Jedro

V konkretnem primeru dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba pa nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi, kar predpostavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ugotoviti, ali v predmetni zadevi dejansko obstajajo razlogi na strani upravičenca za razrešitev postavljene odvetnice, kot jih ta navaja v svojih predlogih za razrešitev ter dejstva in dokaze, ki bodo narekovali odločitev konkretno navesti v obrazložitvi svoje odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Bpp 284/2012 z dne 18. 9. 2012 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Strokovna služba za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločila, da se odvetnica A.A., razreši nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbi Bpp 284/2012 z dne 30. 7. 2012 (točka I. izreka). Navedena odločba se v 3. točki spremeni tako, da se glasi: Za nudenje BPP se upravičencu dodeli odvetnik B.B. (točka II. Izreka). V preostalem delu ostane odločba Bpp 284/2012 z dne 30. 7. 2012 nespremenjena (točka III. izreka). Tožniku je bila z izpodbijano odločbo odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnih delovnih sporih, ki se vodijo pod opr. št.: I Pd 1875/2009, I Pd 187/2010, I Pd 556/2010 ter I Pd 1776/2011. Za nudenje BPP mu je bila iz seznama odvetnikov dodeljena odvetnica A.A. Navedena odvetnica je 10. 9. 2012 in 14. 9. 2012 poslala sodišču predlog za razrešitev in postavitev drugega izvajalca BPP, ker se tožnik, kljub pozivu, ni zglasil v njeni pisarni in ni podpisal pooblastila za zastopanje. Tožnik kljub pozivu tudi ni pristopil na narok, kjer bi se lahko pogovoril o zadevi in vzpostavil pooblastilno razmerje. Zaradi navedenega odvetnica zanjo ne more opravljati svojih dolžnosti. Sodišče je glede na navedbe odvetnice ugotovilo, da obstajajo razlogi na strani upravičenca zaradi katerih odvetnica ne more v redu opravljati svoje dolžnosti (deseti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljevanju ZBPP), zato je sledilo predlogu odvetnice, jo razrešilo ter upravičencu imenovalo drugega odvetnika za nudenje brezplačne pravne pomoči in sicer B.B.. V preostalem delu pa je odločba Bpp 284/2002 z dne 30. 7. 2012 ostala nespremenjena.

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Bpp 294/2012. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in s tem je tudi nezakonit celoten postopek. Tožnik bo tožbo tudi še dopolnil z navedbo dokazov. Meni, da ni podanih krivdnih razlogov na njegovi strani, kar je tožena stranka ugotovila, ne da bi opravila dokazni postopek. Tožnik je postavljeni odvetnici ter sodišču pravočasno poslal pooblastilo in dostavil celotno dokumentacijo. Odvetnica pa ni upoštevala ne dokumentacije in ne prejetega pooblastila. Tožnik je postavljeni odvetnici tudi pojasnil, da ne govori slovenščine, vendar na to odvetnica ni odgovorila. V nobenem primeru se ne strinja, da obstaja krivdni razlog na njegovi strani. Tožnik meni, da osebni razgovor z odvetnico ni bil potreben. Na obravnavi je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zahtevalo naknadno predložitev pooblastila. Navedeno sodišče pa je očitno spregledalo, da je bilo pooblastilo že pravočasno predloženo. Ne glede na to je tožnik ponovno poslal pooblastilo tako postavljeni odvetnici kot tudi citiranemu sodišču. Tožnik pa meni, da odvetnik, dodeljen za opravljanje BPP, ne potrebuje pooblastila. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi zmotno zatrjuje, da tožena stranka v zvezi z razrešitvijo odvetnice ni opravila nobenega dokaznega postopka oziroma je verjela odvetnici zgolj na podlagi njenih navedb. Tožena stranka je v zvezi z navedbami odvetnice, da se tožnik noče zglasiti v njeni pisarni in ji predložiti potrebno dodatno dokumentacijo ter podpisati pooblastilo, vpogledala v korespondenco med tožnikom in odvetnico. Iz tega dokaznega gradiva je tožena stranka zaključila, da je odvetnica dejansko tožnika večkrat pozivala na vzpostavitev pooblastilnega razmerja med njima, vendar očitno neuspešno, saj je tožnik odgovarjal, da pooblastila ne potrebuje, ker je določena na podlagi odločbe o BPP. Takšno stališče tožnika ni pravilno, saj se je sodna praksa v Sloveniji že izrekla, da mora odvetnik v zadevi, za katero mu je dodeljena BPP predložiti pooblastilo, podpisano s strani upravičenca (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 210/07). O dejstvu, da tožnik odvetnici dejansko ni podpisal pooblastila za zastopanje, se je tožena stranka prepričala tudi z vpogledom v spis Ipd 1776/2011. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 13. 9. 212 izhaja, da se tožnik obravnave ni udeležil. Na narok je pristopila samo odvetnica, ki pa pooblastila za zastopanje ni imela, zato je citirano sodišču dovolilo zastopanje na naroku pod pogojem, da bo pooblastilo naknadno dostavila ali pa da bo tožnik naknadno odobri to procesno dejanje. Tožena stranka ne vidi razloga, da ne bi verjela odvetnici, da ji tožnik pooblastila za zastopanje ni podpisal, saj je iz njene korespondence s tožnikom jasno razvidna njena volja in želja, da vzpostavi ustrezno pooblastilno razmerje s tožnikom. Na drugi strani pa takšna volja po pooblastilnem razmerju ni razvidna pri tožniku, saj je ta zatrjeval, da odvetnica pooblastila ne potrebuje, sodišče pa bi moralo po njegovi izjavi celo samo dostaviti odvetniku spis, da se ta z njim seznani. Iz navedenega izhaja, da je imela tožena stranka vso potrebno podlago za ugotovitev, da na strani tožnika obstajajo razlogi, zaradi katerih odvetnica ne more opravljati svojih dolžnosti, ker je na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP podlaga za razrešitev odvetnika ter postavitev drugega odvetnika. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno ali v danem primeru na strani tožnika dejansko obstajajo razlogi zaradi katerih je postavljena odvetnica A.A. zahtevala svojo razrešitev. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je pristojni organ za BPP tožniku na podlagi prvega odstavka 30. člena ZBPP za izvajanje BPP postavil odvetnico A.A., z izpodbijano odločbo pa jo je v skladu z določbo desetega odstavka 30. člena ZBPP razrešil na predlog postavljene odvetnice iz razlogov na strani tožnika. Tožnik pa se ne strinja, da so obstajali razlogi na njegovi strani in meni, da tožena stranka ni opravila dokaznega postopka v skladu z zakonom in tudi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je postavljena odvetnica 10. 9. 2012 in 14. 9. 2012 toženi stranki poslala predlog za razrešitev in postavitev drugega izvajalca BPP, ker se tožnik, kljub pozivu, ni zglasil v njeni pisarni in ni podpisal pooblastila za zastopanje. Tožnik kljub pozivu tudi ni pristopil na narok. Tožena stranka pa je glede na navedbe postavljene odvetnice A.A. ugotovila, da obstajajo razlogi na strani upravičenca zaradi katerih odvetnica ne more v redu opravljati svoje dolžnosti ter jo je razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP (iz razlogov na strani upravičenca), upravičencu pa imenovala drugega odvetnika za nudenje brezplačne pravne pomoči. Glede na predhodno navedeno tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe zgolj izhaja, da je tožena stranka sledila navedbam postavljene odvetnice v dopisih 10. 9. 2012 in 14. 9. 2012, ne izhajajo pa dejstva in dokazi, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da naj bi obstajali razlogi za razrešitev postavljene odvetnice na strani tožnika. V odgovoru na tožbo sicer razloge za svojo odločitev obširneje pojasni, vendar bi morali biti razlogi navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložitev odločbe, izdane v upravnem postopku, obsega obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presoje posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker po povedanem iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni razlogi, ki na konkreten primer narekujejo sprejeto odločitev, in so bili v danem primeru odločilni za presojo pravilnosti odločitve, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tudi onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če upravni organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je pravočasno dostavil postavljeni odvetnici in sodišču pooblastilo za zastopanje ter tudi celotno dokumentacijo. Tožnik je dodeljeni odvetnici tudi pojasnil, da ne govori slovenščine, vendar na to odvetnica ni odgovorila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da je bila tožniku dana možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter da predloži dokaze, s čimer je bila storjena kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, nepravilno in nepopolno pa je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje Po presoji sodišča tako dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (3. točka 214. člena ZUP) ter za odločitev v zadevi (5. točka 214. člena ZUP), kar predpostavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ugotoviti ali v predmetni zadevi dejansko obstajajo razlogi na strani upravičenca za razrešitev postavljene odvetnice, kot jih ta navaja v svojih predlogih za razrešitev ter dejstva in dokaze, ki bodo narekovali odločitev konkretno navesti v obrazložitvi svoje odločbe.

Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Izpodbijana odločba je iz tega razloga nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.