Up-351/96

19.12.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. K. iz L. na seji senata dne 19. decembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba V. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips- 193/95 z dne 24.9.1996 se ne sprejme v obravnavo.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo, ki jo je pritožnik na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih vložil zoper odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije št. Sp-442/77 z dne 15.7.1977 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani št. S-660/76 z dne 12.4.1977. Pritožnik meni, da mu je bila s sodbo Vrhovnega sodišča kršena človekova pravica oziroma temeljna svoboščina do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave zato, ker se je njegova sporna zadeva obravnavala v nasprotju s sprejeto sodno prakso. Pri tem se sklicuje na objavljeno odločbo št. Sp-1550/83 z dne 8.9.1983 oziroma na stališča iz objavljenih strokovnih člankov.

2.V obravnavanem disciplinskem postopku je bil pritožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev delovnih obveznosti, storjenih 21.5.1976, med 13. in 25.7.1976 in 20.7.1976. Odločba prvostopnega disciplinskega organa je bila izdana 28.9.1976, drugostopnega pa 6.11.1976. Sodišče združenega dela je na prvi stopnji kršitve delovnih obveznosti kvalificiralo kot lažje, in zato izrečeni disciplinski ukrep spremenilo v javni opomin. Pritožbeno sodišče se je sicer strinjalo, da gre pri posamičnih ravnanjih res za lažje kršitve, vendar jih je štelo za dejanja, storjena v realnem steku ter jih kot taka kvalificiralo za hujšo kršitev delovnih obveznosti: ponavljanje lažjih kršitev. Pritožniku pa je bil že z odločbo disciplinskega organa z dne 30.7.1976 zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene 26.5.1976, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar je bila njegova izvršitev pogojno odložena za dva meseca. Pritožnik meni, da bi mu zato delodajalec v novem postopku lahko le preklical odloženo izvršitev že izrečenega ukrepa, ne bi pa mu smel izreči nepogojnega ukrepa. Ker pa je kršitve storil pred izdajo odločbe o pogojnem ukrepu in ne v pogojni dobi, pogoji za preklic niso bili izpolnjeni.

B.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne preverja meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt.

5.Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev disciplinskih organov in sodišča o očitanih disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja. Ne gre pa za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

7.Pritožnik ne utemeljuje, zakaj naj bi mu bila z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča prekršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Smiselno zatrjuje le napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjevane nepravilnosti pa same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo kršitve 22. člena Ustave. Enakost bi bila prekršena, če bi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi razsodilo napak in drugače kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah.

8.Pritožnik kot primer drugačne sodne prakse navaja odločbo Sodišča združenega dela SR Slovenije št. Sp-1550/83. Vendar iz navedene odločbe ne izhaja, da bi morali disciplinski organi obvezno preklicati že izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja, kadar kasneje odločajo o disciplinski odgovornosti delavca in da v takem primeru ne bi mogli izreči samostojnega disciplinskega ukrepa. Odločba le utemeljuje, da je preklic pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa mogoče izreči le zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih v poskusni dobi.

Zaradi kršitev, storjenih pred dokončno izrečenim pogojnim disciplinskim ukrepom torej preklic ni možen. Ni pa ovire, da se delavcu v takem primeru izreče samostojen disciplinski ukrep - kolikor je disciplinski postopek uveden in zaključen v okviru zakonitega zastaralnega roka. Enako velja tudi za kršitve delovnih obveznosti, storjene po izteku pogojne dobe.

9.Ker glede na navedeno očitno ne gre za kršitev zatrjevanih človekovih pravic ali svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena v povezavi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94), v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana dr. Anton Jerovšek in Franc Testen.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj