklepala pogodbo o poslovnem sodelovanju. V odgovoru na tožbo je dejanja svoje zaposlene in svoje pravne službe na večih mestih celo izrecno označeval kot svoja dejanja. Obširne pritožbene navedbe, za katere toženec v pritožbi ni navedel nobenih razlogov za njihovo navajanje šele v pritožbi, so v nasprotju s 451. in 452. členoma ZPP ter celo 286. členom istega zakona, in kot nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek I. točke izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe plačati 191,04 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 75,00 EUR od 16. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 775,00 EUR od 16. 8. 2011 dalje do plačila, od zneska 775,00 EUR od 16. 9. 2011 dalje do plačila in od zneska 325,00 EUR od 30. 9. 2011 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti povzročene pravdne stroške v višini 383,51 EUR, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev (smiselno zgolj zoper njen obsodilni del) se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. V okviru pritožbenih razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava navaja, da pravdni stranki nikoli nista sklenili pogodbe, saj je za njeno sklenitev potrebno soglasje volj, le-to pa je vezano na veljavno izjavo poslovne volje obeh pogodbenih strank. Poslovno sposobnost toženca kot pravne osebe bi lahko pravno veljavno oblikoval le njegov zastopniški organ, torej njegov zakoniti zastopnik, nikakor pa ne drugi subjekti, ki niso imeli pooblastila, na podlagi katerega bi lahko zastopali toženca. Toženec naj bi na to okoliščino opozoril, saj je ves čas trdil, da ni prišlo do konsenza, kar pa je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Vso korespondenco in vsa pogajanja tožnice z zaposleno pri tožencu Tanjo Rebula je po mnenju pritožnika šteti zgolj kot fazo pogajanj, ki pa niso zavezujoča. Dne 23. 6. 2011 tožnici poslan osnutek pogodbe s strani zakonitega zastopnika toženca ni bil podpisan, zato do soglasja volj ni moglo priti. Sicer pa je tožnici T. R. tudi izrecno napisala, da mora oba izvoda pogodbe vrniti podpisana, da ju bo podpisala še zakonita zastopnica toženca. Ker lahko pravno veljavno voljo pravne osebe izrazi zgolj in samo fizična oseba, ki je njen zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec zakonitega zastopnika, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Podrejeno toženec poudarja, da do konsenza ni moglo priti, ker ni bilo doseženo soglasje o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Ker je prvostopno sodišče kot bistvene sestavine pogodbe v obravnavani zadevi opredelilo čas izvajanja storitev, ceno za opravljene storitve ter destinacijo, pri tem pa spregledalo, da pravdni stranki nista soglašali glede destinacije, naj bi bila prvostopna sodba v zaključku o sklenitvi pogodbe sama sebi nasprotujoča. Pritožnik poudarja, da pogodba brez ene bistvene sestavine ne more biti sklenjena. Posledično tožnici tudi ni mogla nastati škoda zaradi toženčevega neupravičenega odstopa od pogodbe. Pritožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je lahko sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Na procesne posebnostih tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo, tožnico sicer šele po prejemu odgovora na tožbo (list. št. 23 - 24 spisa), toženca pa upoštevaje, da tožnica ni vložila pripravljalne vloge v smislu tretjega odstavka 452. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP in 480. členom istega zakona, šele v vabilu na glavno obravnavo (list. št. 38 spisa). Sicer pa nobena od pravdnih strank po vložitvi tožbe oz. odgovora na tožbo ni vložila pripravljalne vloge niti ustno navajala nobenih novih dejstev ali predlagala novih dokazov. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s 480. členom istega zakona se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka med postopkom tudi opozorjene. Sodišče prve stopnje je sicer pravdnim strankam v izpodbijani sodbi podalo napačen pravni pouk, kot da gre za sodbo v rednem postopku, kar pa ne more vplivati na širšo dopustnost pritožbenih razlogov od v sporu majhne vrednosti predvidenih. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega poteka pogajanj med pravdnima strankama za sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju zaključilo, da sta pravdni stranki dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pogodba je bila po zaključku sodišča prve stopnje sklenjena s tem, ko je toženec z dne 23. 6. 2011 poslano spremenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju (v kateri so bile upoštevane bistvene pripombe tožnice) nedvomno izrazil svojo voljo, da se pogodba sklene, in s tem sprejel nasprotno ponudbo tožnice (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14).

7. Pravilnosti zgoraj opisanega prvostopnega zaključka ne morejo omajati toženčeve obširne pritožbene navedbe, v katerih izpostavlja, da naj oseba, ki se je s tožnico na strani toženca pogajala za sklenitev pogodbe o poslovnem sodelovanju, pooblastila za to sploh ne bi imela. Ker slednja ni bila zakoniti zastopnik toženca niti od njega pooblaščena oseba, po šele v pritožbi izpostavljenem stališču toženca ni mogla pravno veljavno oblikovati njegove poslovne volje. Toženec pa v postopku na prvi stopnji navedb v tej smeri ni podal in ni z ničemer izpostavil vprašanja obsega pooblastila osebe, ki je zanj s tožnico sklepala pogodbo o poslovnem sodelovanju. V odgovoru na tožbo je dejanja svoje zaposlene in svoje pravne službe na večih mestih celo izrecno označeval kot svoja dejanja, kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tudi tožnica. Po vsem obrazloženem so opisane obširne pritožbene navedbe, za katere toženec v pritožbi ni navedel nobenih razlogov za njihovo navajanje šele v pritožbi, v nasprotju s 451. in 452. členoma ZPP ter celo 286. členom istega zakona, in kot nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) neupoštevne. Poleg tega posegajo na področje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar po že zgoraj obrazloženem v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Neutemeljena je tudi smiselna pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu nasprotij v razlogih prvostopne sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi raziskanih dejanskih okoliščin, ki po že zgoraj obrazloženem ne morejo biti predmet pritožbene graje, pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki dosegli soglasje glede bistvenih sestavin pogodbe o poslovnem sodelovanju. Kot takšne je v konkretnem primeru opredelilo čas izvajanja storitve, ceno opravljene storitve in destinacijo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Res je sicer, da se sodišče prve stopnje v naslednji (14. točki) obrazložitve, v kateri podrobneje obrazlaga trenutek dosega konsenza pogodbenih strank, podrobneje ukvarja z uskladitvijo strank glede časa trajanja pogodbe in višine plačila oziroma dnevnice. Zavajajoča pa je pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje pri tem spregledalo destinacijo opravljanja storitve, ki jo je sicer prav tako opredelilo kot bistveno sestavino pogodbe. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je namreč mogoče jasno razbrati, da se sodišče prve stopnje z destinacijo opravljanja storitve ni ukvarjalo, ker se nanje pripombe tožnice na s strani toženca dano ponudbo z dne 6. 6. 2011 niso nanašale (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9). Med pravdnima strankama je namreč v fazi sklepanja pogodbe o poslovnem sodelovanju ves čas obstajalo soglasje glede destinacije opravljanja storitve, zato le-ta ni bila predmet usklajevanja. Kraj opravljanja storitve pa je postal sporen (oziroma vsaj vprašljiv) šele naknadno, v izpolnitveni fazi pogodbe, ko je bila tožnica s strani zaposlene pri tožencu dne 25. 6. 2011 obveščena, da predvidena destinacija v Bolgariji ni več prosta (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 14).

9. Po vsem obrazloženem in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona), je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter posledično tudi odločitev o pravdnih stroških (353. člen ZPP v zvezi s 442. in 480. členoma istega zakona).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem se obrazloženo opredeljuje do pritožbenih izvajanj (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Stroški odgovora na pritožbo znašajo 191,04 EUR in se nanašajo na nagrado pooblaščencu po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v višini 139,20 EUR (in ne priglašenih 225,60 EUR) na materialne stroške 20 EUR (tar. št. 6002), skupaj torej 159,20 EUR, ter 20% DDV (tar. št. 6007) 31,84 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.