Jedro

Pri odmeri davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je pravno pomembna dejanska poraba sredstev in ne dejanska vrednost deleža. Davčni organ ne more ugotavljati izvora premoženja, za katerega zavezanec dokaže, da izvira izpred inšpiciranega obdobja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 tožniku odmeril in naložil v plačilo davek v znesku 81.375,81 EUR po stopnji 36,25% od osnove 224.484,99 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe v znesku 4.865,95 EUR.

Prvostopni davčni organ je v davčno osnovo vštel vrednost plovila Elan 35 Power v znesku 190.000,00 EUR, poslovni delež v družbi A. d.o.o. v znesku 100.000,00 EUR, terjatve do družbe A. d.o.o. v znesku 53.628,48 EUR, znesek sredstev v gotovini izven banke v višini 200.000,00 EUR, znesek sredstev na računu v višini - 1.993,82 EUR ter plačila po leasing pogodbah v znesku 515.710,58 EUR. Navedeno osnovo je zmanjšal za obveznosti tožnika do posojilodajalke B.B. v višini 550.000,00 EUR, vrednost plovila Sessa Oyster 40 v višini 165.680,00 EUR, neto dohodke v višini 25.074,89 EUR in začetno vrednost na bančnem računu v višini 92.105,36 EUR ter na tej podlagi določil verjetno davčno osnovo v višini 224.484,99 EUR, od katere se na podlagi določb petega odstavka 68. člena ZDavP-2 odmeri in naloži davek v znesku, ki je razviden iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

V tožbi navaja, da bi davčni organ moral skupni znesek sredstev, ugotovljen v višini 1,057.345,24 EUR, dodatno zmanjšati še za 107.244,20 EUR, saj je tožnik tudi ta znesek prejel v obravnavanem obdobju ter v tej zvezi že med postopkom večkrat poudaril in tudi (s sodnimi odločbami) dokazal, da ima omenjeni znesek, kot terjatev tožnika do C.C., ki izvira iz obdobja od leta 1999 do leta 2000, izvor v času pred inšpiciranim obdobjem. Pa tudi če bi davčni organ štel, da tožnik ni dokazal, da plačilo omenjenega zneska predstavlja plačila terjatve tožnika do C.C., bi moral kot sredstva tožnika (terjatev) upoštevati znesek glavnice po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2935/2004, saj je popolnoma jasno in dokazano, da tožnik plačila po sodbi v inšpiciranem obdobju ni prejel. Poleg tega je tožnik dokazal, da je bil znesek 107.224,20 EUR na osnovi navedene terjatve nakazan tožniku s strani družbe D. d.o.o., tožnik pa je na račun navedenega prejel tudi znesek 4,900.000,00 SIT, ki ga je na TRR tožnika plačal C.C. v mesecu maju 2006. Po mnenju tožnika je popolnoma nepomembno, za kateri namen je porabil omenjeni znesek. Bistveno je, da tudi poraba sredstev predstavlja zgolj spremembo oblike premoženja. Poudari še, da leasing še ne pomeni pridobitve lastninske pravice na vozilu, da se zato vozilo, ki ga ima tožnik na podlagi pogodbe o leasingu, ne šteje v njegovo premoženje in da bi bilo zato treba za znesek 107.244,20 zmanjšati davčno osnovo.

V zvezi s plačili leasingojemalcu (pravilno: leasingodajalcu) D. d.o.o. po pogodbi št. 113117158 se v tožbi navaja, da omenjena plačila ne predstavljajo porabe tožnikovih sredstev. Tožnik vztraja, da je zgolj formalno nastopal v vlogi leasingojemalca po omenjeni pogodbi ter da je bil koristnik sredstev po pogodbi dejansko E.E., ki je bil tudi odgovoren za izpolnjevanje obveznosti po pogodbi. Le-ta naj bi v skladu s sklenjeno pogodbo o medsebojnih razmerjih v zvezi s finančnim leasingom tožniku nakazoval sredstva na TRR, tožnik pa naj bi jih porabil izključno za odplačevanje obrokov. Namen sklenjenih pogodb je bil, da E.E., ki ni bil kreditno sposoben, pridobi likvidna sredstva in v tem okviru poplača tudi obveznost do tožnika. Tako je tožnik zgolj prenakazoval sredstva, ki mu jih je zagotovil E.E., v nekaterih primerih pa je plačila obrokov opravil tudi C.C. osebno, oziroma C.C. in F.F. preko G.G. ali neposredno na račun družbe D. d.o.o. O vsem tem so bila predložena pisna dokazila, ki sta jih davčna organa spregledala in odločila v direktnem nasprotju z njimi. Še posebej tožnik opozarja na dejstvo, da je F.F. dne 26. 2. 2010 sklenila leasing pogodbo za isto nepremičnino in v celoti prevzela vse obveznosti leasingojemalca po pogodbi, kar potrjuje vse navedbe tožnika o tem, da je sam nastopal zgolj kot formalni leasingojemalec in do česar se davčna organa nista opredelila z logičnimi argumenti. Namen tožnika je bil ves čas v tem, da pride do poplačila svoje terjatve v višini 107.244,20 EUR ter obenem pomaga E.E. in njegovi družini pri tem, da obdrži nepremičnino. S tem ko je obveznost po pogodbi prevzela F.F., se je tožnik rešil izpolnjevanja nadaljnjih obveznosti po pogodbi. Ker je plačal nekaj obrokov, za katere mu E.E. ni izročil denarja, pa so mu nastale terjatve do E.E. Poudarja še, da tožnik ni bil edini, ki se je zavezal kupiti nepremičnino, če bi F.F. ne plačevala obveznosti po pogodbi, ampak je za njene obveznosti jamčila tudi družba H. d.o.o., ki jo obvladuje družina I., in kar sta davčna organa prikrila.

Tožnik v nadaljevanju kot sporne izpostavlja in prereka trditve davčnega organa o tem, da tožnik ni podpisoval priznanic skladno z določili pogodbe o medsebojnih razmerjih z dne 28. 12. 2006; da je G.G. plačevala obveznosti tudi iz drugih leasing pogodb po nalogu tožnika; da je tožnik dal neresnično izjavo o tem, da ne more pridobiti leasing pogodbe med F.F. in družbo D. Leasing; ter da zato, ker sta bila 15. in 16. obrok plačana, ne držijo trditve tožnika, da E.E. ni plačal obrokov od 12. do vključno 18. Poleg tega poudari, da mu ni znano, kakšno naj bi bilo razmerje med C.C. in E.E. in da ne ve podrobnosti o njunem finančnem položaju. Dejstvo, da je šel C.C. v osebni stečaj, nima nobene zveze s tem postopkom. Organ prve stopnje je tako dejansko pogodbeno razmerje med E.E. in tožnikom upošteval samo toliko, da je v davčno osnovo štel terjatve do E.E. ki so izvirale iz tega naslova, ni pa upošteval drugih razmerij, čeprav je imel na razpolago ustrezne dokaze, kar kaže na arbitrarno ravnanje organa. Pa tudi če bi držalo vse, kar je v postopku ugotovil organ prve stopnje, bi moral le-ta pojasniti, na kakšni podlagi so potem plačevali po leasing pogodbi E.E., F.F., C.C. in J.J. Če takšne podlage ni bilo, so potem vsa opravljena plačila obveznost tožnika in bi moral davčni organ obveznost tožnika odšteti od ugotovljene vrednosti sredstev. Na vse to je tožnik opozoril že v pritožbi, pa se organ druge stopnje do tega ni opredelil. Zato je ostala odločba neobrazložena, obenem pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zaslišanje E.E. je organ prve stopnje neutemeljeno zavrnil kot nepotrebno, tako kot je neutemeljeno zavrnil tudi zaslišanje ostalih predlaganih prič, ki jih je navedel tožnik kot dodatno dokazno sredstvo k predloženim pisnim dokazom.

Glede sredstev v gotovini izven banke v višini 200.000,00 EUR tožnik zatrjuje, da jih je pridobil pred 1. 1. 2005 in s tem pred inšpiciranim obdobjem. V teku postopka je predložil prodajno pogodbo za nepremičnino v P. z dne 24. 2. 1999, kjer kot prodajalca nastopata K.K. in tožnik, kot kupec pa L.L. Poleg tega je v pogodbi izrecno navedeno, da je K.K. nepremičnino prodal M.M. - tožniku, ki je gradnjo dokončal in objekt opremil, ni pa uredil formalnosti v zvezi s prenosom lastništva. V pogodbi je izrecno navedeno tudi, da je kupec celotno kupnino izročil tožniku in da se K.K. s tem strinja. Tožnik je predložil še potrdilo o prejemu kupnine z dne 27. 5. 1999 v višini 180.000,00 DEM ter potrdilo tožnika in K.K. z dne 24. 2. 1999, s katerim prodajalca potrjujeta prejem kupnine v višini 400.00,00 DEM, ki jo je v celoti prevzel tožnik. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje vseh oseb, ki so bile udeležene pri poslu, kar sta davčna organa zavrnila in vztrajala pri stališču, da tožnik lastništva nepremičnine (z listinami) ni dokazal. Pri tem pa nista upoštevala bistvenega, to je, da je tožnik gotovino (580.000,00 DEM) od kupca nepremičnine dejansko prejel. Iz listinskih dokazov tudi sledi, da je bila prodajna pogodba med tožnikom in K.K. sklenjena, pri čemer civilna veljavnost pravnega posla za odločanje davčnega organa ni relevantna. Gospodarska posledica iz prodajne pogodbe pa je nastala, saj je tožnik prejel omenjena sredstva, od katerih je del hranil tudi ob prijavi premoženja 5. 12. 2008. Zato bi moral davčni organ zaslišati K.K. in L.L., ki bi lahko oba potrdila, da je bil tožnik dejanski prodajalec nepremičnine in da je bil tožnik tisti, ki je prejel kupnino, kar vse je bilo nenazadnje napisano že v prodajni pogodbi.

Plačila v skupnem znesku 515.710,58 EUR leasingodajalcu D. d.o.o. predstavljajo plačila po štirih pogodbah.

Prva se nanaša na zadevo, o kateri je tožnik že navajal (pogodba št. 1113117158) in se zato na svoje navedbe zgolj sklicuje.

V zvezi z drugo pogodbo (št. 1113108313) je davčni organ v davčno osnovo vštel znesek 37.516,10 EUR, ki ga je tožnik plačal dne 9. 6. 2006 kot polog po pogodbi. Tožnik v tej zvezi poudarja, da je bilo plačilo 9,000.000,00 SIT opravljeno 30. 10. 2004 in s tem pred inšpiciranim obdobjem, gre pa za znesek, ki ga je tožnik plačal N.N. na podlagi dogovora o nameravani prodaji nepremičnine in ga je zato treba upoštevati kot polog družbi D. d.o.o. ter ga izvzeti iz davčne osnove. Pojasnjuje tudi gospodarski namen navedenega plačila v letu 2004. Svoje navedbe je tožnik dokazal s potrdilom, ki mu ga je izstavila N.N., predlagal pa je tudi njeno zaslišanje, kar je davčni organ brez razlogov zavrnil. Znesek v višini 9,000.000,00 SIT zato po mnenju tožnika ne bi smel biti vštet v davčno osnovo.

Ker davčni organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja pri predhodnih dveh pogodbah, tudi ni mogoče ugotoviti, kakšna poraba sredstev tožnika odpade na leasing pogodbi št. 1112101488 in št. 1113106247. Prvostopni organ namreč ni specificiral plačil po pogodbah, ker se je očitno odločil, da bo upošteval vsa opravljena plačila po leasing pogodbah. Odločba v tem delu nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti.

V zvezi s poslovnim deležem v družbi A. d.o.o. tožnik poudarja, da davčni organ ni pojasnil, kako je ugotovil vrednost deleža v višini 100.000,00 EUR. Namesto, da bi vrednost deleža ugotovil s cenitvijo, je obdavčil porabo sredstev tožnika, kar je nedopustno in v nasprotju s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Vrednost poslovnega deleža v pogodbi o prenosu poslovnega deleža (100.000,00 EUR) je z ozirom na položaj družbe, razviden iz bilance stanja na dan 31. 12. 2007, močno pretirana in ne ustreza vrednosti deleža in s tem premoženja v času obdavčitve. Kolikor gre za obdavčitev porabe tožnika, pa tožnik izpostavlja, da je trditve tožnika o opravljenem plačilu in s tem zgolj navedbe o tem, da je prišlo do denarnega toka, davčni organ sprejel brez pomisleka – izključno zato, ker so v breme tožnika. Po drugi strani pa potrdila oziroma izjave prič v zadevi L.L., E.E., N.N. niso zadoščala.

Kot bistvene kršitve določb postopka tožnik še posebej, poleg že navedenega, izpostavlja, da prvostopni organ ni odločal o dokaznih predlogih tožnika in ni pojasnil, zakaj se za predlagana zaslišanja ni odločil. Pri tem izpostavi zlasti zaslišanje E.E. kot ključno za dokazovanje trditev tožnika v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu ter zaslišanji L.L. in K.K. v zvezi s kupnino, ki jo je tožnik prejel za nepremičnino. Iz izpodbijane odločbe tudi niso razvidni razlogi, zakaj ni bilo upoštevano plačilo v korist N.N., ponovno pa tožnik opozarja na nekonsistentnost pri upoštevanju potrdil o opravljenih plačilih, ki se jih v nekaterih primerih upošteva, v drugih pa ne in za to ne navede razlogov, kar vse onemogoča preizkus izpodbijane odločbe, kar že samo po sebi narekuje odpravo odločbe.

S tem ko se davčni organ prve stopnje ni ustrezno opredelil do dokaznih predlogov, je po mnenju tožnika kršil tudi pravico tožnika do aktivnega sodelovanja v postopku in s tem načelo kontradiktornosti, kar prav tako pomeni hudo procesno kršitev, ki narekuje odpravo odločbe.

Nepravilna uporaba materialnega prava pa je po navedbah tožnika v tem, da je davčni organ kot dohodke, ki zmanjšujejo davčno osnovo, upošteval zgolj dohodke, ki so bili prejeti v inšpiciranem obdobju. Takšno tolmačenje je ožje od zakonske določbe in s tem brez razumne (zakonske) podlage. ZDavP-2 namreč česa takšnega ne določa. Premoženje, ki je bilo pridobljeno pred inšpiciranim obdobjem, pa ne more biti predmet obdavčenja ali inšpiciranja, zato davčni organ v zvezi s tem premoženjem ne more zahtevati od davčnega zavezanca nobenih dokazil o pridobitvi. Če torej tožnik z gotovostjo izkaže, da je imel premoženje pred začetkom inšpiciranja, davčni organ ne more zahtevati, da izvor teh sredstev pojasni, temveč mora šteti, da gre za premoženje, ki zmanjšuje davčno osnovo. Zato je davčni organ s tem, ko je spregledal premoženje, ki ga je imel tožnik na dan 31. 12. 2004, oziroma pred tem datumom, napačno uporabil materialno pravo, saj je premoženje spregledal iz razloga, ker naj bi tožnik ne dokazal, da premoženje izvira iz dohodka, ki je bil obdavčen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti. Zniža pa se ocenjena davčna osnova samo, če zavezanec dokaže, da je nižja, kar pomeni, da dokazno breme nosi zavezanec ter da je dokazni standard za presojo njegovih navedb in predloženih dokazov višji (prepričanje), kot sicer velja za oceno.

Do stopnje verjetnosti in s tem na ustrezen način se je ugotavljala materialna resnica tudi v konkretnem primeru. Medtem ko tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu.

Glede zneska 107.244,20 EUR, ki bi ga moral davčni organ po navedbah v tožbi upoštevati kot sredstva tožnika, ni sporno, da je bil tožniku s strani družbe D. d.o.o. nakazan ter da pri izračunu davčne osnove ni bil upoštevan. V davčnem postopku tudi ni bilo spora o tem, da je tožnik po prilivu navedenega zneska dne 8. 1. 2007 najprej dne 8. 1. 2007 dvignil gotovino v znesku 20.800,00 EUR, dne 10. 1. 2007 pa nakazal znesek 85.594,18 EUR družbi O. d.o.o. za „odkup po pogodbi 231512/06“ in s tem za leasing osebnega vozila Mercedes Benz SL 350, katerega skupna vrednost znaša po sklenjeni pogodbi znaša 112.093,29 EUR in katerega lastnik oziroma uporabnik je bil od 23. 5. 2006 do 11. 5. 2012 tožnik osebno, ter da ta nakup prav tako ni bil upoštevan pri izračunu davčne osnove. To pa pomeni, da neupoštevanje nakupa vozila izniči zatrjevano terjatev tožnika na dan 1. 1. 2005 in da zato ni podlage za zahtevano zmanjšanje davčne osnove, kot to pravilno ugotavlja drugostopni organ v svojih razlogih. Razlogi prve stopnje so sicer res do določene mere nerazumljivi oziroma sami s sabo v nasprotju, saj se po eni strani navaja, da tožnik terjatve, ki bi izvirala izpred 1. 1. 2005, ni izkazal, po drugi strani pa, da se terjatev z nakupom vozila izniči, kar pa s svojimi razlogi v zadostni meri popravi oziroma dopolni organ druge stopnje. Ni pa to, kar navaja že prvostopni organ, nepomembno za odločitev, kot meni tožnik v tožbi. Če bi namreč terjatve dejansko ne priznal, bi moral plačilo za nakup vozila upoštevati pri izračunu davčne osnove, in sicer kot porabo sredstev in ne kot premoženje, kot meni tožnik v tožbi. Z ozirom na to, da se pri obdavčitvi po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 upošteva poraba sredstev, pa tudi ni pomemben za odločitev tožbeni ugovor, da je šlo v konkretnem primeru za leasing ter da tožnik na vozilu ni pridobil lastninske pravice. Tožbeni ugovor, da vsaj glede zneska 20.000,00 EUR, ki ga je tožnik dvignil z bančnega računa v gotovini, ni podlage za to, da se upošteva kot plačilo za leasing, pa je nov in ga tožnik v davčnem postopku ni uveljavljal, čeprav je to možnost nedvomno imel. Sodišče je zato tožbene trditve v tem delu štelo za nedopustno tožbeno novoto in jih kot takšnih pri odločanju ni upoštevalo.

V zvezi s plačili družbi D. d.o.o. po pogodbi št. 113117158 ni spora o tem, da se pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki se nanaša na omenjeno pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine (..., Ljubljana) in ki sta jo sklenila tožnik in E.E., ni izvrševala na dogovorjeni način. Tako ni spora o tem, da E.E. ni nakazoval denarja za poplačilo posameznih obrokov iz pogodbe o finančnem leasingu na bančni račun tožnika, kot je določeno v 3. členu pogodbe. Prav tako ni spora o tem, da o prejetem denarju (v gotovini) s strani E.E. niso bile izstavljene priznanice, potrjene od plačnika, kot je določeno v 5. členu pogodbe, temveč zgolj potrdila, ki jih je izstavil in podpisal tožnik. Iz navedenih in še drugih (številnih) razlogov, ki se navajajo v izpodbijani odločbi (na 29. in 30. strani) in ki postavljajo pod vprašaj verodostojnost tožnikovih navedb in predloženih listin, je prvostopni organ zaključil, da tožnik izvajanja pogodbe o medsebojnih razmerjih ni dokazal, da s tem ni izkazan zatrjevani tožnikov (zgolj) formalni položaj leasingojemalca po pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine, da so bili zato upoštevani pri odločanju izključno podatki družbe D. d.o.o. ter da se zato pri izračunu davčne osnove vsa vplačila, ki jih je opravil tožnik na podlagi navedene pogodbe, upoštevajo kot tožnikova sredstva. S takšnim zaključkom in z razlogi zanj se po pregledu izpodbijane odločbe ter listin, ki so v spisih, strinja tudi sodišče. Sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da izjava E.E., ki jo je predložil tožnik, ni prepričljiva ter da iz predloženih in pridobljenih listin ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da bo lastnik nepremičnine dejansko postal E.E. in ne tožnik. Leasingojemalec in s tem kupec nepremičnine po obravnavani pogodbi je namreč nedvomno tožnik. Kupec nepremičnine pa ostaja tožnik tudi po pogodbi, ki nadomešča obravnavano, in sicer za primer, če bi nova leasingojemalka ne izpolnjevala pogodbenih obveznosti, kot se to pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja v izpodbijani odločbi. Iz istega razloga – ker ni mogoče ugotoviti, kdo bo dejansko postal lastnik nepremičnine, pa drugostopni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrne tudi pritožbeni ugovor, da bi bilo potrebno v primeru, če se plačila, opravljena s strani tožnika, upoštevajo med sredstvi, ki povečujejo davčno osnovo, upoštevati tudi plačila drugih oseb kot vir sredstev, ki davčno osnovo zmanjšujejo. Utemeljeno pa se zavrne tudi predlagano zaslišanje E.E., in sicer kot nepotrebno, ker je v postopku dal pisno izjavo in je bilo o njegovih navedbah že zavzeto stališče. Glede sredstev v gotovini izven banke v višini 200.000,00 EUR med strankama ni spora o tem, da tožnik lastništva nepremičnine v S., ki je bila predmet prodaje in s tem svojega položaja prodajalca po kupoprodajni pogodbi za nepremičnino z dne 24. 2. 1999, kjer kot prodajalca nastopata K.K. in tožnik, kot kupec pa L.L., ni izkazal ne z zemljiškoknjižnim izpiskom ne s kupoprodajno pogodbo. Da je tožnik lastnik ter da se prodajna pogodba le formalno glasi na K.K. izhaja le iz nekaterih določb omenjene prodajne pogodbe, ki pa same po sebi ne narekujejo nobenih pravnih posledic in zato lastništva nepremičnine ne izkazujejo. To pa tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, pomeni, da tožnik lastništva nepremičnine ni izkazal na verodostojen način in da ga zato ni mogoče upoštevati pri odločanju. Obenem pa to pomeni, da tožnik tudi ni izkazal položaja prodajalca nepremičnine in s tem upravičenca do kupnine. Ker pa je sredstva mogoče upoštevati le, če so tožnikova, tožnik tudi s sklicevanjem na to, da je prejel kupnino za nepremičnino, ne more uspeti in se zato davčna organa s to okoliščino v svojih razlogih utemeljeno nista ukvarjala. Pravilno pa sta ravnala tudi, ko sta zavrnila predlog za zaslišanje prič (K.K. in L.L.), saj njuno zaslišanje ne more nadomestiti listinskih dokazil, ki jih ni in ki bi, še zlasti zato, ker gre pri prodaji nepremičnine za oblični pravni posel, morala obstajati v konkretnem primeru.

Sodišče pa tudi ne dvomi v pravilnost tistih delov odločitve, ki se nanašata na plačila v skupnem znesku 515.710,58 EUR leasingodajalcu D. d.o.o. in na poslovni delež v družbi A. d.o.o. Tožnik je za poslovni delež (13%) v družbi A. d.o.o. nedvomno in tudi nesporno plačal 100.000,00 EUR in s tem znesek, ki ga je davčni organ upošteval pri odločanju. Predložil je namreč pogodbo za nakup poslovnega deleža, iz katere izhaja kupnina v navedenem znesku ter navedel, da je kupnino iz pogodbe plačal v dveh delih. In ker je pri odmeri davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 pravno pomembna dejanska poraba sredstev in ne dejanska vrednost deleža, tožnik ne more uspeti z ugovorom, da vrednost deleža ne ustrezna plačani kupnini in tudi ne z dokaznim predlogom, da se opravi cenitev.

V zvezi s plačili, opravljenimi družbi D. d.o.o., pa ni sporna njihova (skupna) višina, ki je sicer razvidna tudi iz pregleda prejetih plačil za stranko M.M. z dne 28. 5. 2007, ki ga je predložila družba D. d.o.o. in ki se nahaja v spisih (l.št. 3). Plačila, ki temeljijo na pogodbi št. 1113117158, je davčni organ po presoji sodišča utemeljeno upošteval med sredstvi tožnika iz razlogov, ki so navedeni v 21. točki te sodbe. V zvezi s plačili po pogodbi št. 1113108313 pa davčni organ pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da tožnik ni predložil nobene dokumentacije, ki bi izkazovala zatrjevani pobot. Obenem pa iz spisov kot nesporno sledi, da je bil znesek 37.516,10 EUR plačan družbi D. d.o.o. dne 9. 6. 2006 s strani tožnika kot polog v zvezi z navedeno leasing pogodbo. Gre torej za plačilo, ki je bilo opravljeno v inšpiciranem obdobju, medtem ko za plačilo 9,000.000,00 SIT, ki naj bi ga tožnik izvršil dne 30. 10 2004 N.N. na podlagi dogovora o nameravani prodaji nepremičnine, obstaja le potrdilo N.N. o prejemu navedenega zneska. Zato se utemeljeno ugotavlja, da tožnik zatrjevanega pobota ni verodostojno in nedvoumno dokazal ter na ta način zadostil (obrnjenemu) dokaznemu bremenu ter zmanjšal davčno osnovo. V ostalem, glede preostalih dveh pogodb, pa so ugovori tudi po presoji sodišča pavšalni in ne vplivajo na odločitev. Zgolj razmejitev posameznih zneskov po posameznih pogodbah, ki jo zahteva tožnik v tožbi, na presojo dejanskega stanja ne vpliva. Nasprotno skupni znesek prejetih plačil temelji na pregledu (zapadlih) plačil za tožnika po vseh leasing pogodbah v inšpiciranem obdobju, ki ga je predložila davčnemu organu družba D. d.o.o. in na katerega se utemeljeno sklicuje davčni organ v izpodbijani odločbi.

Že davčni organ pa utemeljeno zavrne tudi ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava in ki jih je tožnik uveljavljal že v davčnem postopku. Pri tem pravilno navaja, da davčni organ ne more ugotavljati izvora premoženja, za katerega zavezanec dokaže, da izvira izpred inšpiciranega obdobja. Če pa davčni organ dvomi, da premoženje oziroma sredstva izvirajo iz predhodnega obdobja, ker zavezanec ne dokaže razpolaganja s sredstvi na začetku inšpiciranega obdobja, lahko zahteva, da izvor premoženja izkaže ter na ta način utemelji zatrjevani obstoj sredstev. Gre torej za to, da se dokaže obstoj sredstev na začetku inšpiciranega obdobja in ne za dokazovanje vira sredstev kot takšnega, ki mu ugovarja tožnik v tožbi. Prav to pa je bilo storjeno v konkretnem primeru, tako v primeru terjatve do E.E. in v primeru N.N., ko ni bilo neposrednih dokazov o obstoju sredstev na dan 1. 1. 2005 in so se zato ugotavljale ključne dejanske okoliščine, ki naj bi bile podlaga za njihovo pridobitev.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka pa sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih, ugotavlja, da niso podane. Izpodbijana odločba ni nezmožna preizkusa niti ni podana kršitev načela kontradiktornosti, kot se zatrjuje v tožbi. Odločeno je bilo namreč prav o vseh dokaznih predlogih tožnika. Drugačne tožbene navedbe so zato v nasprotju s podatki spisov. Kolikor prvostopni organ ni pojasnil razlogov za zavrnitev predlogov, je to storil organ druge stopnje ter na ta način dopolnil razloge izpodbijane odločbe. To velja tako za predlagano zaslišanje E.E. kot za zaslišanje prič L.L. in K.K. V vseh primerih je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se predlog zavrne, razvidni pa so tudi razlogi za zavrnitev predloga. Navedeni so tudi razlogi, iz katerih se ne upošteva plačila 9,000.000,00 SIT v korist N.N., oziroma zakaj v tem pogledu in v pogledu zatrjevanih gotovinskih sredstev na dan 1. 1. 2005 izven banke (200.000,00 oziroma celo 550.000,00 EUR) niso dovolj le navedbe.

Ker je torej po povedanem sodišče spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker za izvedbo predlaganih dokazov ali njihovo drugačno presojo od tiste, ki jo je opravil davčni organ, ni našlo podlage (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).