Jedro

Tožnik mora prenehati z uporabo kmetijskega zemljišča za nekmetijske namene in ga urediti za kmetijsko proizvodnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je kmetijska inšpekcija, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano OE Koper, Izpostava Sežana, tožeči stranki naložila, da mora takoj prenehati z uporabo kmetijskega zemljišča na parc. št. 3112/1 in št. 3110/1, obe k.o. A., za nekmetijske namene in urediti navedeno kmetijsko zemljišče za kmetijsko proizvodnjo do 30. 3. 2010, kar pomeni odstraniti montažni objekt, na nasuto plast proda nasuti 15 cm plasti humusa ter zemljišče zatraviti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil dne 3. 6. 2009 opravljen inšpekcijski pregled rabe kmetijskega zemljišča, ki je naveden v izreku izpodbijane odločbe. Pri pregledu je bil ugotovljen nanos plasti proda na navedeno kmetijsko zemljišče v debelini od 10 do 30 cm. Dne 12. 10. 2009 pa je bil opravljen ponovni pregled parc. št. 3112/1 in št. 3310/1 obe k.o. A., ob tem pa je bilo ugotovljeno, da je poleg že ugotovljenega posega na kmetijsko zemljišče na parc.št. 3112/1 k.o. A. postavljen montažni objekt s tlorisno površino 41,9 m2. Ugotavlja, da so navedeni posegi na kmetijska zemljišča, v nasprotju s 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki določa, da je treba kmetijsko zemljišče uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaženje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Pri pregledu podatkov iz prostorskih izvedbenih aktov o namenski rabi prostora Mestne občine B. je bilo tudi ugotovljeno, da je parcela št. 3112/1 k.o. A. znotraj območja gozdov, ki ni vključeno v območje sestoja gozda št. B005, parcela št. 3110/1 k.o. A. pa je znotraj območja kmetijskih zemljišč.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je solastnik kmetijskih zemljišč na parc. št. 3112/1 in 3110/1 obe k.o. A.. Sporno kmetijsko zemljišče je v dolini, v katero se iz okoliških teras in bregov izteka vsa meteorna voda, ki se zbira na površju in zastaja na zemljišču in onemogoča dostop in posege na tem zemljišču. Zato ni mogla takoj sanirati zemljišča v skladu z zahtevo iz izpodbijane odločbe. Ker torej odločbe ni mogoče izvršiti v postavljenem roku in na način kot ji ga je naložil upravni organ prve stopnje, je odločba nezakonita. V nadaljevanju še navaja, da zaradi vlažnosti oziroma močvirnosti, kmetijska pridelava na navedenih zemljiščih ni mogoča. Tudi zaradi tega je bil njen predlog za meloracijo teh zemljišč upravičen, saj bi bila, le na tak način, sanacija zemljišča učinkovita in bi zagotovila, da bi zemljišče res postalo pravo kmetijsko zemljišče z možnostjo za kmetijsko pridelavo. Zgolj nasutje 15 cm plasti humusa in setev nove trave pa kvalitete zemljišča, ne bo spremenilo. Na zemljišču tudi ni montažni objekt s tlorisno površino 41,9 m2 pač pa le iz lesa sestavljen šank brez strehe. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2.odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu- Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V tej zadevi je kmetijski inšpektor dne 3. 6. 2009, ob prisotnosti tožeče stranke, opravil inšpekcijski pregled rabe kmetijskega zemljišča parc. št. 3112/1 in 3110/1 k.o. A. in ugotovil, da je na navedeno zemljišče nanesena plast proda. Tožeča stranka je ob tem na zapisnik podala izjavo, da je na zemljišče navozila prod zato, ker je bilo zemljišče v preteklosti zamočvirjeno. Ob ponovnem pregledu dne 12. 10. 2009 pa je bilo ugotovljeno, da je na zemljišču 3112/1 k.o. A., poleg že ugotovljenega posega, postavljen še montažni objekt s površino tlorisa 41,9 m2. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – ZKZ-UPB1) so kmetijska zemljišča po določbi 1. odstavka 2. člena, tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, razen stavbnih in vodnih zemljišč ter za druge namene določenih zemljišč. Med kmetijska zemljišča spadajo tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki niso določena za gozd na podlagi Zakona o gozdovih. Zakon o kmetijskih zemljiščih v 1. odstavku 4. člena določa, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V 7. členu istega zakona pa je še določeno, da je na kmetijskih zemljiščih treba uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode za preprečevanje zbitosti tal in zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. Iz podatkov v upravnih spisih in izpodbijane odločbe je povsem nesporno, da sta parc. št. 3112/1 in 3110/1 k.o. A. kmetijskih zemljišči in da sta v solasti tožeče stranke ter Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka na navedeni zemljišči nasula prod in postavila montažni objekt. Ob upoštevanju vsega navedenega so bile tudi po presoji sodišča citirane določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih kršene, zato je kmetijskih inšpektor ravnal povsem pravilno, ko je odločil, da mora tožeča stranka prenehati z uporabo kmetijskega zemljišča na parc.št. 3112/1 in št. 3110/1 obe k.o. A., za nekmetijske namene in urediti navedeno kmetijsko zemljišče za kmetijsko proizvodnjo.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.