Jedro

Presoja predloženih listinskih dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42893/2008 z dne 5.7.2008, razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 244,72 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 261,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v roku 15. dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z odločbo z dne 18.3.2009 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 34550/2008 z dne 13.6.2008, razveljavi in postopek ustavi (1. točka izreka) in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42893/2008 z dne 5.7.2008, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepa (2. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 263,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo (zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka), se tožena stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ni odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka, s čimer je kršilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožeča stranka ni navedla, kje in kakšen aparat naj bi se nahajal v lokalu tožene stranke. Zaključek sodišča, da se tožeča stranka glede prijave glasbenega stolpa v letu 2004 ni konkretno izjavila, so protispisne, saj je v vlogah izrecno zatrjevala, da ni imela nobenega aparata, s katerega bi se lahko predvajala neodrska glasbena dela, sicer pa ni odločilno, ali radijski aparat imaš, ampak je odločilnega pomena, ali se glasba dejansko vrti. Sodišče tega ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Tožena stranka je predlagala ogled na kraju samem, nobena od strank ni zatrjevala, da bi se stanje lokala kakorkoli spremenilo. Tožena stranka je le pojasnila, da je po spornem obdobju vgradila juke box aparat. Tožena stranka je torej zanikala obstoj aparatov, preko katerih bi bilo mogoče predvajala mehanično glasbo, in hkrati tudi zatrjevala, da ni predvajala nobenih glasbenih del. Na te trditve tožeča stranka ni odgovorila s konkretnimi navedbami, sklicevala se je le na določbe zakona. Nikjer ni zatrjevala in konkretno navedla, kdaj in kje ter kako naj bi tožena stranka glasbena dela predvajala. Nedvomno pa je na strani tožeče stranke, da dokaže, da je aparat bil in da se je glasba predvajala. Sodišče ne oceni dokazov in ne obravnava trditev tožene stranke, da je dolga leta zavračala račune, opomine za plačilo dajatev in sproti tožečo stranko obveščala, da nima aparatov in da glasbenih del ne predvaja. Tožeča stranka je zatrjevala večkratno kontrolo, izkazalo pa se je, da naj bi bili opravljeni le dve kontroli, če to sploh drži. Oseba, ki naj bi opravila pregled, T. S., naj bi napravila zapisnik, ki mu sodišče verjame. Gre pa za enostransko listino osebe, ki se ni predstavila, v zapisnikih ni nič konkretnega, zapisnik ni bil nikomur dan v podpis, ni navedeno npr. kdo je bil za točilnim pultom, ali je bil prisoten lastnik lokala ipd. Šele s takšnimi navedbami bi se zagotovila verodostojnost zapisnika. Tožena stranka je potrdila, da je imela v lokalu glasbeni stolp, vendar le do leta 2003, ko je zaradi športnih stav umaknila vse glasbene aparate iz lokala in jih do septembra 2008 nikdar več ni uporabljala. Noben postopek ni predviden za odjavo uporabe objavljanja avtorskih del. Sodišče je arbitrarno upoštevalo izjave posameznih prič. Popolnoma je verjelo T. S., ki pa ni bil verodostojen. Laž je, da naj bi glasbeni stolp videl v posebnem skladišču, ko naj bi šel na WC, saj se ta prostor, ko se gre na stranišče, ne da videti, takšne trditve pa so bile postavljene šele po zaslišanju zastopnika tožene stranke in se je priča T. S. na trditve lahko pripravil, čeprav ni bilo nikakršnih trditev tožeče stranke, za kakšen aparat in kje naj bi šlo. Sicer se T. S. ne spomni nobene podrobnosti, z izgovorom, da je od ogleda preteklo že precej časa. Nedvomno bi se spomnil kakšne podrobnosti, če bi v lokalu sploh kdaj bil. Zatrjeval je, da so bili zvočniki nameščeni v sobi na podestu, vendar pa tožena stranka in vse ostale zaslišane priče, jasno izpovedo, da v tej sobi niso bili nikdar montirani nobeni zvočniki. Popolnoma v nasprotju s trditvami vseh prič v postopku pa je njegova izjava, da je šel septembra 2008 zopet na ogled v lokal tožene stranke, ko pa se tam res ni več predvajala glasba, ampak so bili nameščeni le še zasloni za športne stave. Iz prijave tožeči stranki, iz izpovedbe zastopnika tožene stranke in iz izpovedbe prič, pa je razvidno, da se je ravno v septembru 2008 v lokalu spet pričela predvajati glasba, kar je kot rečeno tožena stranka tožeči stranki takoj prijavila. Tožena stranka nima nobenega računalnika za izstavljanje računov, predvsem pa ne na polici za točilnim pultom, nikdar ni imela sivega radia, kar vse je izpovedoval T. S.. Povsem slučajno je tožena stranka, šele ob pisanju pritožbe, ugotovila, da je T. S. prav tista oseba, ki naj bi preko interneta grozila ameriškemu predsedniku G. B., kar tudi kaže na neverodostojnost te priče. Tožena stranka s predložitvijo fotografij ni bila prekludirana, na glavni obravnavni dne 18.3.2009 je navedla, da je priča T. S. šele na tej obravnavi izpovedal, kje naj bi bili nameščeni radio in zvočniki in šele takrat je tožena stranka lahko reagirala. Protispisna je trditev tožeče stranke, da iz zapisnika o kontroli izhaja, da v lokalu obstajata dva zvočnika. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni dokazni oceni, bi moralo sodišče zaključiti, da tožeča stranka svojega zahtevka ni izkazala.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je tožena stranka (tudi) v obdobju od aprila 2006 do maja 2008, v lokalu A, predvajala glasbena dela preko naprav za predvajanje glasbe, ustreznega avtorskega honorarja pa ni plačala. Tožena stranka je trdila in dokazovala, da je že od leta 2003, ko je lokal preuredila v stavnico za športne stave, prenehala s predvajanjem glasbe. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi (iz 2. točke izreka odločbe) obdržalo v celoti v veljavi, obdržalo je torej v veljavi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati skupaj 817,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega obračunanega zneska do plačila. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim izvedlo listinske dokaze, ki sta jih predložili pravdni stranki (2. odstavek stran 3 sodbe), ni pa sodišče prve stopnje vseh teh listin dokazno ocenilo – gre za listine predložene s strani tožene stranke in vpisane pod priloge B2 do B5, B16 do B21, torej za dopise tožene stranke tožeči stranki o tem, da v lokalu ne vrti (več) glasbe, zato zavrača njihove račune. Pritožbeno sodišče je tudi te dokaze obravnavalo in dokazno ocenilo in sicer na pritožbeni seji, kar je skladno z določbo 3. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (primerjaj tudi komentar k temu členu, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga). V povezavi z ostalimi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje je nato, zaključilo, da tožečo stranki ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da je tožena stranka v spornem obdobju, v svojem lokalu predvajala glasbena dela preko naprav za predvajanje glasbe.

V dokaz svojih trditev, je tožeča stranka predložila listinske dokaze -zapisnika o kontrolah z dne 4.9.2006 in z dne 27.5.2008 (prilogi A6 in A7), prijavnico za javno priobčitev glasbenih neodrskih del tožene stranke iz leta 2004 (prilogi A32 in A33) in predlagala dokaz z zaslišanjem priče T. S., ki je sestavil zapisnika o kontrolah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisnika o opravljenih kontrolah (ki nista javni listini), ne moreta s stopnjo prepričanja dokazati, ne sama po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi dokazi, da se je v lokalu tožene stranke v spornem obdobju predvajala glasba. Zapisnika sta enostranski listini, ki ne izkazujeta prav nobenih objektivnih okoliščin, da je kontrola sploh bila opravljena, pa tudi, če je bila, da se je v lokalu res vrtela glasba. Obisk kontrolorja je lahko nenapovedan, ta lahko opazovanje opravi, ne da bi se predstavil, ko pa sestavlja zapisnik, pa bi moral vanj vnesti vsaj nekaj objektivnih okoliščin, ki bi potrjevale njegovo navzočnost in predvajanje glasbe – npr. zapis imena službene osebe, prisotne v času obiska, čas prihoda, število obiskovalcev, vrsto glasbe ali kaj podobnega. Nič takšnega zapisnika ne izkazujeta. Kontrolor – T. S., je, ko je bil zaslišan, sicer potrdil, da je kontroli opravil, in tudi pojasnil, da tudi sicer v lokal zahaja in je tudi kot zasebni obiskovalec slišal glasbo, vendar je za pritožbeno sodišče njegova izpovedba v tolikšni meri neverodostojna, da ga ne prepriča v to, da se je v spornem obdobju v lokalu predvajala mehanična glasba, niti ne v verodostojnost zapisnikov o kontrolah. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja predvsem njegovo izjavo, da je tudi v septembru 2008 opravil uradni ogled lokala tožene stranke in ugotovil, da se v lokalu res ni več predvajala glasba, nameščeni so bili le še zasloni za športne stave, pri čemer pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je ravno v septembru 2008 tožena stranka v lokalu spet pričela s predvajanjem glasbe. Če ta pričina izjava ni v skladu z resničnostjo, potem obstaja močan dvom v verodostojnost njegovih pisnih in ustnih izjav v zvezi s kontrolama z dne 4.9.2006 in z dne 27.5.2008. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na prijavnico iz aprila oziroma junija 2004 (prilogi A32 in A33). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi ta listina, ne sama zase in ne v povezavi z ostalimi dokazi, ne more dokazati, da se je v obdobju od aprila 2006 do maja 2008 v lokalu (še) vrtela glasba. Prijavnica je bila poslana dve leti pred spornim obdobjem, in ob tem, da je tožena stranka že v marcu 2006, nato pa še večkrat (priloge B2-B5, B16-B21), toženi stranki jasno sporočila, da glasbe ne predvaja več, da ima v lokalu stavnico brez aparatov, s katerimi bi predvajala glasbo (da bi morala storiti še kaj več, tožeča stranka ne zatrjuje), prijavnica predvajanja glasbe tudi v spornem obdobju, ne more dokazovati. Sodišče prve stopnje se je, med drugim, kot dokaz v potrditev trditev tožeče stranke, sklicevalo tudi na dejstvo, de se tožena stranka glede obstoja glasbenega stolpa v svojih navedbah v postopku sploh ni izjavila, temveč je konkretno navajala le, da nima radijskega ali TV sprejemnika. To pa ne drži povsem. Tožena stranka je v postopku večkrat trdila, da v spornem obdobju ni vrtela nobene glasbe, v pripravljalni vlogi z dne 4.2.2009, pa je jasno zapisala, da v spornem obdobju v lokalu ni imela takih sredstev kot to zatrjuje tožeča stranka (2. odstavek tč. 6 vloge). Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka v trditveni podlagi nikoli niti ni navedla, preko kakšnih aparatov naj bi tožena stranka vrtela glasbo, kolikor pa se je tožeča stranka sklicevala na prijavnico iz leta 2004, v kateri je tožena stranka kot aparat označila glasbeni stolp z ozvočenjem, pa je s takšno izjavo, tožena stranka nedvomno zanikala tudi obstoj tega aparata. Ne drži torej niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoja glasbenega stolpa, tožena stranka ni nikoli zanikala.

Po povedanem se pokaže, da tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila. Sodišča ni uspela prepričati, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen (1. in 2. odstavek 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, 198. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je sedaj tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer v višini 244,72 EUR, kot jih je odmerilo že sodišče prve stopnje, odmera pa ni bila prerekana (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je s pritožbo uspela, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 261,00 EUR, kar predstavlja 250 točk za pritožbo in 50 točk za pregled sodbe sodišča druge stopnje in poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov 6 točk in 20 % DDV 60 točk, skupaj 366 točk ali 168,00 EUR in 93,00 EUR takse za pritožbo. Stroške je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.