Jedro

Za zaključek o tem, ali je v obravnavanem škodnem dogodku toženec tožniku protipravno prizadejal telesne poškodbe in na njegovem vozilu povzročil materialno škodo, vsebina tega zapisnika ni bistvena. Vsebina tega zapisnika se nanaša na okoliščine in potek v zvezi s prometno nesrečo, medtem ko je vsebina škodnega dogodka dogajanje po njej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v 15. dneh plačati tožniku znesek 2.239,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 318,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 4.889,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2015 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da ne obstoji toženčeva v pobot uveljavljana terjatev proti tožniku v višini 2.500,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

- Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi tožnika, katerega izpovedbe ni podkrepila nobena priča, ki je bila prisotna ob škodnem dogodku, poleg tega pa so bila očala toženca zlomljena, do česar ne bi moglo priti, če ga toženec ne bi večkrat udaril. Izpovedbe tožnika tudi ni mogla podkrepiti priča B.Z., saj škodnega dogodka ni videl, se je pa takoj po dogodku pri njem zglasil tožnik in pri njem pustil toženčeva očala. Izpovedba priče B.Z., da se je pri njem oglasil okrvavljen, je neverodostojna, saj iz policijskega zapisnika izhaja, da ni bilo nobenih telesnih poškodb. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do vsebine policijskega zapisnika, ki je javna listina in njegove dokazne vrednosti ni ocenilo, čeprav velja za resnično to, kar je v njem navedeno in je s tem tožencu bila odvzeta tudi pravico do izjave. Tudi priča A.K., ki je bila neposredno prisotna ob škodnem dogodku, je prepričljivo izpovedala, da se je toženec zgolj naslonil v avto, pocukal tožnika za rokav, nakar ga je tožnik pričel udarjati in zgolj dejstvo, da je ta priča toženčeva žena, še ne kaže na njeno neverodostojnost. Kot priča zaslišani T.J. je prav tako prepričljivo izpovedal, da je tožnik večkrat udaril toženca, ko ga je ta potrepljal po rami in ne obratno. Sodišče prve stopnje vsega navedenega pri svoji odločitvi ni upoštevalo, kar kaže na nedovoljeno predhodno sprejeto dokazno oceno. Prav tako ne drži, da je lahko edini razlog, da je toženec odprl vrata v vozilo tožnika zato, da bi lahko z njim fizično obračunal, saj je toženec prepričljivo pojasnil, da je v vozilo tožnika vstopil, ker ga je slednji ignoriral in je želel izmenjati podatke zaradi prometne nesreče, ki jo je povzročil tožnik.

- Sodišče prve stopnje je na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi materialno pravo uporabilo zmotno, ker ravnanja toženca ni opredelilo kot silobran. Toženec je namreč odprl vrata vozila tožnika in ga pocukal za rokav, v tem trenutku pa je tožnik brez opozorila pričel s pestmi udarjati toženca, pri čemer je šlo za več zaporednih udarcev s polno močjo in je tožencu tudi zlomil očala. Slednje je ključno nesporno dejstvo, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo ter je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec pa tožnika ni udaril, ampak se je branil na način, da si je pred tožnikovimi udarci zakrival obraz in je tožnika poskušal odriniti stran.

- Toženec prav tako meni, da tožnik ni uspel dokazati, da je materialna škoda na njegovem vozilu nastala v škodnem dogodku, niti da je v vzročni zvezi z ravnanjem toženca. Izvedenec avtomobilske stroke D. P. si je dne 2. 11. 2015 ogledal sporno vozilo in je v izvedenskem mnenju zapisal, da so poškodbe lahko nastale v škodnem dogodku dne 12. 2. 2013, nikakor pa izvedenec ni mogel potrditi, da so poškodbe na vozilu dejansko nastale v škodnem dogodku. Glede na obseg poškodb je malo verjetno, da bi tožnik tako poškodovano vozilo uporabljal vse od škodnega dogodka pa do ogleda vozila, torej več kot leto in pol do dne 2. 11. 2015, ko si je izvedenec vozilo ogledal. Tožniku tako nikakor ni uspelo dokazati, da so poškodbe na vozilu nastale ob škodnem dogodku, kar potrjuje tudi dejstvo, da tožnik ob zamenjavi vzvratnega ogledala tudi ni zamenjal ostalih poškodovanih delov vozila. Sicer pa vozilo Renault Master nima vzvratnih ogledal, kar izhaja iz v spis vložene ponudbe Renault Master, ki je bila priložena tretji pripravljalni vlogi, zato je sodišče prisodilo tožniku odškodnino za premoženjsko škodo za plačilo poškodovanega vzvratnega ogledala, ki ga navedeno vozilo sploh nima.

- Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 7. 2015 dopustilo dokaz po fotografijah in po računu, z dne 23. 9. 2013, ki ga je pooblaščenec tožnika vložil šele z drugo pripravljalno vlogo, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar sodišče prve stopnje teh dokazov ne bi smelo upoštevati zaradi prekluzije.

- Sodišče prve stopnje je tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno pozvalo, da mora v pripravljani vlogi pojasniti, kateri so razlogi, zaradi katerih navedb glede nesklepčnosti ni mogel podati na samem naroku, česar tožnik v pripravljalni vlogi ni storil, medtem ko je toženec že vse od odgovora na tožbo naprej opozarjal tožnika na nesklepčnost tožbenega zahtevka, kar v skladu s prakso Vrhovnega sodišča pomeni, da sodišče ni bilo dolžno izvajati materialno procesnega vodstva. Kljub pomanjkljivi trditveni podlagi pa je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca medicinske stroke in avtomobilske stroke, kar pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj tožnik ni podal tistih materialnopravno tvornih dejstev, ki bi opravičevala izvedbo dokazov po izvedencih, ampak predstavljata oba postavljena izvedenca tako imenovani informativni dokaz v postopku, ki je nedopusten. Toženec v svoji pripravljalni vlogi podani na prvem naroku za glavno obravnavo ni nič drugače odgovoril kot v odgovoru na tožbo, ampak je zgolj popravil določene navedbe in ponovno opozoril na nesklepčnost in neobstoj vzročne zveze, kar pa tožnik ni saniral na naroku za glavno obravnavo in je bila tožnikova druga pripravljalna vloga izključno poskus izogniti se nesklepčnosti tožbenega zahtevka in pomanjkljivim trditvam, ki bi jih tožnik moral podati že na prvem naroku za glavno obravnavo.

- Ne vzdrži tudi pravna argumentacija sodišča, da so dokazi v drugi pripravljalni vlogi dopustni na osnovi določila 286.a člena ZPP, saj iz novejše sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP opravičiti predložitev dokazov po opravljenem prvem naroku, ne da bi sodišče na to posebej opozarjalo, medtem ko je dodatni rok, na katerega se sklicuje sodišče, dejansko normiran v 286.a členu ZPP in se nanaša na procesne situacije, kjer sodišče v pisnem pozivu pred razpisom obravnave ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da stranka v roku, ki ga določi sodišče, odgovori na posamezna vprašanja glede okoliščin, obrazloži predhodne navedbe, predlaga dodatne dokaze in predloži listine, na katere so se sklicevale do prvega naroka za glavno obravnavo. Tako je bil rok dodeljen na naroku za glavno obravnavo, z dne 1. 6. 2015, izključno za odgovor na nove navedbe tožene stranke, ne pa sanaciji nesklepčnosti zahtevka.

- Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožniku naloži v plačilo vse nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema sodbe sodišča dalje do plačila. Toženec priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po prvem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo nobene v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Tožnik vtožuje odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 12. 2. 2013 okoli 8.15 ure, ko je s kombiniranim vozilom znamke Renault Master v zimskih voznih razmerah na Tolstojevi ulici št. 3 v Mariboru povzročil prometno nesrečo, v kateri je povzročil manjšo materialno škodo na toženčevem osebnem avtomobilu, v posledici česar je toženec pobesnel in stekel do sovoznikovih vrat tožnikovega vozila, jih odprl, splezal v kabino vozila in s pestmi pričel udarjati tožnika, ter ga pri tem poškodoval, tožnik pa se je toženčevih udarcev branil tako, da si je glavo zaščitil z rokami in poskušal toženca istočasno z rokami odriniti od sebe. Toženec je tekom škodnega dogodka ob nasilnem vstopu v kabino tožnikovega vozila zlomil notranje vzvratno ogledalo in naslon za roko voznikovega sedeža in poškodoval kljuko desnih vrat. - Tožnik z modificiranim tožbenim zahtevkom zahteva odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.289,87 EUR ter za nepremoženjsko škodo v višini 3.600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 950,00 EUR in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo premoženjske škode v znesku 1.289,87 EUR.

7. Toženec s pritožbo izpodbija tako temelj njegove odškodninske odgovornosti za tožniku v škodnem dogodku nastalo nematerialno in materialno škodo, kot tudi dejstvo, da materialna škoda, za katero tožnik vtožuje odškodnino, izvira iz obravnavanega škodnega dogodka.

8. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve ugotavlja, da nista podani v pritožbi uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - Pritožba uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vsebine policijskega zapisnika (priloga B3), iz katerega izhaja, da v škodnem dogodku ni bilo nobenih telesnih poškodb. Navedeni zapisnik je javna listina in je dokazno pravilo o resničnosti njegove vsebine.

- Pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku, da se sodišče prve stopnje, ki je sicer vpogledalo v ta zapisnik, do njegove vsebine ni bilo dolžno opredeliti, saj za zaključek o tem, ali je v obravnavanem škodnem dogodku toženec tožniku protipravno prizadejal telesne poškodbe in na njegovem vozilu povzročil materialno škodo, vsebina tega zapisnika ni bistvena. Vsebina tega zapisnika se nanaša na okoliščine in potek v zvezi s prometno nesrečo, medtem ko je vsebina škodnega dogodka dogajanje po njej. Telesne poškodbe, zaradi katerih tožnik vtožuje odškodnino za utrpelo nematerialno škodo in poškodbe vozila, zaradi katerih tožnik zahteva odškodnino za materialno škodo, niso nastale v prometni nesreči in ne morejo biti predmet opisa le te, zato izostanek razlogov o vsebini tega zapisnika ni izostanek razlogov o odločilnih dejstvih in posledično tožencu ni bila kršena pravica do izjave.

- Sodišče prve stopnje se tudi ni bilo dolžno opredeliti do dela toženčeve izpovedbe na naroku za glavno obravnavo dne 1. 6. 2015, saj tudi v tem primeru ne gre za odločilno dejstvo. Zlomljena očala niso tista odločilna okoliščina, ki bi izkazovala, da ni bil tožnik tisti, ki se je branil, ampak obratno, da se je branil toženec, ker zlomljena očala dokazujejo, da je šlo za več zaporednih udarcev tožnika s polno močjo. Do zloma očal je namreč lahko prišlo tudi v primeru poteka škodnega dogodka na način, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je temelj odškodninske odgovornosti toženca za tožniku v škodnem dogodku nastalo škodo podan, saj je sodišče prve stopnje upravičeno na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za resnično to, kar je zatrjeval in izpovedal tožnik. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedbi toženca, ki sta ga potrdili tako v postopku zaslišana toženčeva partnerka A.K. in priča T.J. in toženčevo dejanje opredeliti kot silobran, ker je tožnik bil tisti, ki je toženca napadel. Glede na potek škodnega dogodka, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje in ga pritožbeno sodišče povzema, zaključek, da je toženec ravnal v silobranu(1) že v osnovi zavrne dejstvo, da je bil toženec tisti, ki je nepoklicano vstopil v tožnikovo vozilo, zato ni mogoče govoriti o njegovi istočasno nujno potrebni obrambi za odvračanje protipravnega napada. Ob ustreznih razlogih, navedenih v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih sodišče prve stopnje izpovedbi prič A.K. in T.j. šteje kot neprepričljivi, medtem ko, ne glede na to, da priča B.Z. neposredno pri dogodku ni bil prisoten, je pa dogodek od daleč videl in je potrdil, da se je takoj po dogodku okrvavljeni tožnik zglasil pri njem v šoli, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpovedba te priče podkrepi izpovedbo tožnika, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s potekom škodnega dogodka in posledično napačno uporabljenim materialnim pravom ter zaključiti, da je toženec tisti, ki je ravnal v silobranu.

10. Pritožba prav tako uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je premoženjska škoda, za katero tožnik zahteva odškodnino, tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku, ker je v postopku postavljeni izvedenec avtomobilske stroke D. P., ki si je sporno vozilo ogledal dne 2. 11. 2015, medtem ko bi naj poškodbe na vozilu dejansko nastale v škodnem dogodku dne 2. 11. 2013, navedel le, da so poškodbe lahko nastale v obravnavanem škodnem dogodku, medtem ko je toženec prepričan, da poškodbe na vozilu v tem škodnem dogodku sploh niso nastale. V zvezi s tem pritožba prav tako uveljavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti izvedbe dokazov(2), ki jih je pooblaščenec tožnika vložil šele z drugo pripravljalno vlogo, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, saj je bil prekludiran.

- Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da spisovno gradivo izkazuje, da je toženec šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 6. 2015 vložil prvo pripravljalno vlogo, v kateri uveljavlja nesklepčnost tožbe(3), sodišče prve stopnje pa je tožniku na tem naroku dodelilo 15-dnevni rok za odgovor na to pripravljalno vlogo. Tožnik je nato v postavljenem roku na pripravljalno vlogo odgovoril in zatrjevane poškodbe vozila nastale v obravnavanem škodnem dogodku dokumentiral s fotografijami in z računom za zamenjavo ogledala.

- Glede na novejšo sodno prakso(4) nikakor ni mogoče pritrditi stališču v pritožbi, da je tožnik z v tej pripravljalni vlogi predloženimi dokazi prekludiran. Tožnik je s predloženimi fotografijami in računom v dodeljenem roku odgovoril na navedbe toženca iz prve pripravljalne vloge predložene na prvem naroku za glavno obravnavo, da tožnik ne razpolaga z nobenim relevantnim dokazom, ki se nanaša na nastalo materialno škodo.

11. Pa tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za nesklepčnost tožbe, ki bi jo tožnik odpravil šele s pripravljalno vlogo v dodeljenem 15-dnevnem roku po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na vsebino tožbe ni namreč mogoče zaključiti, da iz zatrjevanih dejstev v tožbi ne izhaja pravna posledica, ki jo tožnik uveljavlja.

12. Pritožbenim navedbam o nesklepčnosti tožbenega zahtevka tako ni mogoče pritrditi, zato posledično tudi ni mogoče pritrditi uveljavljanju pritožbe, da je bila nedopustna postavitev izvedencev medicinske in avtomobilske stroke pred sodiščem prve stopnje, ker tožnik ni podal tistih materialnopravno tvornih dejstev, ki bi opravičevala izvedbo dokazov z izvedencema ter zato gre za tako imenovana informativna dokaza v postopku, kar je nedopustno.

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zaradi razlogov navedenih v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo premoženjske škode tožniku nastale v obravnavanem škodnem dogodku. Trditve tožnika o njenem nastanku v obravnavanem škodnem dogodku že vrsta nastalih poškodb(5), glede na potek škodnega dogodka in navedbe izvedenca v izvedenskem mnenju o možnosti nastanka poškodb v tem škodnem dogodku, v celoti potrjuje. Okoliščina, da tožnik, razen vzvratnega ogledala, ni zamenjal ostalih poškodovanih delov svojega vozila, po prepričanju pritožbenega sodišča ni takšne narave, da bi izkazovala v pritožbi uveljavljan dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da poškodovana kljuka desnih vrat tožnikovega vozila, poškodovano notranje vzvratno ogledalo in poškodovan voznikov sedež, izhajajo iz predmetnega škodnega dogodka.

14. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ( 353. člen ZPP).

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

16. Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženca k pritožbeni razsoji zadeve niso pripomogle, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

op. št. (1) : Drugi odstavek 22 člena Kazenskega zakonika: Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

Op. št. (2) : Vpogled v fotografije in v račun za ogledalo - priloga A7. Op. št. (3) : V odgovoru na tožbo govori le o tem, da se bo o višini premoženjske škode izjasnil, ko bo tožnik predložil dokazila, ki bodo dokazovala odpravo poškodb na vozilu.

Op. št. (4) : Primerjaj: Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 249/2014, z dne 2. 6. 2016. Op. št. (5) : Poškodovana kljuka desnih vrat vozila, notranje vzvratno ogledalo in voznikov sedež.

Op. št. (6) : Šele v pritožbi uveljavljana okoliščina, da vozilo Renault Master, nima vzvratnih ogledal, je prepozna.