Jedro

Toženka prezre, da je upravičenec do BPP s Tajvana, kar pomeni, da je bila za sporazumevanje med odvetnikom in upravičencem do BPP potrebna pomoč tolmača. Čas, porabljen za komunikacijo s tolmačem po presoji sodišča ni zajet v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, saj je tarifa sestavljena za večinske običajne primere, ko stranke niso tujci oziroma govorijo isti jezik kot odvetnik. Spregledala je tudi, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ v Mariboru, kar vse pomeni, da komunikacija s stranko ni taka, kot bi bilo sicer običajno (obisk stranke, ki razume slovenski jezik v odvetniški pisarni, elektronska sporočila med odvetnikom in stranko) ampak terja določen dodaten angažma odvetnika. Poleg tega se je moral tožnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Maribor in nazaj. Kilometrina pa po OT ni storitev in plačilo kilometrine ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 672/2020 z dne 13. 7. 2020, se v 1. točki izreka odpravi v delu, s katerim je bil višji zahtevek tožnika zavrnjen, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožniku v roku 30. dni od prejema računa, ki ga je dolžan izstaviti sodišču, povrnejo stroški za odvetniške storitve in izdatke v znesku 473,97 EUR (I. točka izreka), v presežku pa je zahtevek odvetnika za plačilo nagrade zavrnil (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 3. 7. 2020 predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 1842/2018. Ugotavlja, da je odvetnik v skladu s tar. št. 11/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) upravičen do nagrade za odgovor na pritožbo v višini 1.250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR znaša 750,00 EUR. Priglašenih 1500 točk tako presega nagrado, ki gre tožniku po OT. Nadalje je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še 2 % od skupne vrednosti storitve, kar znaša 22,5 točk oziroma 13,50 EUR. Skladno s 17. členom Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) mu je toženka priznala polovico zneska, ki bi mu sicer pripadal po OT, tj. 375,00 EUR povišano za 85,47 EUR davka na dodano vrednost. 3. Ni pa mu priznala 200 točk za pregled in študij zadeve, 100 točk za posvet s stranko in prošnjo za vročitev obtožnice, 100 točk za dva vpogleda v kazenski spis ter 200 točk za pogovor s tolmačko, saj do slednjih po tarifni št. 39 OT ni upravičen. Po tej tarifni številki so namreč navedeni stroški upravičeni le, če gre za samostojno storitev, za kar v predmetni zadevi ni šlo. Upravičencu je bila BPP priznana zgolj v obsegu sestave in vložitve odgovora na pritožbo zoper sodbo ter v obliki zastopanja na seji senata, zaradi česar tožniku ni priznalo kilometrine za dva posveta s stranko v Zavodi za prestajanje zaporne kazni (v nadaljevanju ZPKZ) ter za dva vpogleda v kazenski spis.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper zavrnilni del sklepa vlaga tožbo. V njej navaja, da je upravičenca do BPP obiskal v ZPKZ Maribor, tako da se je vozil iz Ljubljane, saj se je moral glede sestave odgovora na pritožbo posvetovati, zato mu gredo stroški obiska v ZPKZ (potni stroški in stroški posveta) posebej. Tožnik je moral komunicirati s tolmači, pripravljati prevode v tajvansko mandarinščino, da se je lahko sporazumel z upravičencem do BPP. V podobnih zadevah organi za BPP tožniku priznavajo potne stroške in konference v ZPKZ. Tožnik je bil z izpodbijano odločbo diskriminiran, saj mu toženka ni priznala kar 50 % priglašene nagrade, medtem ko je drugim izvajalcem BPP, ki priglasijo stroške, nagrada priznana v celoti. Tožnik je tako zaradi poklicnega stanu, in ker je zastopal delavca kot šibkejšo stranko v delovnem sporu, očitno diskriminiran pri odločanju toženke o pravici do BPP, s čimer mu je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Sklep je tudi neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, saj je toženka povsem pavšalno navedla, da drugi priglašeni stroški niso bili potrebni, pri čemer se ni izjasnilo, zakaj ne. Predlaga, da sodišče zavrnilni del sklepa odpravi in mu prizna nadaljnjih 883,5 EUR nagrade oziroma podrejeno, da zadevo vrne v tem delu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na, ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Z odločbo Bpp 672/2020 z dne 26. 6. 2020 je bila prosilcu za BPP, ki ga je zastopal tožnik, dodeljena BPP za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, vloženo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. X K 1842/2018 z dne 17. 4. 2020. Tožnik je v pravočasni zahtevi za povrnitev stroškov zastopanja zahteval povračilo naslednjih stroškov: 2x za posvet s stranko glede odgovora na pritožbo in prošnja za vročitev obtožnice 100 točk, 2x vpogled v spis glede odgovora na pritožbo 100 točk, 4X potni stroški Lj-Mb-Lj 400 EUR, 2x pogovor s tolmačko glede odgovora na pritožbo 200 točk, odgovor na pritožbo 1500 točk, pregled in študij spisa 200 točk ter 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV.

9. Tožnik v tožbi uveljavlja višje zneske in dodatne postavke, in sicer za obisk v ZPZK Maribor uveljavlja 200 točk, dodaja predlog za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka 200 točk, predlog za javno sejo Višjega sodišča 100 točk, medtem ko študij spisa v tožbi ovrednoti s 100o točkami.

10. Po prvem odstavku 40. člena ZBPP je dolžan izvajalec BPP pristojni strokovni službi za BPP predložiti izpolnjeno napotnico v 15. dneh po opravljeni storitvi. Po presoji sodišča gre za prekluzivni rok, tako da dodatnih stroškov ali višjega zneska nagrade kasneje ni dovoljeno uveljavljati. Še posebej pa dodatne nagrade oziroma povračila stroškov ni mogoče uveljavljati (šele) v upravnem sporu. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Enako velja za zahtevke, ki niso bili predmet presoje v upravnem postopku, saj o njih ni bilo dokončno odločeno. Zato je tožba v tem delu neutemeljena.

11. Tožnik v tožbi spregleda tudi, da v zadevi, v kateri je zastopal stranko z interesom ni šlo za delovni spor, kot napačno trdi v tožbi. Že iz tega razloga ne more biti res, da je bil diskriminiran, ker je zastopal upravičenca, delavca kot šibkejšo stranko v delovnem sporu in da mu je bila zato kršena pravica do enakosti po 14. členu Ustave. Pa tudi sicer je njegova trditve, da se drugim izvajalcem BPP stroški priznavajo v celoti, posplošena in neizkazana, zaradi česar sodišče trditve, da naj bi bil kršen 14. člen Ustave ne more preizkusiti.

12. Presojalo pa je med strankama sporno zavrnitev priglašene nagrade za posvete s stranko, za študij spisa in dokumentacije ter potnih stroškov. Toženka je te postavke zavrnila kot neutemeljene, ker so po njenem mnenju zajete v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo, s čimer se tožnik ne strinja. Tar. št. 39/1 OT določa, da če storitve iz te tar. št. niso zajete v drugih tar. št., _ker gre za samostojno storitev_, obračuna odvetnik za posvete s stranko, preglede spisov, listin in druge dokumentacije, za vsake začete pol ure 50 točk. Tožnik sam navaja, da se je moral pogovoriti s stranko v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo. To pa pomeni, da je toženka pravilno štela, da ne gre za samostojno storitev. Enako velja za študij spisa, saj študij spisa v tem primeru ni samostojna storitev, ampak je opravljena zaradi sestave odgovora na pritožbo, kar pomeni, da je študij spisa upoštevan v nagradi za odgovor na pritožbo.

13. Vendar toženka prezre, da je upravičenec do BPP s Tajvana, kar pomeni, da je bila za sporazumevanje med odvetnikom in upravičencem do BPP potrebna pomoč tolmača. Čas, porabljen za komunikacijo s tolmačem pa po presoji sodišča ni zajet v tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, saj je tarifa sestavljena za večinske običajne primere, ko stranke niso tujci oziroma govorijo isti jezik kot odvetnik. Spregledala je tudi, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ v Mariboru, kar vse pomeni, da komunikacija s stranko ni taka, kot bi bilo sicer običajno (obisk stranke, ki razume slovenski jezik v odvetniški pisarni, elektronska sporočila med odvetnikom in stranko) ampak terja določen dodaten angažma odvetnika. Poleg tega se je moral tožnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Maribor in nazaj. Kilometrina pa po Odvetniški tarifi ni storitev in plačilo kilometrine ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.

14. Glede potnih stroškov 10. člen OT določa, da je stranka dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, če odvetnik potuje na razdalji do 400 kilometrov v eno smer, odvetnik pa se lahko s stranko dogovori za kilometrino tudi pri uporabi osebnega avtomobila za daljšo razdaljo (tretji odstavek). Stranka je dolžna plačati kilometrino za uporabo osebnega avtomobila, in sicer v višini, ki se po uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo (četrti odstavek). Glede na citirana določila je tožnik po presoji sodišča upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom, tj. do kilometrine.

15. Res je, da sodišča v civilnih postopkih, ko odločajo o povračilu stroškov, po prevladujoči sodni praksi priznavajo le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V pravdnih postopkih tako stališče temelji na 155. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti le potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP). Stroški prihoda odvetnika, ki ima sedež na območju drugega sodišča kot je sodišče, ki zadevo obravnava, po ustaljeni sodni praksi ne pomenijo potrebnih pravdnih stroškov v smislu 155. člena ZPP. Taki stroški bi bili lahko potrebni le v posebej utemeljenih primerih (npr. če bi šlo za zapleteno zadevo, za katero bi bilo potrebno posebno znanje odvetnika).1 Vendar v obravnavanem primeru pravna podlaga za odločanje o povračilu stroškov odvetnika ni ZPP2. 16. Ker potni stroški ne morejo biti zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo, ZBPP, ZOdv in OT pa ne izključujejo pravice do povračila potnih stroškov odvetniku, ki nudi pravno pomoč po ZBPP, je po presoji sodišča toženka tudi v tem delu zmotno uporabila predpis. V prid takšni razlagi govori sodna praksa v zadevah, v katerih so bili stroški odmerjeni zaradi zastopanja v postopkih po ZBPP.3 Po presoji sodišča je taka razlaga predpisov skladna z namenom BPP, ki je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Neupravičeno bi bilo, če bi moral ob šibkem socialnem položaju upravičenec te stroške odvetniku plačati sam.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v 1. točki izreka v delu, v katerem je bil višji zahtevek tožnika zavrnjen, odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek.

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.4

19. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in 22-odstotni DDV, ki znaša 62,70 EUR, kar skupaj pomeni 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife ZST-1).

1 Glej II Cp 1858/2017, II Cp 3281/2011, Cpg 221/2015, II Cp 483/2010, II Cp 746/2015, II Cpg 611/2017, Cp 2403/2016, I Cp 1914/2017. 2 V katerem velja osnovno načelo, da vsak udeleženec krije svoje stroške (prvi odstavek 40. člena Zakona o nepravdnem postopku). 3 Glej IV U 189/2014, I U 1125/2011, I U 206/2020. 4 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.