Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da je kaznivo dejanje oderuštva lahko storjeno le v trenutku, ko si storilec za uslugo, ki jo nekomu stori, izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist in pri tem izrabi pri koristniku usluge katero od stanj, navedenih v 219 členu KZ.

Takšno kaznivo dejanje lahko stori tudi kasneje, če si takšno korist izgovori za uslugo, ki jo je drugemu dal že prej.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 100.000,00 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja oderuštva po členu 219/I kazenskega zakonika (KZ), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu izreklo denarno kazen v višini sedemdeset dnevnih zneskov, to je 350.000,00 SIT, katero mora obdolženec plačati v roku dveh mesecev. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 58.736,00 SIT ter na 150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan oškodovanki plačati 909 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s preostankom je oškodovanko napotilo na pravdo.

Proti tej sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik.

Uveljavljal je pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, naj se njegovi pritožbi ugodi tako, da se obdolženca oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da je kaznivo dejanje oderuštva lahko storjeno le v trenutku, ko si storilec za uslugo, ki jo nekomu stori, izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist in pri tem izrabi pri koristniku usluge katero od stanj, nevedenih v 219 členu KZ. To kaznivo dejanje lahko stori tudi v času, ko si takšno korist izgovori za uslugo, ki jo je drugemu dal že prej.

Zato pritožnikove trditve, da je bil kršen kazenski zakon, ker je pregon zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja oderuštva absolutno zastaral (ker naj bi bilo dejanje storjeno v letu 1991), niso utemeljene. Ravnanje obdolženca, kot je opisano v izreku sodbe, se ne nanaša na čas, ko je obdolženec z oškodovanko sklenil dve posojilni pogodbi v letu 1991, temveč na dan 6.11.1993, ko je oškodovanka podpisala s strani obdolženca predloženo pogodbo o ugotovitvi višine dolga po medsebojnih pogodbah in vračanju tega dolga, v kateri je zapisano, da je stanje dolga 20.000 DEM, ki ga mora obdolženka plačati do 20.11.1994. V delu, ko zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaključkov izpodbijane sodbe, da si je obdolženec izgovoril očitno nesorazmerno premoženjsko korist, niti ne izpodbija. Izpodbija le zaključke izpodbijane sodbe o obstoju odločilnega dejstva, da je obdolženec izrabil lahkomiselnost oškodovanke. Pritožba v tem delu pa ni utemeljena. Oškodovanka ob podpisu pogodbe, da stanje dolga po prejšnjih dveh posojilnih pogodbah znaša 20.000 DEM, ni vedela, da je dolg iz teh dveh posojilnih pogodb že odplačala, temveč je to ugotovila šele po podpisu pogodbe z dne 6.11.1993 in ko mu je v mesecu novembru 1993 plačala znesek 2.500 DEM, kot to izhaja iz njene izpovedbe in kot je bilo to ugotovljeno tudi v pravdni zadevi P 34/94, na katero se je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno oprlo. Za posojili v zneskih 100.000 SIT in 3.000 DEM, ki jih je obdolženec dal oškodovanki leta 1991, je obdolženec v avgustu 1993 od nje že prejel 10.000 DEM. Kljub temu si je s pogodbo z dne 6.11.1993 izgovoril še plačilo v znesku 20.000 DEM, kar izhaja tudi iz njegovega zagovora, da je v tem znesku vsebovana odškodnina za njeno zamudo, saj je ugotovil, da bi zaslužil več, če bi ta denar, ki ga je oškodovanki posodil, investiral drugje. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanki že prej posojal denar in da je z njo sklepal posojilne pogodbe. Potrebovala je denar za gradnjo hiše in gostilne, najemala kredite tudi drugod in je pristajala na pogoje, ki jih je tako postavljal obdolženec. Prav v tem se kaže njena lahkomiselnost, ko je podpisala obdolžencu pogodbo, da mu dolguje še 20.000 DEM. Podpis te pogodbe o vračanju dolga pa je bil zvezan z njenimi napačnimi predstavami o tem, koliko bi morala obdolžencu na račun prejšnjih dveh kreditov, ki jih ni odplačala v dogovorjenem roku, še plačati in na drugi strani zavest in hotenje obdolženca, da takšno njeno stanje izkoristi tako, da si izgovori očitno nesorazmerno premoženjsko korist. Takšne pravilne zaključke sodišče prve stopnje pa tudi ne morejo izpodbiti s strani pritožbe zatrjevane okoliščine, da naj bi imela oškodovanka določene poslovne izkušnje, in da zato ni moč govoriti o njeni lahkomiselnosti. Če ima nekdo določene poslovne izkušnje (gradnja hiše, vodenje lokala,..), še ne pomeni, da pri sklepanju drugih poslov ne more biti lahkomiseln. Prav v tem kontekstu je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo pričevanji G. in M. Nekorekten je očitek pritožbe, da naj bi bila oškodovanka tista, ki je bila prebrisana, ker je pogodbo podpisala vedoč, da obveznosti, ki jih je prevzela, ne bo izpolnila.

Tudi ni moč pritrditi pritožniku, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. V sodbi se namreč ne zatrjuje, da oškodovanka "ni imela predstave o tem, kakšno obveznost bo odplačevanje pomenilo", temveč da običajno človek brez ustreznih ekonomskih znanj ob najemanju kredita, ko gre za obrestne račune na konformni način, ob sklenitivi pogodbe nima predstave, kakšno obveznost bo odplačevanje pomenilo in to primerja tudi s primeri v sodni praksi.

Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niso podani, izpodbijana sodba pa tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo člena 386 ZKP preizkusilo sodbo tudi v odločbi o kazenski sankciji in ocenilo, da je izrečena pogojna obsodba ter v njej določena kazen zapora ustrezna teži kaznivega dejanja in stopnji krivde, tudi višina denarne kazni, za katero je sodišče odločilo, da se izvrši, je primerna ugotovljenim okoliščinam in ustrezno obrazložena.

Iz nevedenih razlogov je torej sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP, povprečninaje odmerjena glede zamotanosti zadeve in premoženjske razmere obdolženca.