Jedro

Tožnik je sicer delno soprispeval k nastanku škode, ker je med sestopanjem po stopnicah z očmi spremljal pot košare, zaradi česar ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah, poleg tega pa je tožnik navedeno delo opravljal preko 20 let in se je dnevno tudi po dvajsetkrat povzpel po teh stopnicah. Ob ugotovitvi, da so bile stopnice mokre, spolzke in močno obrabljene, do t.i. deljene pozornosti pa je prišlo, ker je moral tožnik v okviru delovnega procesa in svojih delovnih nalog z očmi spremljati pot košare, je ob pravilni uporabi materialnega prava njegov soprispevek 10 %.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se: - I. točka izreka delno spremeni tako, da se znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, poviša na 14.850,00 EUR, - II. točka izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo na 327,22 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila v roku 15 dni, medtem ko je višji zahtevek (za 31.500,00 EUR) zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.572,14 EUR, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožniku odmeri še dodatno odškodnino v višini 32.500,00 EUR, podredno pa, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) razveljavi ter vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje, stroške postopka na obeh stopnjah pa odmeri glede na uspeh postopka. Znesek odškodnine iz naslova fizičnih bolečin je prenizek, tožnik pa je neenakovredno obravnavan v primerjavi z drugimi oškodovanci (prim. VIII Ips 76/2014, II Ips 180/2011) saj je bil v bolniškem staležu približno 2,5 leti, v tem čas pa je prestal veliko pregledov in terapij. Pravična odškodnina iz tega naslova bi bila vsaj še 14.000,00 EUR. Odmera odškodnine iz naslova strahu je nepravična in nekorektna. Izvedenec je zapisal, da je po hudem šokantnem primarnem strahu sledil sekundarni strah različnih intenzivnosti v več kot enoletnem časovnem obdobju, zato mu nedvomno pripada še 2.500,00 EUR. Tožnik ima trajne posledice, določenih kmetijskih del ne more več samostojno opravljati in je drugačna osebnost zaradi svoje fizične nesposobnosti, zato bi moral prejeti vsaj še 10.000,00 EUR odškodnine iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožniku zmotno dodelilo 40 % sokrivde, saj je tožnik delal v težkih delovnih pogojih, vedno izpostavljen kislinskim hlapom, tla so bila vedno spolzka, mastna in mokra. Če bi bil tožnik res malomaren in površen, bi se v 24 letih dela zagotovo večkrat poškodoval. Stopnice so bile močno obrabljene, poškodovane, mokre, mastne in zdrsne. Čeprav je bil tožnik normalno pozoren in pazljiv, je prišlo do zdrsa in padca. Tožnik je opozarjal na pomanjkljivosti pri delu, a delodajalec ni odreagiral, zato gre za visoko stopnjo malomarnosti tožene stranke. Izvedenec je napačno ugotovil, da je tožnik zaradi morebitne spotaknitve ob sestopu padel po stopnišču in se pri tem poškodoval. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik nepozoren pri hoji po stopnicah, ker naj bi z očmi spremljal pot košare in zaradi tega ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah in ravnati s skrbnostjo. Tožnik je jasno opisal razlog padca - mastno, mokro in izrabljeno stopnišče. Na potrebnost zamenjave stopnic so delavci že opozarjali. V konkretnem primeru sta podani krivdna in objektivna odgovornost delodajalca v celoti. Tožnik ni imel zdravega in varnega delovnega okolja. Izvedensko mnenje je nestrokovno in zavajujoče, sodišče pa je zmotno interpretiralo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo glede ocene o sokrivdi in višini škode, ki jo je tožnik utrpel. 3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnika v celoti zavrne ali pa določi vsaj višji odstotek njegove soodgovornosti, odmeri pravično denarno odškodnino ter nato naloži tožniku povračilo stroškov postopka, podredno pa, da se izpodbijana sodba (pravilno: izpodbijani del) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izvedenec je ugotovil, da je izmerjena drsnost kljub mokroti pohodnih površin na stopnišču in drugih pohodnih površinah delovnih podestov minimalna in neproblematična, in da do obravnavanega padca ni moglo priti zaradi splozkosti pohodnih površin, če so bile deske v času nezgode primerno vzdrževane kot na dan ogleda. Iz poročila izvajalca meritev drsnosti izhaja, da ni izrazite nevarnosti za zdrs, tudi če so deske na podestu mokre. Izvedenec ni ugotovil nobene kršitve delodajalca, zato ni podana predpostavka protipravnosti. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da naj bi izvedenec opozoril na možnost, da bi lahko bile lesene površine za ogled primerno in temeljito očiščene ter močno sprane, kar naj bi vplivalo na ugodnejše rezultate, čeprav ne obstaja trditvena podlaga, da naj bi bile stopnice v času škodnega dogodka umazane. Vedno so bile iz smrekovega lesa in zato enako zdrsne. Sodišče je vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Sodišče je napačno povzelo izvedeniško mnenje in je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je razsodilo nasprotno ugotovitvam izvedenca. Obstaja nasprotje med razlogi sodbe in med vsebino izvedeniškega mnenja ter zapisnika o zaslišanju izvedenca. Toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti in s tem protipravnega ravnanja, saj je nastanek škodnega dogodka mogoče pripisati le nepazljivosti tožnika oziroma bi moral biti večji delež sokrivde tožnika, vsaj 2/3. V večji meri bi bilo potrebno upoštevati tožnikov staž na tem delovnem mestu, da so bili delavci posebej opozorjeni, da gre za moker delovni proces in da obstaja možnost mokre delovne površine ter da bi tožnik lahko kadarkoli ustavil dvigalo in preveril, kam stopa. Tožnik je bil v celoti seznanjen s pohodno površino. Tožnik ni bil nikoli hospitaliziran, specialistični pregledi so bili kontrolne narave, opravljen je bil en rentgen, en ultrazvok, en MR in en CT. V primeru opr. št. II Ips 176/2009 je imela oškodovanka več pregledov in prejela odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da so težave z levim ramenom v 25 % posledica degenerativnih sprememb, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Tožnik je primarni strah trpel le nekaj trenutkov, kolikor je trajal padec ter do zaustavitve telesa na tleh. Tožnik pa ni utrpel takega sekundarnega strahu, da bi šlo za pravno priznano škodo. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti je izvedenec ugotovil, da poškodba levega gležnja ni pomembno zmanjšala življenjskih aktivnosti tožnika. Invalidnost III. kategorije, ki je bila priznana tožniku, se v 70 % nanaša na bolezen in ne na poškodbo. Sodišče je pri določanju višine odškodnine upoštevalo tožnikove navedbe o delu na kmetiji, čeprav v zvezi s tem ni bilo trditvene podlage. Ker je sodba sodišča prve stopnje oprta na dejstva, ki jih tožnik ni navajal, se tožena stranka o njih ni mogla izreči, s tem pa je v izpodbijani sodbi podana tudi kršitev razpravnega načela oz. 8. člena ZPP.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke kritizira izvedensko mnenje, s katerim se ne strinja. Delovni pogoji tožnika in ostalih delavcev so bili izjemno neugodni, delovno okolje pa je bilo izjemno zdravstveno nevarno. Tožnik ni nikoli opravil testa iz varstva pri delu s fluorovodikovo kislino, česar pa izvedenec ni ugotavljal. 5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pri svoji odločitvi v zvezi z višino odškodnine pravilno upoštevalo tožnikove navedbe o delu na kmetiji, saj je tožnik trditveno podlago v zvezi s tem podal že v tožbi, med zaslišanjem pa je te navedbe le konkretiziral. Prav tako je sodišče utemeljeno upoštevalo tudi ugotovitev izvedenca glede spranih in očiščenih stopnic, ki se je po oceni pritožbenega sodišča nanašala na dejstvo, da v času ogleda na stopnicah ni bilo vode oziroma kisline. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela in ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje izvedenca splošne kirurgije A.A., dr. med., njegovo dopolnitev in zaslišanje izvedenca, zato o odločilnih dejstvih ni podanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in zapisnika o zaslišanju izvedenca ter med samim izvedenskim mnenjem in zapisnikom o zaslišanju izvedenca, tako da v izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

8. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 6. 1. 2010 utrpel na delovnem mestu, ko mu je v kislinski polirnici pri sestopu s podesta zdrsnilo na mokrih, spolzkih in izrabljenih stopnicah, zaradi česar je padel po stopnišču na tla, ob tem pa se mu je noga zagozdila v luknjo v lesenih tleh, tako da je nato padel še pod delovni oder. Pri tem je utrpel delno pretrganje tetive mišice supraspinatusa-ene od štirih mišic rotatorne manšete, raztrganje kite nadlahtne mišice ter zvin levega gležnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker ni ustrezno vzdrževala površine oziroma kljub večkratnim opozorilom ni poskrbela za varne pohodne površine, na kateri je prišlo do poškodbe tožnika. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede obstoja krivdne odgovornosti ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe v tem delu in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da ni podana predpostavka protipravnosti kot ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ker izvedenec za varstvo pri delu ni ugotovil nobene kršitve tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja res izhaja, da do tožnikovega padca ni moglo priti zaradi spolzkosti pohodnih površin, če so bile deske v času nezgode primerno vzdrževane kot na dan ogleda. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka, predvsem z zaslišanjem prič in tožnika ugotovilo, da so bile stopnice v času škodnega dogodka spolzke in močno obrabljene, na kar so sicer zaposleni tudi večkrat opozorili. Ugotovilo je tudi, da so se v lesenem podu in stopnicah naredile nekaj centimetrov široke razjede ter da so bile deske zamenjane v nekaj dneh po tožnikovem padcu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s predpisi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in kljub opozorilom zaposlenih ni poskrbela za varne pohodne površine, ki bi bile urejene in vzdrževane tako, da ne bi predstavljale tveganja za varnost in zdravje pri delu. V zvezi s tem je sodišče v obrazložitev utemeljeno povzelo ugotovitev izvedenca, da obstaja možnost, da so bile lesene površine za ogled izvedenca primerno in temeljito očiščene ter močno sprane, kar bi lahko vplivalo na ugodnejše rezultate meritev drsnosti. Iz izpovedbe B.B. namreč izhaja, da bistveno večjo drsnost kot voda povzroča kislina, ki se razliva po deskah. Nepravilna je zato pritožbena navedba tožene stranke, da so bile stopnice vedno enako zdrsne. Izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu C.C. je bilo sicer podano strokovno in argumentirano, postavljeni izvedenec je v izvedenskem mnenju ter v okviru svojega zaslišanja jasno in argumentirano odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča, zato mu je sodišče prve stopnje upravičeno pri svojem odločanju upravičeno sledilo. Pritožbene navedbe tožnika, da je izvedensko mnenje nestrokovno in zavajajujoče, so zato v celoti neutemeljene in izhajajo iz nestrinjanja tožnika z ugotovljenim soprispevkom k nastanku škode ter samo višino prisojene odškodnine.

10. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je k nastanku nezgode delno prispeval tudi tožnik, ki je vedel za spolzka tla in bi moral stopati bolj previdno, hkrati pa je med hojo po stopnicah z očmi spremljal pot košare in tako ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah in s tem ravnati z zadostno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka ocenilo na 40 %. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik delno prispeval k nastanku škode, ker je med sestopanjem po stopnicah z očmi spremljal pot košare, zaradi česar ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah, poleg tega pa je tožnik navedeno delo opravljal preko 20 let in se je dnevno tudi po dvajsetkrat povzpel po teh stopnicah. Ob ugotovitvi, da so bile stopnice mokre, spolzke in močno obrabljene, je zato neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi bilo potrebno tožnikov soprispevek oceniti v še višjem deležu, in sicer na vsaj 2/3. Po oceni pritožbenega sodišča pa je ugotovljeni soprispevek tožnika k nastali poškodbi ocenjen previsoko in da je s tem v zvezi delno utemeljena tožnikova pritožba. Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik poznal delovne razmere, v katerih je delal preko 20 let in da se je po spornih stopnicah ob hkratnem upravljanju s košaro povzpel tudi po dvajsetkrat na dan, vendar pa pritožbeno sodišče soprispevek tožnika ocenjuje na 10 %. Upoštevati je namreč potrebno, da je do t.i. deljene pozornosti prišlo, ker je moral tožnik v okviru delovnega procesa in svojih delovnih nalog z očmi spremljati pot košare. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi in njegov soprispevek zmanjšalo s 40 % na 10 %.

11. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca splošne kirurgije A.A., dr. med., zaslišalo pa je tudi tožnika. Skupaj mu je priznalo 12.500,00 EUR odškodnine (1.500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 6.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 5.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter mu ob upoštevanju njegove soprispevka v višini 40 % odmerilo 7.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je dolžna povrniti tožena stranka.

12. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 1.500,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob padcu utrpel hud primarni strah, temu pa je do zdravniškega pregleda sledil nekajurni hud oziroma srednje hud sekundarni strah. Glede na naravo poškodbe (poškodba rame), vrsto in obseg zdravljenja je bilo temu primerno tudi trajanje sekundarnega strahu, ki ga je tožnik trpel v času zdravljenja, skupaj več kot eno leto v različnih intenzivnosti. Izvedenec je namreč pojasnil, da se na osnovi UZ preiskave rame še ne sprejme dokončna odločitev glede zdravljenja, zato se preiskave dopolnijo s CT artrografijo (ki je bila opravljena 7. 6. 2010) in MR artrografijo (ki je bila opravljena 14. 4. 2011). Občasen lažji sekundarni strah pa tožnik po mnenju izvedenca zaradi negotove prihodnosti ob boleči in omejeni gibljivosti leve rame trpi še vedno. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s prisojeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu in zavrača tako pritožbene navedbe tožnika kot tožene stranke, da je potrebno spremeniti višino prisojene odškodnine. Ta je primerna in pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

13. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti levega ramena težave že pri vsakdanjih osnovnih opravilih, kot je oblačenje, ter pri domačih kmetijskih opravilih, da ne more prijemati predmetov višje od horizontale, prav tako pa se ne more varovati na lestvi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožniku prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizka. Ne gre tudi spregledati, da je izvedenec kot vzrok za tožnikove težave z levim ramenom ugotovil obravnavano poškodbo na delovnem mestu v obsegu 75 %, medtem ko je degenerativnim spremembam pripisal vpliv le v obsegu 25 % s pojasnilom, da se degenerativne spremembe v rotatorni manšeti pri 54-letnem moškem že pojavljajo, a se tožnik zaradi morebitnih obolenj ali poškodb leve rame do škodnega dogodka ni zdravil oz. v zvezi s tem ni navajal nobenih težav. Glede na navedeno so delno utemeljene pritožbene navedbe tožnika o prenizki odškodnini iz tega naslova. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vsega navedenega ter podobnih primerov iz sodne prakse ocenjuje, da je primerna in pravična odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR, zato je potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, da se prisojena odškodnina iz tega naslova poviša za 2.000,00 EUR. V preostalem delu (za višjo odškodnino) so tožnikove pritožbene navedbe ter pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za znižanje prisojene odškodnine, neutemeljene. Tožena stranka se v pritožbi brez uspeha sklicuje na invalidnost III. kategorije, ki je bila ugotovljena pri tožniku, in sicer v višini 70 % zaradi posledic bolezni in v višini 30 % zaradi poškodbe pri delu. Izvedenec je namreč argumentirano pojasnil, da je 70 % ocena invalidnosti pri tožniku posledica njegovih bolezni (bolezni hrbtenice, nenadnih motenj zavesti in povišanega krvnega pritiska) in ne bolezni levega ramena, saj se tožnik zaradi morebitnih obolenj ali poškodb levega ramena do škodnega dogodka 6. 1. 2010 ni zdravil. Sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju zmanjšanih življenjskih aktivnosti utemeljeno upoštevalo tudi tožnikove navedbe o delu na kmetiji, v zvezi s čimer je tožnik podal trditveno podlago že v tožbi, ko je omenjal kmetijska opravila, med svojim zaslišanjem in med pregledom pri izvedencu pa jih je le konkretiziral. 14. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, odmerilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina glede na pretrpljene telesne bolečine, njihovo intenzivnost, celoten potek zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem, prenizka. Tožnik je bil v bolniškem staležu več kot dve leti, v okviru zdravljenja je opravil deset pregledov pri kirurgu, tri pri ortopedu, pri izbrani zdravnici je imel preko 70 obiskov, opravil je UZ, rentgen, CT artrografijo, MR artrografijo, obiskoval je fizioterapijo (10-krat za gleženj in 60-krat za ramo) zaradi poškodbe gležnja je imel en mesec nameščeno longeto, zaradi poškodbe rame je imel nameščeno ruto pestovalko z namenom preprečevanja bolečine zaradi premikov roke, bolečine v levem ramenu je ves čas zdravljenja lajšal s protibolečinskimi sredstvi. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 4. 12. 2014 izhaja, da so se pri tožniku pojavili tudi znaki zmrzle rame, ki je že sam po sebi hudo boleč, poskus gibanja v ramenu pa je izzval hudo bolečino in preprečil gibanje v ramenskem sklepu. Bolečinska faza je bila pri tožniku daljša kot je bilo sprva ocenjeno. Glede na navedeno je delno utemeljena tožnikova pritožba, da je odškodnino iz tega naslova potrebno zvišati. Po oceni pritožbenega sodišča je ob upoštevanju vsega navedenega in podobnih primerov iz sodne prakse primerna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR, zato je potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, da se prisojena odškodnina iz tega naslova poviša za 2.000,00 EUR. V preostalem delu (za višjo odškodnino) so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. Tožnik se v pritožbi brez uspeha sklicuje na citirane primere iz sodne prakse, pri katerih gre za hujše poškodbe in posledice, zato ne gre za primerljivo dejansko stanje in neenako obravnavanje, kot to zatrjuje tožnik. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz tega naslova.

15. Celotna odmerjena odškodnina tako znaša 16.500,00 EUR (1.500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 7.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 8.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode v višini 10 % (1.650,00 EUR) tožniku pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 14.850,00 EUR.

16. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo, tako da je tožena stranka tožniku dolžna plačati znesek 14.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila.

17. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel z 38 % svojega zahtevka, zato je ob ugotovljenih potrebnih pravdnih stroških v višini 3.784,89 EUR upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.438,26 EUR. Tožena stranka je ob ugotovljenih potrebnih pravdnih stroških postopka v višini 2.847,55 EUR upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.765,48 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 327,22 EUR.

18. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo delno, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik stroškov za pritožbo, s katero je sicer uspel približno v 30 %, ni priglasil. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).