Jedro

Sklep, s katerim davčni organ prve stopnje zavrže vlogo za odložitev davčne izvršbe (vračila sredstev iz naslova preveč plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča), je procesni sklep, s katerim je odločeno izključno o postranskem procesnem vprašanju. Tak sklep ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke, zato ne gre za akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. O odlogu davčne izvršbe odloča davčni organ po uradni dolžnosti in po prostem preudarku (121. člen ZDavP), zato tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada N.G. z dne 21. 1. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 11. 4. 2008. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP zavrgel vlogo tožeče stranke za odlog vračila sredstev do pravnomočno končanega postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) zavezancu B., d. d. Tožena stranka je zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bilo z odločbo Davčnega urada N.G. z dne 18. 11. 2007, odločeno o vračilu preveč plačanega nadomestila zavezancu iz računa Občine A. in da o zahtevi tožeče stranke za priznanje statusa stranke v postopku izdaje odločbe z dne 18. 11. 2007 še ni dokončno odločeno. To pa pomeni, da je o obveznosti tožeče stranke odločeno z odločbo z dne 18. 11. 2007. Izpodbijani sklep je le postopkovni sklep, s katerim je organ zavrgel vlogo tožnice v zvezi s postopkom o vračilu obveznosti, ki je tožeči stranki določena že z odločbo z dne 18. 11. 2007, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1. Ker tudi ne gre za sklep, ki se po drugemu odstavku 5. člena ZUS-1 izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Z odločitvijo prvostopenjskega sodišča se ne strinja, saj je vložila tožbo zoper prvostopenjsko odločbo upravnega organa v skladu s pravnim poukom, kar ne more iti v njeno škodo. Če je sodišče ocenilo, da je tožeča stranka s tožbo izpodbijala odločbo, ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, bi jo moralo v skladu z 31. členom ZUS-a pozvati na odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storilo. Sodišče je s takšno opustitvijo, ko ni preverilo procesnih predpostavk za tožbo in ni ravnalo skladno z določilom 31. člena ZUS-1, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk ne more in ne sme iti v škodo stranki, saj ji je v nasprotnem primeru kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, pravica do sodnega varstva, kakor tudi načelo enakega varstva pravic. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila zavržena vloga tožeče stranke za odlog vračila sredstev iz naslova NUSZ, je bil postopek ustavljen, saj organ o vlogi sploh ni meritorno odločal, kar po mnenju tožeče stranke pomeni, da gre za sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1. 4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 121. členom Zakona o davčnem postopku - ZDavP se ureja tako imenovani suspenzivni učinek pritožbe v davčnem postopku, saj lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, torej določi suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopenjskega davčnega organa. Po presoji Vrhovnega sodišča iz določbe 121. člena ZDavP izhaja, da gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa in za odločanje po uradni dolžnosti.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je zoper dokončen sklep davčnega organa prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožničina zahteva za odlog vračila sredstev do pravnomočno končanega postopka odmere NUSZ zavezancu B., d. d., zagotovljeno upravno sodno varstvo.

8. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru sklepa, s katerim se zavrže vloga za odložitev davčne izvršbe (odložitev vračila sredstev iz naslova NUSZ) do odločitve o pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o vračilu preplačanega NUSZ (odločba z dne 18. 11. 2007) za procesni sklep, s katerim je odločeno izključno o postranskem procesnem vprašanju, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. Tak sklep namreč ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke ter zato posledično ne gre za akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 535/2008 z dne 16. 7. 2009. 9. O odlogu davčne izvršbe (vračilu sredstev iz naslova preplačila NUSZ) odloča davčni organ po uradni dolžnosti in po prostem preudarku od prejema pritožbe pa do odločitve drugostopenjskega organa o njej. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan. Merilo za odločitev pristojnega organa je že po zakonu njegova presoja, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Če bi kadarkoli v postopku (do odločitve drugostopenjskega organa) prvostopenjski davčni organ presodil, da obstaja možnost ugoditve pritožbi, bo iz razlogov pravne varnosti in racionalnosti tako na strani zavezanca kot na njegovi strani določil suspenzivni učinek pritožbe. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke v pritožbi, da gre v obravnavanem primeru za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim je postopek odločanja v upravnem postopku ustavljen oziroma končan.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je očitek o kršitvi 31. člena ZUS-1 nepravilen in neutemeljen. Poziv na odpravo pomanjkljivosti tožbe je za sodišče prve stopnje obligatoren le, če se s tožbo izpodbija akt, ki se sploh lahko izpodbija v upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 535/2008 z dne 16. 7. 2009. 11. V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke v pritožbi o napačnem pravnem pouku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravni pouk pravilen, saj je presoja o tem, ali je s konkretnim upravnim aktom poseženo v strankine pravice, obveznosti ali pravne koristi oziroma ali je z aktom postopek končan, obnovljen ali ustavljen, odvisna od presoje sodišča v vsakem primeru posebej in to ni stvar upravnih organov.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).