Jedro

Smisel pravice do pravnega sredstva, ki jo Ustava RS zagotavlja v 25. členu, ni le v tem, da posamezniku to pravico zagotavlja, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice. To pa je upniku zagotovljeno v stečajnem postopku, ki je začet na podlagi domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP.

Zato, in ker je s sklepom o začetku stečajnega postopka poseženo v pravni položaj dolžnika ne pa tudi upnika, določba tretjega odstavka 234. člena ZFPPIPP, ki upniku ne daje možnosti izpodbijanja domneve insolventnosti, ne pomeni posega v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da upnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, ki se je začel na predlog dolžnika.

Vendar pa je na podlagi zgoraj navedenega mogoče zaključiti, da upniki, ki menijo, da dolžnik ni insolventen, ne morejo preprečiti stečajnega postopka, ki je začet na podlagi domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP, niti s trditvami, da je odločitev o prenehanju družbe v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Dolžnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom A. d.o.o., za upraviteljico imenovalo B. B., ki opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike C. s. p. in odločilo, da se iz proračuna sodišča opravi plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v višini 122,00 EUR za objave in 2.294,11 EUR za nadomestila upravitelja in kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se nakaže v dobro denarnega računa stečajnega dolžnika.

2. Upnik D. Ltd iz Malte je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog dolžnika nad njim začelo stečajni postopek, na podlagi domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, namreč po določbi prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen. Navedeno domnevo insolventnosti lahko izpodbija samo družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik (tretji odstavek 234. člena ZFPPIPP). Iz navedenega izhaja, da zakon upniku ne daje procesnega upravičenja za izpodbijanje domneve insolventnosti.

6. Pritožnik trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je bil izdan na podlagi nedopustnega dolžnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, ki je bil vložen z izključnim namenom, da se oškoduje upnika; da je v svojih vlogah sodišče seznanil z okoliščinami, ki naj bi jasno nakazovale, da je dolžnik z vložitvijo predloga razpolagal v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ter pri tem zlorabil svoje pravice, ki jih ima na podlagi ZFPPIPP, do česar naj se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo oziroma naj bi v zvezi s tem zavzelo napačna stališča; da je sodišče dolžno ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na morebitno zlorabo pravic in nedopustna ravnanja strank, česar prvostopenjsko sodišče naj ne bi storilo; da se je sodišče postavilo na materialnopravno zmotno stališče, da če upnik nima pravnega interesa za izpodbijanje domneve insolventnosti, kar naj ne bi bilo res, mu potem ni treba preprečiti nedopustnega razpolaganja strank, kar naj bi bilo očitno v nasprotju z zakonsko obvezo sodišča, da po uradni dolžnosti ves čas postopka skrbi za to, da stranke z zahtevki ne razpolagajo nedopustno; da dolžnik v svojem odgovoru na poziv sodišča z dne 17. 1. 2024 ni prerekal s strani upnika zatrjevanih dejstev, da obveznost dolžnika po Vmesnem sklepu arbitražnega tribunala Stalne arbitraže pri GZS predstavlja zgolj grozečo nevarnost insolventnosti dolžnika in nikakor še ne dejanske insolventnosti dolžnika; da iz računovodskih izkazov dolžnika ne izhaja, da bi bil dolžnik insolventen, saj ima zadosti finančnih sredstev za poplačilo svojih obveznosti; da poslovodstvo dolžnika ni kontaktiralo upnika z namenom dosege dogovora glede načina poplačila upnikove terjatve, ko bo ta enkrat dokončno določena v arbitražnem postopku tudi po višini ter da poslovodstvo dolžnika zasleduje interese družbenikov dolžnika in ne interesov samega dolžnika in njegovih upnikov ter da se zato navedena dejstva štejejo za priznana; da je upnik v svojih vlogah v predhodnem postopku večkrat izpostavil, da bi pravnomočni začetek stečajnega postopka nad dolžnikom pomenil, da dolžnik na podlagi rudarske in koncesijske pravice ne bi mogel več mesečno ustvarjati dohodka, ki ga upnik ocenjuje vsaj v višini 300.000 EUR; da je poslovodstvo dolžnika predlog vložilo, čeprav za to zakonski pogoji niso izpolnjeni, in gre torej za očitno zlorabo pravic, izključno iz razloga, da upnik ne prejme poplačila svoje terjatve; da je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa sledilo sodni praksi, in sicer sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 61/2022 z dne 23. 2. 2022, ki pa za konkretni primer naj ne bi bil uporabljiv in ni izvedlo nikakršnega tehtanja sorazmernosti posega v pravico upnika bodisi v pravico dolžnika oziroma tega ni obrazložilo.

7. Pritrditi je treba pritožniku, da pravilo iz 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, velja tudi v stečajnem postopku. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je odločitev o prenehanju družbe, ne samo v primeru, ko poslovodstvo meni, da je insolventna, temveč tudi v primeru, ko se tako odločijo družbeniki (prim. druga alineja prvega odstavka 402. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1), v izključni pristojnosti poslovodstva in družbenikov. Iz navedenega izhaja tudi ZFPPIPP, ko upniku ne daje procesnega upravičenja za izpodbijanje domneve insolventnosti. Pri tem predpostavlja, da je poslovodstvo dolžnika skrbno presodilo, da je dolžnik insolventen ter da nosi tudi breme morebitne napačne odločitve, da predlaga začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ter da je v primeru, ko začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, samo v interesu družbenikov, da ohranijo dolžnika pri obstoju in poslovanju. Takšno stališče je posredno izvedeno tudi iz dejstva, da družbeniki niso zavezani, da bi trajno ohranjali družbo pri življenju. ZGD-1 dopušča, da sklenejo, da družba preneha, ne da bi bili za to potrebni kakršnikoli razlogi. Večinska volja družbenikov je tako zadosten temelj za njeno prenehanje.1

8. ZFPPIPP kot pogoj za začetek stečajnega postopka določa dolžnikovo insolventnost. Stečajni postopek je tako smiselno voditi le, če dolžnik ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Vendar pa je na podlagi zgoraj navedenega mogoče zaključiti, da upniki, ki menijo, da dolžnik ni insolventen, ne morejo preprečiti stečajnega postopka, ki je začet na podlagi domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP, niti s trditvami, da je odločitev o prenehanju družbe v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Upniki namreč v takšnem primeru ne izgubijo možnosti poplačila svojih terjatev do dolžnika, saj te lahko prijavijo v stečajnem postopku nad dolžnikom, med drugim tudi terjatve za povrnitev škode, ki naj bi jim nastala zaradi očitanih nezakonitih ravnanj dolžnika.

9. Pritožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da prekine pritožbeni postopek ter poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti določb ZFPPIPP, in sicer predvsem določbe 234. člena ZFPPIPP, ki upniku ne omogoča, da bi lahko s pritožbo zoper izpodbijani sklep izpodbijal domnevo insolventnosti dolžnika. Navaja, da lahko dolžnik kljub temu, da ni insolventen, z vložitvijo predloga za stečaj, povzroči prenehanje pravice, ki generira tako rekoč ves prihodek dolžnika, to je rudarske in koncesijske pravice, in sicer z namenom, da upnik ne prejme poplačila svoje terjatve, kar nedvomno poseže v pravni interes upnika, ki tega naknadno ne more več sanirati v okviru pravnomočno že začetega stečajnega postopka, takšno stanje pa naj bi predstavljalo poseg v upnikovo pravico do zasebne lastnine na podlagi določbe 33. člena Ustave RS. Ustavno sodišče naj bi že sprejelo odločitev, da terjatev oziroma pričakovana pravica uživa ustavno pravno varstvo v smislu 33. člena Ustave RS, takšna ureditev pa naj bi pomenila tudi neenako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), saj neutemeljeno daje možnost za izpodbijanje domneve insolventnosti zgolj osebno odgovornim družbenikom dolžnika, čeprav lahko začetek stečajnega postopka reverzibilno poseže tudi v pravni interes upnika. Takšna ureditev pa naj bi pomenila tudi poseg v upnikovo pravico do pravnega sredstva, ki mu jo daje 25. člen Ustave RS, saj upnik nima učinkovitega pravnega sredstva za zaščito svojega pravnega interesa.

10. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo do predloga upnika, da prekine predhodni stečajni postopek ter na Ustavno sodišče poda zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti zgoraj navedenih določb ZFPPIPP. Ocenilo je, da bi prekinitev postopka pomenila prehud in nesorazmeren poseg v pravni položaj dolžnika in omejitev njegove zakonske pravice, ki je hkrati tudi dolžnost, da v kolikor se izkaže, da je insolventen, poda predlog za začetek stečajnega postopka ter da bi prekinitev postopka prav tako neupravičeno posegla v pravice preostalih morebitnih upnikov in bi lahko pomenila njihovo oškodovanje.

11. S stališčem pritožnika, da ureditev, ki upniku ne daje pravice do izpodbijanja domneve insolventnosti s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, pomeni poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine kot tudi v upnikovo pravico do pravnega sredstva, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Kot je že navedlo, je upniku zagotovljeno varstvo njegovih pravic v stečajnem postopku ter pravdnih in drugih postopkih, ki so v zvezi z njim in v katerih lahko uveljavlja svoje terjatve, tudi tiste, ki temeljijo na trditvi, da je dolžnik z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka zlorabil svoje pravice na škodo upnika. Zato ni mogoče govoriti o posegu v pravico do zasebne lastnine niti o posegu v upnikovo pravico do pravnega sredstva. Smisel pravice do pravnega sredstva, ki jo Ustava RS zagotavlja v 25. členu, ni le v tem, da posamezniku to pravico zagotavlja, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice. To pa je upniku zagotovljeno v stečajnem postopku, ki je začet na podlagi domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP. Zato, in ker je s sklepom o začetku stečajnega postopka poseženo v pravni položaj dolžnika ne pa tudi upnika, določba tretjega odstavka 234. člena ZFPPIPP, ki upniku ne daje možnosti izpodbijanja domneve insolventnosti, ne pomeni posega v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva.

12. Iz zgoraj navedenega izhaja, da upnik nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, ki se je začel na predlog dolžnika.

13. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh vprašanj, ki so pravno relevantna za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni ravnalo v nasprotju z določbami 3., 7. in 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

14. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa za pritožbo se ta izkaže kot nedovoljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Dolžnik nosi sam stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k njeni rešitvi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Tako Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Ljubljana, GV Založba, 2014, 2. knjiga, stran 962.