Jedro

Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati še 2.040,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2013 dalje do plačila, - v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki sta jih prvotožena in drugotožena stranka dolžni povrniti tožeči stranki, zviša na znesek 1.985,23 EUR, - v IV. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama in stranskima intervenientoma, zniža, in sicer tako, da je tožeča stranka dolžna plačati:

1. prvotoženi stranki 801,43 EUR,

2. drugotoženi stranki 862,73 EUR,

3. stranskemu intervenientu A. d. d., 797,43 EUR in

4. stranskemu intervenientu B., d. o. o., 1.043,45 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 244,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stranski intervenient A., d. d., sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženima strankama, naj tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačata 9.585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 10.696,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2013 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, naj tožniku nerazdelno plačata pravdne stroške v višini 1.627,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Tožniku pa je naložilo, naj v roku 15 dni plača pravdne stroške, in sicer prvotoženi stranki 995,22 EUR, drugotoženi stranki 1.071,34 EUR, stranskemu intervenientu A., d. d., 1.345,35 EUR in stranskemu intervenientu B., d. o. o., 1.721,88 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži v plačilo stroške postopka. Meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine in opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 521/2009 in II Ips 657/2004) in Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. II Cp 993/2013). Meni, da bi mu iz tega naslova pripadala odškodnina vsaj v višini petih povprečnih neto plač. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo udarnine kolka. Tožnik je že v tožbi navedel, da ga je bolelo celo telo in tudi desna noga ter da ni mogel hoditi. Ko je bil zaslišan, pa je izpovedal o bolečinah v kolku. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega subjektivnega dojemanja telesnih bolečin in nevšečnosti. Čutil je izjemno močne bolečine in slabost, česar toženi stranki nista prerekali. V zvezi z odškodnino za strah navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ostal zaprt v dvigalu dlje časa in da je reševanje potekalo dlje časa, zato je primarni strah trpel dlje časa. Prepričan je bil, da bo umrl, grabila ga je panika, dvigalo se je nenadzorovano premikalo, prosti padec je trajal 1 do 1,5 sekunde, nato pa je z vso silo priletel na dno jaška in padel. Preden so ga rešili, je ugasnila luč, ker je zmanjkalo elektrike, tožnik pa se je znašel v popolni temi, kar je njegov strah še okrepilo. Tožnik zaradi strahu dvigala ne uporablja več. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega zaslišanja, med drugim tudi o tem, da je prvih 14 dni po dogodku praktično le ležal. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 617/2012, v kateri je bila za to obliko škode oškodovancu prisojena odškodnina v višini 11.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik bistveno oviran le pri jadralnem padalstvu, ne pa tudi pri drugih športih, s katerimi se je prej intenzivno ukvarjal, in pri svojem delu kot kuhar. O tem je izpovedal tožnik, izvedenec medicinske stroke pa je v mnenju zapisal, da je tožnik manj sposoben za enakomerne športne in prostočasne aktivnosti, kot primer pa je navedel plavanje, in da ima pri svojem delu težave z dvigovanjem težjih bremen. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nima težav pri plavanju in podvodnem ribolovu. Izvedenec medicinske stroke je tudi ugotovil, da tožnik pri opravljanju svojega dela trpi pogoste bolečine, da mora pri svojem delu vlagati več napora in časa. Sodišče prve stopnje je pri povzemanju mnenja izvedenca storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku zgolj v 50 % posledica obravnavanega škodnega dogodka, v preostalih 50 % pa posledica poškodbe iz leta 2017. V vmesnem času je tožnik trpel škodo, ki je bila izključno posledica škodnega dogodka. V zvezi z vso odškodnino za nepremoženjsko škodo navaja, da je povprečna neto plača v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe znašala 1.051,73 EUR in ne 1.000,00 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso prisodilo odškodnino za potne stroške le v višini 0,10 EUR na kilometer, namesto v višini 1,37 EUR na kilometer. Zmotno je tudi ugotovilo, da je tožnik potreboval le eno uro tuje nege in pomoči dnevno. Prvi mesec je potreboval šest ur pomoči svoje partnerke dnevno, nato še en mesec tri ure pomoči dnevno. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka in v tem delu navaja, da mu sodišče prve stopnje zmotno ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku, čeprav jo je priglasil v višini 502,80 EUR, stranskima intervenientoma pa je zmotno priznalo nagrado za postopek s pritožbo, saj njuna odgovora na pritožbo nista bila potrebna. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso uspeh strank presojalo zgolj po višini, ni pa upoštevalo uspeha tožnika po temelju. Priglaša pritožbene stroške.

3. Stranski intervenient A., d. d., je podal odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Vendar pa je pri odmeri višine odškodnine in pri odločitvi o stroških postopka deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem odškodninskem individualnem delovnem sporu odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 3077/2013 z dne 30. 5. 2016 tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da toženi stranki nista niti objektivno niti krivdno odgovorni tožniku za škodo, ki naj bi mu kot zaposlenemu pri prvotoženi stranki (na delovnem mestu inštruktor kuhar) nastala v škodnem dogodku 20. 12. 2011. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika s sklepom opr. št. Pdp 875/2016 z dne 30. 3. 2017 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je dvigalo, s katerim se je tožnik peljal po vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje in zaradi okvare katerega je prišlo do škodnega dogodka tožnika, nevarna stvar, kar daje podlago za objektivno odgovornost prvotožene stranke na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ) ter podlago za odškodninsko obveznost drugotožene stranke zaradi zavarovalnega razmerja med toženima strankama (964. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo stališču pritožbenega sodišča, ugotovilo obstoj odškodninske obveznosti toženih strank in tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine, ki jo je prisodilo tožniku za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pravno podlago za povračilo nepremoženjske škode daje 179. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pravična denarna odškodnina, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. V drugem odstavku 179. člena OZ je še določeno, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabiti tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku 20. 12. 2011 utrpel zvin vratne hrbtenice, zvin ledvene hrbtenice, delno raztrganino rotatorne manšete in udarnino desnega kolka. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je od vtoževanih 7.000,00 EUR prisodilo 4.000,00 EUR. Pri tem je predvsem na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo. Hude telesne bolečine je trpel nekaj ur po škodnem dogodku in nato še občasno dva dni, bolečine srednje intenzitete je trpel pogosto prvih 14 dni zdravljenja, stalno in občasno skupno 14 dni, bolečine lažje intenzitete pa je trpel preostali čas zdravljenja, ki je trajalo do izteka bolniškega staleža 25. 2. 2012. Tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje še danes trpi občasne lažje do srednje hude bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče, pri čemer so v 50 % posledica škodnega dogodka, v preostalih 50 % pa posledica ponovne poškodbe v letu 2017. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožnik trpel nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer tridnevno hospitalizacijo, jemanje analgetikov, pet rentgenskih slikanj, UZ preglede, CT preiskavo, 18 fizioterapij ter štiri preglede pri specialistu in sedem pri osebnem zdravniku.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine ter tožniku iz tega naslova ustrezno dosodilo znesek 4.000,00 EUR. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 657/2004 z dne 31. 8. 2006 in opr. št. II Ips 521/2009 z dne 17. 9. 2009. V prvi zadevi je bilo oškodovancu za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno 3.338,34 EUR (oziroma 800.000,00 SIT), kar je glede na povprečno mesečno neto plačo v RS v takratnem obdobju nekoliko višja odškodnina kot v obravnavanem primeru1, vendar je oškodovanec v citirani zadevi utrpel tudi okvaro asociacijskih živčnih niti, ki je rezultirala v dvojni sliki in blagem škiljenju navzven, zato poškodbe, ki jih je utrpel, niso povsem primerljive s poškodbami, ki jih je utrpel tožnik. Enako velja tudi za drugo navedeno zadevo Vrhovnega sodišča RS, v kateri je oškodovanec, ki mu je bila iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v višini 5.050,00 EUR, kar je prav tako nekoliko višja odškodnina kot v obravnavanem primeru2, utrpel poškodbo sklepnega hrustanca na sprednji strani levega ramenskega sklepa in ne delne raztrganine rotatorne manšete, ki jo je utrpel tožnik. Navedeni zadevi tako nista primerljivi s konkretno obravnavanim primerom.

10. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je bila prisojena tožniku, pa je po drugi strani povsem primerljiva z odškodnino, ki jo je oškodovancu za to vrsto škode prisodilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 993/2013 z dne 4. 12. 2013, na katero se v pritožbi prav tako sklicuje tožnik. Oškodovanec je v tej zadevi prav tako utrpel delno raztrganino rotatorne manšete, poleg tega pa (tako kot v konkretnem primeru) tudi lažjo poškodbo vratne in ledvene hrbtenice. Prisojena mu je bila odškodnina v višini 4.025,00 EUR, kar je povsem primerljiva odškodnina z odškodnino, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje3. Pri tem pa ne drži, kot navaja tožnik v pritožbi, da naj bi bili oškodovanci, ki utrpijo delno raztrganino rotatorne manšete, v skladu s sodno prakso upravičeni do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini vsaj pet povprečnih neto plač v RS v času izdaje sodbe. Iz navedene sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in tudi iz siceršnje sodne prakse4 namreč izhaja, da so oškodovanci, ki utrpijo to poškodbo, upravičeni do odškodnine vsaj v takšnem obsegu za celotno nepremoženjsko škodo in ne zgolj za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. To je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, čeprav je deloma glede na načelo individualizacije odškodnine odmerilo prenizko odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi, da je v škodnem dogodku utrpel udarnino kolka. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe zapisalo, da tožnik škode, nastale zaradi te poškodbe, v tem sporu ne uveljavlja. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer res ni izrecno navedel, da je utrpel tudi udarnino kolka, prav tako te poškodbe ni navedel med zdravstvenimi diagnozami, vendar pa je z navedbami, da je šepal na desno nogo in da ga je bolelo celo telo, to implicitno zatrjeval. Ker pa se je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je tožnik utrpel tudi udarnino kolka, je dejansko odmerilo odškodnino tudi ob upoštevanju te poškodbe in škode, ki je tožniku zaradi nje nastala. Zato izpodbijana sodba zaradi navedenega razloga ni nepravilna oziroma nezakonita.

12. V pritožbi tožnik tudi neutemeljeno navaja, da toženi stranki njegovih navedb, da je zaradi izjemno močnih bolečin čutil slabost, nista prerekali, zato bi sodišče prve stopnje moralo po mnenju tožnika to dejstvo ugotoviti kot neprerekano (na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP). Toženi stranki sta že v odgovorih na tožbo prerekali tudi višino zahtevane odškodnine. V odškodninskih sporih se od pravdnih strank (tako od oškodovanca kot tudi od domnevnega povzročitelja škode) zaradi pomanjkanja strokovnega znanja medicinske stroke ne zahteva (in ne more zahtevati), da povsem konkretno navedeta vsa dejstva, ki se nanašajo na posamezno obliko vtoževane nepremoženjske škode, nastale v posledici telesnih poškodb in okvar. Iz tega razloga jima je treba omogočiti, da konkretne navedbe podata šele po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, ki s potrebnim znanjem razpolaga, kot sta to s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca storili toženi stranki v konkretnem primeru. Glede na navedeno v konkretnem primeru kljub pavšalnemu prerekanju s strani toženih strank ni podlage za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju prisojene odškodnine v podobnih primerih, kot izhajajo iz sodne prakse, in ob upoštevanje okoliščin konkretnega primera, ugotovljenih s pomočjo izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika, tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v ustrezni višini. Pri tem je upoštevalo, da tožnik še danes lahko občasno trpi telesne bolečine, da je imel nevšečnosti zaradi jemanja analgetikov, rentgenskega slikanja, fizioterapije in zdravniških pregledov. Prav tako je upoštevalo, da je utrpel tudi zvin vratne in ledvene hrbtenice in da je zaradi vseh poškodb trpel tudi hude telesne bolečine ter bil približno dva meseca v bolniškem staležu. Nasprotne pritožbene navedbe so tako neutemeljene. Navedene dejanske ugotovitve pa, kot pojasnjeno, tudi ne upravičujejo višje denarne odškodnine iz tega naslova.

14. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da v času izdaje izpodbijane sodbe povprečna neto plača v RS ni bila 1.000,00 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, ampak 1.051,73 EUR, zato že to upravičuje zvišanje odškodnine za vse vrste nepremoženjske škode. Višino odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče odmeri ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in odškodnin, ki jih v bistveno podobnih drugih primerih oškodovancem odmerjajo sodišča. Pri odmeri sodišče upošteva povprečno mesečno neto plačo v RS v času izdaje sodbe, ki omogoča primerjavo prisojenih odškodnin skozi različna časovna obdobja. Odmera odškodnine ob upoštevanju tega podatka kot orientacijske vrednosti pa ni računska operacija sodišča. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da mu višja odškodnina za nepremoženjsko škodo pripada zgolj zato, ker je bila povprečna neto plača v RS v času izdaje izpodbijane sodbe (malenkost) višja od tiste, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Ne glede na to je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo v povsem ustrezni višini (z izjemo v delu, ki zaradi načela individualizacije odškodnine upravičuje višjo odškodnino iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

15. Sodišče prve stopnje je tožniku za strah od vtoževanih 6.000,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Pri tem je (zgolj ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke) ugotovilo, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki pa se je kmalu pomiril, ker tožnik ni utrpel hudih poškodb, prav tako je trpel sekundarni strah, ki je bil prvih 14 dni srednje intenzitete, nato pa do zaključka zdravljenja lažje intenzitete. Vendar pa tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da okoliščine konkretnega primera (ki izhajajo tudi iz tožnikove izpovedi) upravičujejo dvig prisojene odškodnine iz tega naslova. Prisojena odškodnina ne ustreza intenziteti in trajanju primarnega strahu, ki ga je v škodnem dogodku utrpel tožnik, in ki ga je po presoji pritožbenega sodišča mogoče šteti za smrtni strah oziroma strah za življenje, kot je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo povsem prepričati, kako je do poškodbe tožnika prišlo oziroma kako je potekalo dogajanje ob okvari dvigala, s katerim se je peljal tožnik, in ki je botrovala njegovim poškodbam, dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo zadostno podlago za zaključek, da je tožnik trpel smrtni strah in da ta ni bil zgolj hipen oziroma ni trajal le kratek čas. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da se je dvigalo, v katerem je bil tožnik, zamajalo, nato pospešilo navzdol in obstalo, pri čemer je tožnik utrpel poškodbe, nakar so zaradi izpada elektrike ugasnile luči, tožnik je obstal v popolni temi, nato pa je dvigalo po ponovnem zagonu pospešilo navzgor in dokončno obstalo, pri tem pa se je večkrat še zamajalo oziroma zatreslo. Ves čas tega dogajanja je tožnik trpel hud strah, da bo utrpel (še hujše) poškodbe, in strah za svoje življenje, zato pritožbeno sodišče (tudi ob upoštevanju sodne prakse5) ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina, ki tožniku pripada za strah, 3.000,00 EUR.

16. Tožnik prav tako utemeljeno v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje, ki mu je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od vtoževanih 5.500,00 EUR prisodilo 3.500,00 EUR, prisodilo prenizko denarno odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da so posledice, ki jih tožnik (trajno) ima, zgolj v 50 % posledica škodnega dogodka, v preostalih 50 % pa posledica poškodbe iz leta 2017. Tožnik je omejen pri dvigu roke, saj čuti bolečine pri dvigu in rotacijah desne roke nad višino ramenskega sklepa, prav tako ne more dvigovati bremen nad to višino. Zaradi tega je bistveno oviran pri jadralnem padalstvu, s katerim se je prej intenzivno ukvarjal, ni pa (bistveno) omejen pri drugih aktivnostih (potapljanje, podvodni ribolov, letenje oziroma pilotiranje) in pri svojem delu, saj uporaba roke oziroma premiki in dvigi bremen do višine ramenskega obroča niso problematični. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne in izhajajo tako iz mnenja kot tudi zaslišanja izvedenca medicinske stroke, pa tudi iz izpovedi tožnika. Vendar pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega dejstva, da ima tožnik v posledici škodnega dogodka težave tudi pri opravljanju svojega dela kot kuhar (kar ne izhaja le iz njegove izpovedi, ampak tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke), in sicer kadar mora dvigovati bremena nad višino ramen oziroma uporabljati roke nad višino ramen, česar že po naravi stvari pri njegovem delu ni mogoče povsem izključiti. Prav tako ni sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik vendarle omejen tudi pri športnih aktivnostih in da so bile posledice njegove poškodbe izključno posledica škodnega dogodka vse dokler ni utrpel nove poškodbe v letu 2017 (nato pa zgolj v obsegu 50 %). Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina, ki tožniku iz tega naslova pripada, 4.500,00 EUR. Neutemeljena pa je pritožbena navedba o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje vsebino izvedenskega mnenja v obrazložitvi sodbe povsem dosledno in točno povzelo. Tudi sodba Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 617/2012 z dne 11. 4. 2013, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, zaradi bistveno hujših poškodb, kot jih je utrpel tožnik (oškodovanec je v navedeni zadevi utrpel posebno hudo telesno poškodbo), v konkretnem primeru ni uporabljiva.

17. Tožnik je v tem sporu uveljavljal tudi odškodnino za premoženjsko škodo. Pravno podlago za plačilo te odškodnine daje 169. člen OZ, ki določa, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 15,00 EUR iz naslova potnih stroškov zaradi zdravljenja. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik prevozil 150 km in da mu za vsak prevožen kilometer pripada 0,10 EUR. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper upoštevano višino postavke, ki je toženi stranki v postopku nista prerekali, in utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju računovodskih standardov tožniku prisoditi za vsak prevožen kilometer 0,37 EUR6. Tožniku tako iz tega naslova za prevoženih 150 km (zoper to ugotovitev sodišča prve stopnje se tožnik ne pritožuje) pripada odškodnina v višini 55,50 EUR.

18. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku iz naslova tuje nege in pomoči pripada odškodnina v višini 70,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno dalo prednost izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč 14 dni v povprečju po eno uro dnevno, in ne tožnikovi izpovedi. Nenazadnje bi tožnik v dokaz svojih trditev o večjem obsegu potrebne tuje nege in pomoči lahko predlagal tudi zaslišanje svoje partnerke, vendar tega ni storil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik zatrjevanega obsega tuje nege in pomoči ni dokazal, in tožniku iz tega naslova pravilno prisodilo 70,00 EUR.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 2.000,00 EUR, prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo pa za 40,50 EUR. Skupaj je tako tožnik upravičen do odškodnine v višini 11.625,50 EUR. Skladno z navedeno je pritožbeno sodišče zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri višine odškodnine na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v II. točki izreka izpodbijane sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20. Pritožbeno sodišče pa je delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe), zoper katero se prav tako pritožuje tožnik. V odločitev o stroških postopka je bilo treba poseči že zaradi delne spremembe odločitve o višini odškodnine, ki je povzročila spremembo v uspehu pravdnih strank in stranskih intervenientov v tem sporu. Tožnik je glede na vrednost spornega predmeta (20.281,87 EUR) uspel s 57,32 %, toženi stranki in stranska intervenienta pa v 42,68 %. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje vsakemu od stranskih intervenientov neupravičeno priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. ‒ ZOdvT) v višini 670,00 EUR. Odgovora na pritožbo stranskih intervenientov v pritožbenem postopku opr. št. Pdp 875/2016 namreč nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi tožnikove pritožbe v navedenem postopku, zato ti stroški niso bili potrebni in jih na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krijeta stranska intervenienta sama. Sodišče prve stopnje pa tožniku pravilno ni priznalo priglašene nagrade za narok v postopku z rednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o glavni stvari po tarifni št. 3212 ZOdvT v višini 502,80 EUR, saj v pritožbenem postopku opr. št. Pdp 875/2016 pritožbena obravnava, v zvezi s katero bi tožniku ta strošek pripadal, ni bila opravljena. Glede na to, da je tožnik navedeni strošek v stroškovniku (na tar. št. 497) povsem izrecno navedel kot nagrado za narok in hkrati navedel tudi tarifno številko za nagrado za narok v postopku z rednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o glavni stvari, ni utemeljena pritožbena navedba, da je prišlo do pomote pri priglasitvi stroškov in da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožnik priglasil strošek nagrade za narok v postopku pred sodiščem prve stopnje v novem sojenju (z opr. št. I Pd 819/2017). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh strank v tem odškodninskem delovnem sporu ovrednotiti posebej ob upoštevanju uspeha po temelju in posebej po višini. V sodni praksi je takšno stališče, za katerega se zavzema tožnik, preseženo. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine7. 21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tudi v tem delu delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških postopka, ki sta jih toženi stranki dolžni plačati tožniku (III. točka izreka izpodbijane sodbe) in ki jih je tožnik dolžan plačati toženima strankama in stranskima intervenientoma (IV. točka izreka), kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povračila dela pritožbenih stroškov glede na uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik je ob upoštevanju pritožbene vrednosti spornega predmeta (18.039,45 EUR8) in določb ZOdvT upravičen do naslednjih stroškov: nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 628,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, 22 % DDV (tar. št. 6007) in sodna taksa za pritožbo v višini 306,00 EUR, kar skupaj znaša 1.097,54 EUR. Tožnik je s pritožbo uspel v obsegu 22,32 %, zato je upravičen do povračila 244,97 EUR pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo stranskega intervenienta A., d. d., ni bil potreben, zato te stroške krije stranski intervenient sam (155. člen ZPP).

1 Ta je bila v letu 2006 približno 750,00 EUR. 2 Povprečna mesečna plača v RS je bila v letu 2009 približno 920,00 EUR. 3 Povprečna mesečna plača v RS je bila v letu 2013 približno 1.000,00 EUR. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 847/2008 z dne 28. 5. 2009, opr. št. II Ips 266/2009 z dne 16. 4. 2009 in opr. št. II Ips 176/2009 z dne 16. 4. 2009. 5 Primerjaj sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 709/2017 z dne 4. 1. 2018. 6 Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2949/2011 z dne 15. 2. 2012 in opr. št. I Cp 2682/2016 z dne 18. 1. 2017. 7 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016. 8 Zavrnilni del prvostopenjske sodbe v višini 10.696,87 EUR, nepriznani priglašeni stroški tožnika po stroškovniku na list. št. 497 v višini 2.208,79 EUR ter prisojeni stroški toženih stranki in strankih intervenientov v višini 5.133,79 EUR.