Jedro

Čeprav izhajata iz istih podatkov in dokazov, so dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče bistveno različna, saj obsega kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu še druga dejstva (ogrozitev življenja oziroma telesne integritete drugih, kar je v obravnavanem primeru preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico), ki jih prekrški, za katere je bil storilec spoznan za odgovornega, ne vsebujejo.

Ne gre za ponovno sojenje o isti stvari, saj obsojenec s sodbo prvostopenjskega sodišča ni bil spoznan za krivega istega dogodka, za katerega je bil spoznan za odgovornega z odločbo prekrškovnega organa.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenega A. M. spoznalo za krivegać h kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter mu izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora, v katero je na podlagi določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo izrečeno kazen po plačilnem nalogu prekrškovnega organa Policijske postaje Ravne na Koroškem z dne 22. 2. 2013. Izreklo je varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja tako, da se obsojencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v roku treh let. Oškodovancu B. J. je dosodilo njegov premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obsojencu v plačilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je Vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in kršitve 31. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zavrne obtožbo za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem in prvem odstavku 324. člena KZ-1B in spremeni sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako, da izreče določeno kazen za kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1. 3. Vrhovna državna tožilka meni, da je bilo z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča, s katero je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, prekršeno načelo „ne bis in idem“. Zoper obsojenca je bil zaradi istega dejanja že izpeljan postopek o prekršku. S plačilnim nalogom z dne 22. 2. 2013, ki je postal pravnomočen dne 5. 3. 2013, je bil kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola (kršitev po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa - ZPrCP) in vožnje po nasprotnem smernem vozišču (kršitev po petem v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPrCP), torej zaradi kršitev, ki so bile za isti historični dogodek upoštevane v izreku sodbe za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu. Prav navedeni kršitvi sta predstavljali konkreten opis znakov kaznivega dejanja. Policijska postaja Ravne na Koroškem, ki je obravnavala prometno nesrečo, ki jo je zaradi navedenih kršitev določb ZPrCP povzročil obsojenec, je obsojencu izdala plačilni nalog zaradi obeh navedenih kršitev in zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja (kršitev iz osmega odstavka 50. člena Zakona o voznikih). Vložnica navaja, da se v spisu o prekršku poleg plačilnega naloga nahajajo še zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti za kršitelja, kopija o obvestilu telesnih poškodb za oškodovance, ki so se peljali v avtomobilu, v katerega je trčil kršitelj, izjave oškodovancev in še uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 25. 5. 2013 ter skica prometne nesreče. Policijska uprava Ravne na Koroškem je dne 13. 3. 2013 zoper obsojenca podala še kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ-1B. V spisu so kot priloga ovadbe iste listine kot v prekrškovnem spisu, dodan je le zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče. Državni tožilec je zoper obsojenca dne 3. 4. 2013 vložil obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 210. člena KZ-1 in po tretjem ter prvem odstavku 324. člena KZ-1B. Obsojenec je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2013 krivdo za obe dejanji priznal. Sodišče je priznanje sprejelo in na naroku za izrek kazenske sankcije izreklo izpodbijano sodbo.

4. Po mnenju vložnice zahteve je iz izreka sodbe za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem in prvem odstavku 324. člena KZ-1B razvidno, da vsebuje enak opis dejanja in temelji na enakih dejstvih, kot so bila pred odločitvijo sodišča o kaznivem dejanju ugotovljena in upoštevana v pravnomočni odločitvi prekrškovnega organa. Podatki obeh spisov (prekrškovnega in sodnega) kažejo, da temelj za odločitev sodišča predstavljajo iste ugotovitve policije, kot jih je uporabila in upoštevala pri odločitvi za kaznovanje obsojenega za prekrške. Vložnica ocenjuje, da vse navedeno kaže, da gre za identiteto dejanj, ki prepoveduje pregon in obsodbo storilca za kaznivo dejanje, potem ko je bil že pravnomočno kaznovan za prekršek. Navaja, da Ustava RS v 31. členu, ki je povzet tudi v določbo 10. člena ZKP, prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012. Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pomeni, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstoja pravnomočna sodna odločba, znova meritorno odločati. To jamstvo mora biti zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil pravnomočno končan, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo „kaznivega dejanja“ iz opisa prekrška pa je razvidno, da temelji na istem historičnem dogodku. V obravnavani zadevi je bil prekrškovni postopek pravnomočno končan pred odločanjem sodišča o kaznivem dejanju. Vložnica meni, da je šlo v obravnavanem primeru za situacijo, ko so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, kaznivo dejanje pa vsebuje še nekatere elemente, ki jih prekršek ne vsebuje - to je, da je imelo obsojenčevo dejanje za posledico prometno nesrečo z lahkimi telesnimi poškodbami. Kazenski postopek bi bil dopusten le, če bi sodišče ugotovilo, da prekršek in kaznivo dejanje ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma iz identičnih ali v bistvenem delu enakih dejstev, tako da je mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar, kar poudarja citirana odločba Ustavnega sodišča. Sodišče ni ocenjevalo, ali prekršek in kaznivo dejanje izvirata iz enakega opisa dejanja oziroma dejstev. Pregled ugotovljenih dejstev v obeh spisih pa kaže, da gre za ista dejstva in da oba postopka temeljita na istih dejstvih in istih podatkih, ki jih je zbrala policija. Edino dejstvo, ki ni obseženo v izreku prekrška so podatki o telesnih poškodbah oškodovancev, ki pa so tudi del prekrškovnega spisa. Sicer pa sta oba očitka o prekršku vsebovana tako v plačilnem nalogu kot v opisu kaznivega dejanja v sodbi. Sklicuje se tudi na težo predpisane sankcije, ki je pri kaznivem dejanju denarna kazen ali zapor do treh mesecev, pri prekršku po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP je predpisana globa v višini 1.200 EUR, za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP globa 120 EUR, torej skupno 1.420 EUR, kar tudi kaže na to, da po pravnomočno končanem postopku o prekršku zaradi prepovedi „ne bis in idem“ ni bilo dovoljeno zoper obsojenca začeti še kazenskega postopka. Zato meni, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker gre za stvar, ki je bila že pravnomočno razsojena.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Kazenskopravno varstvo cestnega prometa urejata določbi 323. in 324. člena KZ-1. Določba 323. člena KZ-1, kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je v odnosu do posledice poškodbeno kaznivo dejanje, saj ima kot malomarnostno kaznivo dejanje poškodbo zavarovane dobrine za prepovedno posledico. Drugače pa je s kaznivim dejanjem nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ1-B, katerega je bil spoznan za krivega obsojeni A. M. Po določbi prvega odstavka 324. člena KZ1-B je z besedami povzročil neposredno nevarnost, izraženo, da gre za ogroževalni delikt. Posledica je neposredna nevarnost za življenje in telo, kar je zakonski znak tega kaznivega dejanja, ne da bi prišlo do poškodbene posledice. Določba tretjega odstavka 324. člena pa pomeni, da je prišlo ne le do konkretne ogrozitve zavarovane dobrine, ampak že do poškodbene posledice, torej da je prišlo do prometne nesreče, v kateri je ena ali več oseb utrpela lahko telesno poškodbo. Razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom je podana že v prvem odstavku 324. člena KZ-1B, saj kaznivo dejanje obsega povzročitev ogrozitvene posledice, torej ogrozitev zavarovane dobrine, kot posledico storilčevega ravnanja. Zakonski znak prekrškov, za katerega je bil spoznan za odgovornega obsojenec v prekrškovnem postopku, ni ogrozitev zavarovane dobrine, to je povzročitev nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe. Enako velja za določbo tretjega odstavka 324. člena KZ-1B, po kateri je bil spoznan za krivega obsojenec. V določbi tretjega odstavka 324. člena je navedena konkretna poškodbena posledica lahka telesna poškodba, ki je dejanski stan prekrška oziroma prekrškov, za katere je bil spoznan za odgovornega obsojenec, ne vsebuje.

7. Vložnica zahteve se sklicuje, da so v prekrškovnem in v kazenskem spisu enake listine, oziroma enaki dokazi, kar naj bi po njenem mnenju pomenilo tudi, da temelj za odločitev sodišča predstavljajo ugotovitve policije, ki jih je ta uporabila in upoštevala pri odločitvi za kaznovanje obsojenega za prekrške, ter da tako tudi opis dejanja iz izreka sodbe sodišča temelji na enakih dejstvih, kot so bila upoštevana in ugotovljena v pravnomočni odločitvi prekrškovnega organa. Pregled ugotovljenih dejstev v obeh spisih naj bi pokazal, da gre za ista dejstva in da oba postopka temeljita na istih dejstvih in istih podatkih, ki jih je zbrala policija. Spisovni podatki se razlikujejo le v tem, da je kazenskemu spisu dodan še zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, podatki o telesnih poškodbah pa se nahajajo tudi v spisu prekrškovnega organa. Vendar to, kateri dokazi in podatki so bili podlaga za odločitev prekrškovnega organa in za odločitev tožilca, da je vložil obtožni predlog ter nato za kazensko sodbo, niso odločilni. Dejstva ugotavlja organ, ki odloča in dejstva ugotavlja na podlagi podatkov spisa, s katerimi razpolaga. Tako je organ postopka o prekršku ugotovil dejstva, pomembna za sklep, da je obsojenec storil prekrške po 4. točki tretjega odstavka 105. člena in po petem odstavku 37. člena ZprCP ter še prekršek iz osmega odstavka 50. člena Zakona o voznikih. Sodišče pa je na podlagi dejstev v kazenskem spisu, ki so bila temelj za vložitev obtožnega predloga zoper obsojenca, v postopku o priznanju krivde ugotovilo dejstva, ki izvirajo iz obtožnega akta, da je obsojenec povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo drugih oseb, kar je povzročil s svojo vožnjo pod vplivom alkohola z več kot 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka - najmanj 0,99 mg alkohola - in pri tem na cesti, ki ima dva označena pasova za vožnjo v eno smer, vozil po smernem vozišču namenjenem vožnji v nasprotni smeri ter s povzročitvijo konkretne nevarnosti za življenje oziroma telo drugih povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico lahko telesno poškodbo treh oseb, torej uresničil je tudi poškodbeno posledico. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče se razlikujejo od dejstev, ugotovljenih v odločbi prekrškovnega organa.

8. Vložnica zahteve se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-24/10 z dne 19. 4. 2010, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, izhajajoč iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice Sergey Zoluthin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, da bo pri storilcu, ki je bil že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška v kazenskem postopku v zvezi z istim historičnim dogodkom, kazenski postopek mogoče voditi le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek, zaradi česar bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar; ter da ne bo mogoče govoriti o sojenju o isti stvari takrat, ko ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju. V obravnavanem primeru prekrška vožnja pod vplivom alkohola in vožnja po nasprotnem smernem vozišču, kot prekrška po 4. točki tretjega odstavka 105. člena in po petem odstavku 37. člena ZPrCP, predstavljata le del dejanskega stanu historičnega dogodka, za katerega je bil spoznan za krivega obsojenec s kazensko sodbo. Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu je namreč blanketna norma (tako kot kaznivo dejanje po 323. členu KZ-1), saj je zakonski znak tega kaznivega dejanja kršitev prometnih predpisov navedenih v točkah 1, 2 in 3 prvega odstavka 324. člena KZ-1 kot na primer: vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 g alkohola na kg v krvi ali več kot 0,52 mg alkohola v litru izdihanega zraka, prekoračitev hitrosti za več kot 30 km/h, neupoštevanje pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji. Vse to so kršitve določb ZPrCP, ki predstavljajo predpise o varnosti cestnega prometa. Pri kaznivih dejanjih zoper cestni promet kazenskopravno varstvo cestnega prometa, kot je bilo že poudarjeno, urejata določbi 323. in 324. člena KZ-1. Koncept zakona je tak, da preraščajo prekrški v kazniva dejanja v odvisnosti od stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa (glej Cestno-prometno kazensko pravo, Damjan Korošec, Zlatan Dežman in drugi, GV Založba Ljubljana 2013). Nujni pogoj za kaznivo dejanje zoper varnost cestnega prometa je kršitev pravil cestnega prometa, da o tem kaznivem dejanju, pri katerem pa mora nastati ogrozitvena ali poškodbena posledica, ki jo predpisuje zakon, lahko kot o prepovedanem ravnanju, ki je objekt kazenskopravnega varstva, govorimo. Prekrški se od kaznivih dejanj razlikujejo. Zakonodajalec razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške, glede na njihovo nevarnost za pravno zavarovano dobrino in glede na vprašanje, ali je ravnanje le kršitev predpisa ali pa ima že posledico za pravno zavarovano dobrino - bodisi kot njeno ogrozitev ali kot poškodbo (odločba Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 točka 9 in odločb Ustavnega sodišča U-I-134/11 z dne 11. 7. 2013 točka 13, v kateri se Ustavno sodišče sklicuje na citirano točko odločbe U-I-88/07). Zakonska opisa prekrška in kaznivega dejanja se lahko delno prekrivata. Opis kaznivega dejanja obsega tudi znake prekrška, poleg tega pa ima še druge znake, po katerih se od prekrška razlikuje, kot v obravnavanem primeru, ko gre za varstvo cestnega prometa in se zakonski opis sklicuje na opise ravnanj, ki pomenijo kot samostojna ravnanja le prekrške v cestnem prometu. Nimajo pa nikakršnih drugih znakov, ki jih ima kaznivo dejanje.

9. Po navedenem je mogoče ugotoviti, da dejanska stanova sicer izhajata iz istih podatkov in dokazov, vendarle pa so dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče bistveno različna, saj obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov še druga dejstva, to je ogrozitev življenja oziroma telesne integritete drugih, kar je v obravnavanem primeru preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo, česar prekrški, za katere je bil storilec spoznan za odgovornega, niso vsebovali. Po navedenem torej ne gre identična ali bistveno enaka dejstva in zaradi tega je tudi mogoč sklep, da pri prekršku oziroma pri kaznivem dejanju ne gre za isto stvar, saj se dejstva, ugotovljena na podlagi presoje podatkov in dokazov, kot tudi na podlagi primerjave zakonskih abstraktnih dejanskih stanov prekrškov in kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, razlikujejo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec s sodbo okrajnega sodišča ni bil spoznan za krivega istega dogodka, za katerega je bil spoznan z odločbo prekrškovnega organa in da odločba prekrškovnega organa ne pomeni tako imenovane „res iudicata“ ter da ni šlo za sojenje o isti stvari, ker bi bil obsojenec z odločbo prekrškovnega organa že obsojen zaradi kaznivega ravnanja, za katerega je bil obsojen s sodbo sodišča. Člen 31 Ustave RS, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katere je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno obsodbo oproščen ali obsojen, ni bil kršen. Po navedenem ni podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo zatrjuje vložnica.

10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člena ZKP).