Jedro

Ni dvoma, da v primeru, če je bil A. A. podržavljen solastninski delež na stanovanjih št. 2 in 4 vrnjen njegovim otrokom, ni podlage, da bi se mu (oziroma njegovim otrokom) zanj priznala še odškodnina. Ker pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je drugostopenjski organ zaključil, da pridobitev lastninske pravice na teh stanovanjih ni posledica izvzema iz podržavljenja B. B., C. C. in G. G. lastnega deleža na celotni nepremičnini oziroma vseh stanovanjih, do katerega so bili upravičeni po ZNNZ, ampak da gre za vračilo njihovemu očetu podržavljenega solastniškega deleža, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 1. in 2. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4902-1/2013-34 z dne 23. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z delno odločbo št. 362-05-837/1993-266 z dne 11. 2. 2020 odločil, da se upravičencema do denacionalizacije vrne v last idealna ½ (vsakemu 1/4) na nerazdeljenem delu stavbe št. ... na naslovu ..., tj. enosobno stanovanje št. 3, garsonjera št. 5, garsonjera št. 6, enosobno stanovanje št. 7 in poslovni prostor št. 8 (točka 1. I izreka), za idealno ½ trisobnega stanovanja št. 2 in trisobnega stanovanja št. 4 pa je določil odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH d.d.) v znesku 43.105,24 DEM oziroma 21.552,62 DEM za vsakega upravičenca (točka 1. II izreka). Odločil je še, da je Mestna občina Maribor dolžna izročiti vrnjeno premoženje upravičencema po pravnomočnosti odločbe (točka 2 izreka), SDH d.d. pa jima je dolžan izročiti obveznice v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je predmet vračanja solastniški delež ½ stavbe ..., ki je bil z odločbo Mestne zaplembene komisije v Mariboru št. 1583 in 1583 a z dne 10. 9. 1945 podržavljen pok. A. A. Ker ni štel za državljana LR Slovenije in FLRJ, sta na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) upravičenca do denacionalizacije njegova pravna naslednika B. B. in C. C. Ugotavlja, da sta stanovanji številka 2 in 4 vpisani v zemljiški knjigi kot posamezna dela stavbe, pri njima pa je vknjižena lastninska pravica v korist fizičnih oseb. Preostali posamični deli stavbe so kot nedokončana etažna lastnina vpisani kot nerazdeljeni deli stavbe št. ... v lasti Mestne občine Maribor.

3. Ugovor SDH d.d., da je v obravnavani zadevi plačilo odškodnine za solastni delež na stanovanjih številka 2 in 4 izključeno, ker je celotni objekt, razen navedenih dveh stanovanj, v občinski lasti in da se zato 209 m2 podržavljene površine lahko vrne v naravi, zavrača, saj bivšemu lastniku niso bila zaplenjena konkretna stanovanja, ampak solastninski delež na celotni stavbi. Zato je upravičencema mogoče vrniti v naravi le solastninski delež, in sicer upoštevaje sodno prakso (I Up 193/2011, II Ips 140/2017) zgolj na tistih delih stavbe, za katere v času vračanja ne obstajajo ovire iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Ker pa ni bilo mogoče vrniti stanovanj številka 2 in 4, ki sta v zasebni lasti, je za ta del stavbe zavezanec SDH d.d. dolžan plačati odškodnino v obveznicah. Izvedenec je ocenil, da znaša vrednost stanovanja št. 2 43.350,45 DEM, stanovanja št. 4 pa 42.860,03 DEM, skupaj 86.210,48 DEM. Polovica tega zneska, tj. 43.105,24 DEM pripada upravičencema, in sicer vsakemu ½.

4. Drugostopenjski organ je delno ugodil pritožbi SDH d.d. in odločil, da se odločitev iz točke 1. II, 3. in 5. izreka prvostopenjske odločbe odpravi (1. točka izreka) ter se zahteva za denacionalizacijo idealne ½ trisobnega stanovanja št. 2 in trisobnega stanovanja št. 4 zavrne (2. točka izreka). Pritožbo D. D. je zavrnil (3. točka izreka). Ugotavlja, da sta bili omenjeni stanovanji v celoti izvzeti iz nacionalizacije v korist pravnih naslednikov prejšnjega solastnika B. B. Po njegovi presoji tako odločitev prvostopenjskega organa, da se nadomestnima upravičencema za solastno ½ na teh nepremičninah prizna odškodnina, ni pravilna, saj sta B. B. in C. C. lastninsko pravico na teh stanovanjih pridobila že na podlagi odločbe z dne 6. 1. 1965. Glede na to jima za to premoženje ni mogoče priznati pravice do vračila.

5. Tožnik se s 1. in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe ne strinja, saj meni, da temelji na zmotni uporabi predpisa. Navaja, da je bila njegovemu očetu idealna ½ nepremičnine ... zaplenjena 10. 9. 1945, ni pa bila tedaj zaplenjena tudi druga ½, last njegovega deda. Po njegovi smrti so to premoženje podedovali vnuki, tj. tožnik in njegovi sestri, vsak do 1/3, tako da so postali solastniki idealne ½ te nepremičnine. Z odločbo Oddelka za finance SO Maribor št. 463-63/62-5 z dne 6. 1. 1965 jim je bilo to premoženje nacionalizirano, obenem pa sta bili iz nacionalizacije izvzeti ½ stanovanja št. 2 in 4 ter jim dodeljena v last še preostala ½ stanovanj št. 2 in 4, ki je bila tedaj že v lasti splošnega ljudskega premoženja, tako da so postali izključni lastniki teh dveh stanovanj. Ta odločba je bila stvarnopravno gledano akt o razdružitvi solastnega premoženja in akt o podržavljenju, saj se je oblikovala izključna lastnina tako, da so bratje in sestre H. postali izključni lastniki stanovanj številka 2 in 4, splošno ljudsko premoženje pa je pridobilo v izključno last 1/2 na preostalih delih objekta, tako, da je postalo izključni lastnik stanovanj 1, 3, 5, 6 in 7 ter poslovnega prostora. To ni bilo „odškodovanje“, kot zmotno meni toženka, ampak razdružitev solastnine. Predmet postopka denacionalizacije je premoženje tožnikovega očeta, kateremu je država zaplenila ½ nepremičnine, kamor spada tudi idealna ½ stanovanj številka 2 in 4. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, uveljavlja pa tudi povračilo stroškov postopka.

6. Stranka z interesom D. D. je za odgovor na tožbo pooblastil E. E. Ker je po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, imenovana pa teh pogojev ne izpolnjuje, sodišče njenega odgovora na tožbo ne more upoštevati.

7. Stranka z interesom SDH d.d. navaja, da je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, ker je prvostopenjski organ upravičencem priznal odškodnino za delež, ki ni bil podržavljen. Nadomestnima upravičencema ne more pripadati odškodnina za stanovanji, ki sta po končanem postopku nacionalizacije ostali v njuni lasti. Toženka je pravilno upoštevala, da se je prvotna idealna ½ na nepremičnini (1945) po nacionalizaciji leta 1958-1959 spremenila v konkretno določeno lastnino s konkretnimi titularji. Zaradi spremembe lastniške strukture in oblike lastnine ni mogoče vračati objekta v idealnem deležu, pač pa je moral upravni organ določiti konkretne dele stavbe, ki so lahko predmet vračanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Stranka z interesom Mestna občina Maribor se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje pripombe na poročilo in odgovor z dne 13. 7. 2020, ki je v upravnem spisu in naj ga sodišče vpogleda. Sicer pa meni, da je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. Po drugem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Pogoj, da se premoženje vrne v eni od teh oblik je, da je bilo prejšnjemu lastniku podržavljeno na eni od pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen. ZDen torej temelji na načelu, da se upravičencu vrne tisto premoženje, ki mu je bilo podržavljeno, zaradi česar je predmet denacionalizacije le premoženje, ki je na način, določen v ZDen, prešlo v splošno ljudsko premoženje.

11. Ni torej mogoče vrniti premoženja, ki ni bilo podržavljeno in premoženja, ki je bilo razlaščenemu lastniku ali njegovim pravnim naslednikom vrnjeno že pred uveljavitvijo ZDen oziroma na drugi pravni podlagi.

12. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka, in ki tudi za tožnika in stranke z interesom ni sporno, izhaja, da sta bila do 10. 9. 1945, ko je bila A. A. zaplenjena idealna ½ nepremičnine ..., njena solastnika, vsak do ½, A. A. in njegov oče F. F. Solastniški delež F. F. so po sklepu o dedovanju z dne 4. 7. 1950 podedovali njegovi vnuki B. B., C. C. in G. G., vsak do 1/3, s čimer so postali solastniki idealne ½ nepremičnine ... Ta solastniški delež jim je bil nacionaliziran na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ).1 Na podlagi odločbe Oddelka za finance skupščine občine Maribor št. 463-63/62-5 z dne 6. 1. 1965 sta bili v njihovo korist iz nacionalizacije izvzeti stanovanji številka 2 in 4, tako da je bil vsak solastnik do 1/3 teh dveh stanovanj.

13. ZNNZ, ki je stopil v veljavo 26. 12. 1958, je v 1. členu določal, da se nacionalizirajo najemne stanovanjske hiše in najemne poslovne zgradbe in postanejo družbena lastnina. Podrobneje je bila nacionalizacija opredeljena v 12. členu ZNNZ, po katerem se z dnem, ko začne veljati ta zakon, nacionalizirajo: 1. najemne stanovanjske hiše, tj. hiše v državljanski lastnini z več kot dvema stanovanjema ali z več kot tremi majhnimi stanovanji; 2. vse stanovanjske hiše in stanovanja kot posamezni deli hiš, ki so lastnina civilnopravnih oseb, družbenih organizacij in drugih društev državljanov; 3. poslovni prostori, ki so last civilnopravnih oseb, družbenih organizacij in drugih društev državljanov, če jih ne uporabljajo za svojo dovoljeno dejavnost; 4. presežek nad dvema stanovanjema, ki je last posameznega državljana; 5. poslovni prostori v stanovanjski hiši, ki je last državljana. Po drugem odstavku 8 člena zakona se z odločbo pristojnega organa, izdano v postopku, ki ga predpisujejo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ugotovi, kateri objekti so nacionalizirani s tem zakonom.

14. Nadalje je 17. člen ZNNZ določal, da ostane v nacionalizirani hiši, last prejšnjega lastnika, ki ni pravna oseba, na njegovo zahtevo in po njegovi izbiri eno od dveh stanovanj ali pa dve stanovanji, če nimata skupaj več kot štiri sobe, ne računajoč stranske prostore. Če je lastnina na hiši razdeljena na idealne dele, ostane v lasti prejšnjega solastnika, ki ni pravna oseba, eno od stanovanj v nacionalizirani hiši, ali pa dve stanovanji, ki skupaj nimata več kot štiri sobe, če vrednost njegovega idealnega dela približno ustreza vrednosti tega stanovanja oziroma teh dveh stanovanj (prvi odstavek 18. člena ZNNZ).

15. Drugostopenjski organ je svojo odločitev, da vračilo idealne 1/2 na stanovanjih št. 2 in 4 ni mogoče, utemeljil s tem, da so otroci A. A. na podlagi odločbe z dne 6. 1. 1965 že postali njihovi izključni lastniki. Smiselno iz tega izhaja zaključek, da jim je bil s tem vrnjen del očetu podržavljenega premoženja (idealna ½ na dveh stanovanjih). Pri tem iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katerih dejstev oziroma dokazov je organ zaključil, da ni šlo za izločitev iz nacionalizacije tistega premoženja, ki ni bilo podržavljeno A. A., ampak je bilo po ZNNZ ex lege podržavljeno njegovim otrokom. Otroci A. A. so bili namreč na podlagi 17. člena in prvega odstavka 18. člena ZNNZ upravičeni zahtevati izločitev iz nacionalizacije njim (in ne njihovemu očetu) podržavljenega premoženja, in sicer je lahko vsak izločal eno ali dve stanovanji (odvisno od števila sob), pod pogojem, da je vrednost njihovega idealnega deleža ustrezala vrednosti izvzetih stanovanj. Zato po presoji sodišča ne more biti izključeno, da je bila z odločbo z dne 6. 1. 1965 upoštevana zakonska pravica B. B., C. C. in G. G., da iz nacionalizacije izločijo podržavljenemu deležu vrednostno ustrezno število stanovanj kot posamičnih delov stavbe (ki so bili zaradi podržavljenja njihovemu očetu tedaj že v solasti splošnega ljudskega premoženja).

16. Ni dvoma, da v primeru, če je bil A. A. podržavljen solastninski delež na stanovanjih št. 2 in 4 vrnjen njegovim otrokom, ni podlage, da bi se mu (oziroma njegovim otrokom) zanj priznala še odškodnina. Ker pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je drugostopenjski organ zaključil, da pridobitev lastninske pravice na teh stanovanjih ni posledica izvzema iz podržavljenja B. B., C. C. in G. G. lastnega deleža na celotni nepremičnini oziroma vseh stanovanjih, do katerega so bili upravičeni po ZNNZ, ampak da gre za vračilo njihovemu očetu podržavljenega solastniškega deleža, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti.

17. Glede na navedeno je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Sodišče sodi, da z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene pravice strank z interesom, saj zaradi bistvene kršitve postopka organ ni ugotavljal relevantnega dejanskega stanja. Z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ugotovi na glavni obravnavi, pa razen v izjemnih primerih, ko lahko odloča o sporu polne jurisdikcije, ne more nadomestiti dejanskega stanja, ki ga je dolžan ugotavljati upravni organ. Zato bi sodišče v vsakem primeru zadevo vrnilo toženki, ki mora dopolniti (drugostopenjski) postopek in ugotoviti relevantno dejansko stanje. S tem je strankam tudi omogočeno, da zoper popolno ugotovljeno dejansko stanje uveljavljajo pravno sredstvo.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Ur.l. FLRJ, št. 52-890/58 z dne 31. 12. 1958