Jedro

Ker je delavka sklenila PZ za določen čas za "čas trajanja porodniškega dopusta delavke XY" in je po preteku tega časa delala še tri tedne (v času, ko je delavka XY po zaključenem porodniškem dopustu koristila še letni dopust), je skladno s

54. členom ZDR prišlo do transformacije PZ, sklenjene za določen čas v PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo ugotovitveni sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožene stranke št. 04/2004 z dne 10.9.2004 (1. točka izreka) in ugotovilo, da je tožnica dne 9.12.2003 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (2. točka izreka). Posledično navedenemu je razsodilo, da tožnici dne 12.9.2004 delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in ji še traja, ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji izplačati plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 12.9.2004 dalje do vrnitve na delo v mesečnem neto znesku

113.853,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec ter plačati vse davke in prispevke od teh plač (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 130.790,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (5. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko je menilo, da zaslišani T. P. ni potrdil trditev tožene stranke, ki je navajala, da je bila tožnica že pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi obveščena, da bo delavka R. I. izkoristila še redni letni dopust. Tožnica je dobro vedela, kdaj preneha porodniški dopust delavki, ki jo je nadomeščala in je tudi vedela, da je sklenila delovno razmerje za določen čas za čas nadomeščanja delavke R.I.. Kolektiv, kjer je delala tožnica, je majhen, zato je znano, kdaj bo kdo prišel na delo in zakaj je odsoten z dela.

ZDR določa, da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, pri tem pa ne določa pogojev iz naslova razlogov začasne odsotnosti z dela. Delovno razmerje za določen čas se zaradi tega lahko sklene tudi za čas nadomeščanja delavca, ki koristi redni letni dopust, torej za celotno odsotnost. ZDR ne določa, da se mora skleniti nova pogodba ali dodatek k pogodbi, če gre za zamenjavo istega delavca, saj gre za primere, ki jih zakon navaja kot osnovo za sklenitev pogodbe za določen čas. Obligacijski zakonik določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava. Med strankama je nesporno, da se nista dogovorili o delovnem razmerju za nedoločen čas. Zaključek delovnega razmerja tožnice ni bil točno določen, ampak je bil določljiv. Porodniški dopust po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih traja 105 dni, pogodba o zaposlitvi pa je vključevala celotno odsotnost z dela in bi se lahko npr. podaljšala tudi zaradi negovanja otroka. Sodišče je kršilo tudi pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ni zagrešilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 9.12.2003, ki v 1. členu določa, da se delovno razmerje sklepa za določen čas s polnim delovnim časom "od dne ... 11.12.2003 ... do dne ... za čas trajanja porodniškega dopusta I. R.". Tožena stranka je med postopkom zatrjevala, da je bila tožnica že dne 20.8.2004 s strani izmenovodje T. P. obveščena, da bo R. I. po končanem porodniškem dopustu koristila še redni letni dopust, tožnici pa bo delovno razmerje prenehalo, ko se bo I. vrnila na delo.

Zaslišani T. P. navedenih trditev ni potrdil, izpovedal je, da je delal razpored delavcev konec avgusta in je takrat pogodba za tožnico še veljala, ni pa se spomnil, da bi tožnici rekel, da ji bo delovno razmerje prenehalo po vrnitvi I. z dopusta. Sodišče prve stopnje je razveljavilo ugotovitveni sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 10.9.2004, saj je ugotovilo, da ni šlo za sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dnem

12.9.2004.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 52. členu določa primere, ko se lahko pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas in med razlogi v 2. alinei 1. odst. določa tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Poudariti je potrebno, da

10. člen ZDR določa pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, tako da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le izjema in ZDR posebnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas ureja v določilih od 52. do 56. člena ZDR. Tako 54. člen ZDR določa tudi posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je tožnica ostala na delu še po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi od vključno 25.8.2004 pa vse do

12.9.2004, se na podlagi zakonske domneve šteje, da je tožnica sklenila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da zaključek delovnega razmerja za tožnico ni bil točno določen, ampak je bil določljiv, pri čemer pa dodaja, da 1. člen pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da traja tožničino delovno razmerje od dne 11.12.2003 in za čas trajanja porodniškega dopusta R. I.. Kot izhaja iz odločbe Centra za socialno delo Hrastnik z dne 23.11.2003, je I. R. bila upravičena do dopusta za nego in varstvo otroka v času od 9.12.2003 do 24.8.2004 in sicer v obliki popolne odsotnosti z dela. Tožnica je pri toženi stranki ostala na delu še po datumu poteka t.i. "porodniškega dopusta" po

24.8.2004 in ji je delovno razmerje, kot to izhaja iz ugotovitvenega sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 10.9.2004, pri toženi stranki prenehalo z dnem 12.9.2004. Tožnica je delala vse do 3.9.2004, nato pa do prenehanja delovnega razmerja koristila redni letni dopust. ZDR ne določa t.i. "porodniškega dopusta", ki je kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden v pogodbi o zaposlitvi. Prejšnji ZDR (Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93 - ZDR), ki je veljal do 31.12.2002, je urejal pravice staršev do porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka. Novi ZDR pa v 191. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti pravico do odsotnosti z dela ali krajšega delovnega časa delavcu zaradi izrabe starševskega dopusta, določenega z zakonom. Tako je starševski dopust v ZDR uporabljen kot splošno ime za različne vrste dopusta, ki ga lahko koristijo različne osebe, v različni dolžini in na različne načine in obsega tako porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust. Rednega letnega dopusta delavca pa nikakor ni mogoče šteti v starševski ali porodniški dopust. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je I. R. bila upravičena do dopusta za nego in varstvo otroka v času od 9.12.2003 do 24.8.2004, v času do 13.9.2004 pa je koristila redni letni dopust. V konkretnem primeru je tako prišlo do situacije, ko je tožnica efektivno delala pri toženi stranki vse do 3.9.2004 in v nadaljevanju do vključno 12.9.2004 koristila še redni letni dopust, kar pomeni, da je ostala na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, tako da je prišlo do zakonske domneve po določilih 54. člena ZDR, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V kolikor bi sprejeli pravno naziranje tožene stranke v pritožbi, da po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur.l. RS št. 97/2001 - ZSDP) traja porodniški dopust 105 dni, pa bi že po preteku tega časa tožnici prešlo delovno razmerje v nedoločen čas.

Poudariti je tudi, da ZDR ne določa "podaljšanja" delovnega razmerja za določen čas zaradi koriščenja letnega dopusta, pač pa bi tožena stranka morala tožnici omogočiti koriščenje rednega letnega dopusta v okviru trajanja pogodbe o zaposlitvi oz. v roku, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. V kolikor bi se pogodbeni stranki dogovorili drugače, bi o tem morali skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas oz. aneks k obstoječi pogodbi.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati voljo pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe za določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodba o zaposlitvi jasno določa, da se sklepa delovno razmerje za čas trajanja porodniškega dopusta delavke R. I. in določila ni mogoče razumeti v tem smislu, da se delovno razmerje sklepa za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke iz kateregakoli razloga.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo ugotovitveni sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 10.9.2004, saj je pravilno ocenilo, da ni šlo le za ugotovitveni sklep, pač pa je iz vsebine sklepa izhajalo, da gre za sporazum o prenehanju delovnega razmerja z določenim datumom. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da sporazum glede datuma prenehanja delovnega razmerja ni bil sklenjen, saj je tožnica podpisala le prejem sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz razloga, da je lahko dobila tudi zaključeno delovno knjižico, nikakor pa se ni strinjala s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja z dnem 12.9.2004. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila plače, saj iz plačilne liste za mesec junij 2004 izhaja, da je bila tožničina neto plača

113.853,37 SIT, kar je tožnica tudi zahtevala v tožbenem zahtevku.

Ustava RS (Ur.l.RS št. 33/91 s sprem. - URS) v 22. členu določa enako varstvo pravic in določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedeno ustavno načelo po oceni pritožbenega sodišče ni bilo kršeno, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze predlagane s strani tožene stranke in skladno z določili

8. člena ZPP tudi sprejelo dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče se ni bilo dolžno opredeljevati do vseh navedb tožene stranke, ki za rešitev spora niso bile pomembne.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določila 1. odst. 154. člena ZPP ob upoštevanju Odvetniške tarife.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. členu ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.