Jedro

Raziskovanje, ali je imela tožnica res posebej tehten razlog za opijanje, bi težko privedlo do zaključka o izključitvi krivde oziroma hude malomarnosti. Navedene okoliščine bi utegnile biti relevantne za uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - za presojo, ali je bila nujna najstrožja sankcija takojšnjega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica pa niti ni navedla razloga za opijanje niti ni podala kakšnih drugih relevantnih navedb, ki bi jo lahko razbremenile krivde za kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je zvečer začela in nadaljevala z nočnim opijanjem, čeprav je imela naslednji dan službo.

Vendar pa pri hudi malomarnosti niti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice ali ne (za to gre pri kazenski obliki (ne)zavestne malomarnosti), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi zaradi odprave nasprotujočih si ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine izvedenskega mnenja je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo.

Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določbe 136. člena OZ, ne pa določbe 29. člena KZ-1, ki sicer na podoben način opredeljuje prištevnost oziroma neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost (ki izključuje krivdo) ter t.i. pravilo actio libera in causa (da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem podana njegova krivda). Člen 136 OZ pa določa: Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek). Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek). Navedeno pomeni, da tudi, če bi držalo, da je tožnica prišla na delo docela nerazsodna, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, kar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja niti ne izhaja, s tem še ne bi bila razbremenjena odgovornosti za svoje ravnanje, saj se je sama spravila v stanje opitosti, ni pa dokazala, da je brez svoje krivde zašla v tako stanje.

Tožnica je bila dolgoletna delavka tožene stranke, zaradi česar ji je bilo pravilno izpolnjevanje obveznosti dobro znano, prav tako pa tudi posledice kršitev obveznosti. Sicer ni bila odvisna od alkohola, da bi bila npr. v tem ovira za pravilno dojemanje izpolnjevanja obveznosti. Zanemarila je skrb, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu ''skupinski habilitator'', na katerem je morala skrbeti za duševno in telesno prizadete varovance, ki so v pretežni meri odvisni od tuje pomoči. Že iz tega jasno izhaja, za kako občutljivo skupino je šlo in kaj se je od tožnice pričakovalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: ''1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 10. 2016 nezakonita.

Ugotovi se, da tožeči stranki z dnem 7. 10. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012 in je tožena stranka dolžna, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012. Tožena stranka je dolžna priznati tožeči stranki delovno razmerje od vključno 8. 10. 2016 do vrnitve na delo, ji za navedeno obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe.''

2. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.''

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 10. 2016 nezakonita, da tožnici z dnem 7. 10. 2016 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012 in je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe pozvati tožnico nazaj na delo in ji omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2012, priznati delovno razmerje od vključno 8. 10. 2016 do vrnitve na delo, ji za navedeno obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi bila na delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od 6. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestila plač. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 171,35 EUR, na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju pa nakazati 822,02 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je prišla tožnica na delo, kjer mora skrbeti za duševno in telesno prizadete varovance, v alkoholiziranem stanju, s čimer jih je spravila v nevarnost, kar je storila vsaj iz hude malomarnosti. Sodišče je zmotno ugotovilo nezakonitost odpovedi, češ da se je obveznosti zavedala le v nebistveni meri. Odgovornosti alkoholiziranih se ne presoja le v času storitve spornega dejanja, ampak v času, ko se predajo pitju. To je odločilno za presojo spoštovanja tožničinih delovnih obveznosti, njenega odnosa do dela in varovancev. Sklicuje se na primer VIII Ips 75/2010. Sodišče se je omejilo le na časovni okvir od dopoldneva tistega dne, ko je prišla ob 14.00 na delo, ne pa za nazaj. Priče o dogajanju v spornem času niso bile zaslišane. Pomemben je čas, ko se je odločila, da bo uživala alkohol. Morala bi se zavedati posledic uživanja alkohola. Zanemarila je skrb, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Sodišče je tožnico oprostilo hude malomarnosti, češ da glede na mnenje izvedenke ni imela v oblasti svojega ravnanja in se ni zavedala oziroma mogla zavedati svojega ravnanja. Na navedbe tožene stranke, da je tožnica ravnala naklepno vsaj takrat, ko se je sama spravila v opito stanje, je sodišče odgovorilo le na kratko, brez dokazne ocene, da dokazni postopek takšnih navedb ne potrjuje. To ne drži. Tožnica namreč navedbam tožene stranke, da je pomemben čas, ko je pričela z opijanjem, ni nasprotovala, nanje se ni odzvala. Tožena stranka je pričakovala, da bo na zagovoru pojasnila razloge za svoje ravnanje, a tega ni storila. Rekla je le, da se ji je zgodila neka stvar, ki ji je preokupirala misli. Ni želela pojasniti, za kaj je šlo, ni podala opravičljivih okoliščin, da bi jih tožena stranka lahko preverila. Sodišče ni pravilno pretehtalo dokaznega gradiva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo ter tudi na pritožbeni obravnavi nasprotovala temu, da bi bil pomemben čas pred nastopom dela, ko je tožnica uživala alkohol. To ni bilo predmet obdolžitve in odpovedi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožničina krivda ni podana. Izredna odpoved je možna le, ko gre za hujše kršitve, česar tožena stranka ni dokazala. Trudila se je prikazati, kakšne naj bi bile posledice ali nevarnosti sporne kršitve, čeprav ni nobene konkretne nevarnosti, ki bi se lahko pripetila. Tudi ni bilo težav pri organiziranju dela po tem, ko je bila tožnica odstranjena z dela. Tožnica je delala pri toženi stranki 10 let in v tem času ni bila niti disciplinsko obravnavana. Tudi ni bilo dokazano, da bi bila tožnica alkoholik. Treba bi bilo upoštevati načelo postopnosti in sorazmernosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 6. 10. 2016, (ki se je nanašala na to, da je tožnica 21. 9. 2016 ob 14.00 prišla na delo pod vplivom alkohola - 1,19 mg oziroma 2,49 promila), ker je zaključilo, da ni podana krivda za obstoj odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

7. Ker se pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom ni strinjalo, je opravilo pritožbeno obravnavo (348. člen ZPP), da je lahko glede tega ter nato še glede podlage po 109. členu ZDR-1 dopolnilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar je nato imelo za posledico tudi drugačno materialnopravno odločitev.

8. Pritožbeno sodišče je ponovilo izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje - prebralo je listine pod A, B in C, izvedensko mnenje z dne 2. 9. 2017 in dopolnilno izvedensko mnenje z dne 4. 3. 2018 ter zapisnike o izpovedbah zaslišanih na prvi stopnji (tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.A.). Sledilo je tudi zavrnitvi dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi niti ne problematizira zavrnitve njenih dokaznih predlogov (listinskih dokazov) kot prepoznih (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo še, da je kot nepotrebne zavrnilo ostale dokazne predloge, saj je bilo dejansko stanje že na podlagi izvedenih dokazov popolno ugotovljeno in izvedba navedenih (ne navede katerih) dokazov ni bila niti smiselna niti potrebna. Takšna pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s sklicevanjem na vnaprejšnjo dokazno oceno ni ustrezna. Vseeno je pritožbeno sodišče obširneje ne dopolnjuje, saj so bili (razen omenjenih listinskih dokazov) izvedeni vsi predlagani dokazi, razen dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče B.B., ki je bil podan v smeri preverjanja tožničine verodostojnosti, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niti ni sporna, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

9. Četudi torej utegne iz navedb strank v pritožbenem postopku izhajati, kot da so bila predlagana še kakšna zaslišanja prič v smeri raziskovanja, kaj je bil vzrok pitja oziroma kako je potekalo dogajanje od začetka pitja zvečer 20. 9. 2016 dalje, pa stranki tovrstnih dokaznih predlogov niti nista podali. Ob izostanku posebnega dokazovanja v navedeni smeri, se vseeno pokaže pomen trditev strank za oblikovanje dokaznih zaključkov.

10. Čeprav je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na toženi stranki (84. člen ZDR-1), to pravilo ne pomeni, da bi morala tožena stranka za dokazovanje utemeljenosti odpovednega razloga točno navesti in dokazovati, kaj vse se je dogajalo s tožnico od večera prejšnjega dne, ko je začela piti alkohol, do nastopa službe naslednjega dne v zgodnjih popoldanskih urah v alkoholiziranem stanju. Takšno stališče tožnice je napačno, posledično pa tudi trditve, da naj bi imela odpoved o tem pomanjkljive navedbe (pisna obdolžitev pa sploh nobenih), niso pomembne. Tožnica je na zagovoru sicer navedla, da se ji je zvečer zgodilo nekaj, zaradi česar se je vdala alkoholu, ni pa želela navesti, kaj točno, zaradi česar tožena stranka tudi ni mogla presojati, ali je bil vzrok opravičljiv ali ne.

11. Sicer pa bi raziskovanje, ali je imela tožnica res posebej tehten razlog za opijanje, težko privedlo do zaključka o izključitvi krivde oziroma hude malomarnosti. Navedene okoliščine bi utegnile biti relevantne za uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - za presojo, ali je bila nujna najstrožja sankcija takojšnjega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica pa niti ni navedla razloga za opijanje niti ni podala kakšnih drugih relevantnih navedb, ki bi jo lahko razbremenile krivde za kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je zvečer začela in nadaljevala z nočnim opijanjem, čeprav je imela naslednji dan službo. Pritožba pravilno vztraja, da ni pomemben le čas, ko je tožnica nastopila delo oziroma časovni okvir, na katerega se je omejilo izvedensko mnenje - od dopoldneva tistega dne, ko je prišla ob 14.00 uri na delo, pač pa tudi predhodni čas. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče le na kratko, brez ustrezne dokazne ocene in tudi napačno zaključilo, da dokazni postopek ne potrjuje, da bi tožnica ravnala krivdno, ko se je spravila v opito stanje.

12. Ob tem je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da glede na mnenje sodne izvedenke tožnica zaradi zdravstvenega stanja (čeprav je šlo za stanje opitosti, v katerega se je spravila sama) ni imela v oblasti svojega ravnanja in se ni zavedala oziroma mogla zavedati svojega ravnanja, zato za svoje ravnanje ni odgovorna oziroma njena odgovornost ne dosega stopnje hude malomarnosti in naklepa. Pred tem je v 9. točki obrazložitve sodbe poudarilo drugače - ne docela okrnjeno razsodnost, pač pa zgolj bistveno zmanjšano razsodnost, da je bila tožničina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zgolj bistveno zmanjšana in je bila bistveno pomanjkljivo sposobna zavedati se posledic svojega ravnanja. Vendar pa pri hudi malomarnosti niti ne gre za vprašanje, ali se je delavec zavedal, da bo storil dejanje, ki bo imelo škodljive posledice ali ne (za to gre pri kazenski obliki (ne)zavestne malomarnosti), temveč za vprašanje, ali je ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi zaradi odprave nasprotujočih si ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine izvedenskega mnenja je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo.

13. Sankcija za kršitev delovne obveznosti je civilna, zato se glede odgovornosti (razsodnosti) uporabljajo določbe 136. člena OZ (tako npr. odločba VSRS VIII Ips 190/2017), ne pa določbe 29. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. - KZ-1), ki sicer na podoben način opredeljuje prištevnost oziroma neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost (ki izključuje krivdo) ter t.i. pravilo actio libera in causa (da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem podana njegova krivda). Člen 136 OZ pa določa: Kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu (prvi odstavek). Kdor povzroči drugemu škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, je zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje (drugi odstavek). Navedeno pomeni, da tudi, če bi držalo, da je tožnica prišla na delo docela nerazsodna, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, kar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja niti ne izhaja, s tem še ne bi bila razbremenjena odgovornosti za svoje ravnanje, saj se je sama spravila v stanje opitosti, ni pa dokazala, da je brez svoje krivde zašla v tako stanje.

14. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke izhaja, da tožnica 21. 9. 2016 ni bila zmožna za delo zaradi intenzivnega vpliva alkohola - 1,19 mg na liter izdihanega zraka oziroma 2,49 promila - mg alkohola na kg krvi. Izvedenka je ugotovila, da je bila tožničina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje (zgolj) bistveno zmanjšana. V takšnem stanju je sledila svojemu avtomatizmu - navadam, da je šla v službo in ni bila dovolj samokritična, da bi zmogla presoditi, kakšne bodo posledice, saj v takšni stopnji opitosti ni bila sposobna dolgoročnejšega načrtovanja. Zato je bila njena sposobnost prositi za dopust bistveno zmanjšana. Tožnica se je v stanju opitosti na delovnem mestu le v nebistveni (majhni meri) zavedala svojih pogodbenih obveznosti, to je prepovedi prihajanja na delo v stanju opitosti, in je zato tudi še pred prihodom na delo v stanju opitosti klicala direktorico tožene stranke zaradi izrabe dopusta v prihodnjih dneh, vendar pa zaradi bistveno motene percepcije same sebe in miselnih procesov ni bila ustrezno samokritična do aktualnega stanja. Tožničina zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje 21. 9. 2016 je bila zaradi akutne vinjenosti bistveno zmanjšana in je bila bistveno pomanjkljivo sposobna zavedati se posledic svojega ravnanja - kršitve delovnih obveznosti. V akutni opitosti se posameznik osredotoča le na kratka časovna obdobja. K temu sodna izvedenka še dodaja, da gre pri tožnici za sočasne motnje v zvezi z anksioznostjo in čustveno razpoloženjskimi nihanji. Na pripombe tožene stranke, da je bila tožnica očitno vendarle zmožna v jutranjih urah obravnavanega dne poklicati v službo in zaprositi za izrabo letnega dopusta za naslednji delovni dan, ne pa tudi za dan vinjenosti, je izvedenka pojasnila, da ni mogoče natančno določiti, kako je pri tožnici od jutra in preko dopoldneva nihala koncentracija alkohola v krvi, kakor tudi ne, kdaj je bila tožnica v stanju absorpcije alkohola in kdaj v fazi eliminacije. Kot rečeno, takšna vsebina izvedenskega mnenja tožnice ne razbremenjuje krivdnega ravnanja, pri čemer je relevantna le huda malomarnost, saj naklep niti ne pride v poštev.

15. Tožnica je bila dolgoletna delavka tožene stranke, zaradi česar ji je bilo pravilno izpolnjevanje obveznosti dobro znano, prav tako pa tudi posledice kršitev obveznosti. Sicer ni bila odvisna od alkohola, da bi bila npr. v tem ovira za pravilno dojemanje izpolnjevanja obveznosti. Zanemarila je skrb, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu ''skupinski habilitator'', na katerem je morala skrbeti za duševno in telesno prizadete varovance, ki so v pretežni meri odvisni od tuje pomoči. Že iz tega jasno izhaja, za kako občutljivo skupino je šlo in kaj se je od tožnice pričakovalo.

16. Tožena stranka ji je zaradi prihoda na delovno mesto v zelo alkoholiziranem stanju utemeljeno očitala hujšo kršitev delovne obveznosti, storjeno vsaj iz hude malomarnosti. Pritožba se utemeljeno sklicuje na primer VSRS VIII Ips 75/2010, v katerem je tožnik pred prihodom na delo, kjer se je zahtevala posebna pozornost in treznost, užival alkohol, prihajanje na delo pod vplivom alkohola pa je bilo posebej prepovedano. Njegova alkoholiziranost na delu je predstavljala hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti.

17. Tožnica neutemeljeno navaja, da ni jasno, katera obveznost iz delovnega razmerja naj bi bila sploh kršena. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na kršitev pogodbene obveznosti iz 22. člena pogodbe o zaposlitvi (ki se nanaša na obveznost obveščanja delodajalca o okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje delovnih obveznosti) ter iz 23. člena pogodbe o pogodbe o zaposlitvi - da tožničino ravnanje predstavlja potencialno moralno in poslovno škodo za delodajalca. Že sodišče prve stopnje je navedene pogodbene obveznosti preslikalo na zakonske obveznosti. Delavec mora po 36. členu ZDR-1 obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Po 37. členu ZDR-1 se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Po 33. členu ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Na to temeljno obveznost delavca se je poleg obveznosti iz 35. člena ZDR-1 (da mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb) sklicevala tudi tožena stranka v odpovedi, ki je ob tem izpostavila tudi kršitve obveznosti po njenem Pravilniku (B3), s katerim je izrecno prepovedala prihajanje na delo v alkoholiziranem stanju. Tožnica zmotno prikazuje, kot da bi šele nastanek škode pomenil hujšo kršitev delovne obveznosti. Tudi ni res, da ni bilo nobene konkretne nevarnosti, ki bi se lahko pripetila. O tem je izpovedala npr. zakonita zastopnica tožene stranke.

18. Tožničine navedbe o tem, da je bila kmalu po nastopu dela z delovnega mesta zaradi ugotovljene alkoholiziranosti z delovnega mesta odstranjena (kar naj tudi ne bi povzročilo težav pri nadaljnji organizaciji dela), ne zmanjšujejo pomena njenega ravnanja. Očitki tožnici niso bili npr. takšni, da bi se raziskovalo, v kolikšni meri, če sploh, je pri izpolnjevanju delovnih obveznosti ravnala napačno. Niso se nanašali npr. na izvajanje posamičnih ali manj pomembnih nalog. Bistvo odpovedi je bilo, da je prišla na delo, kjer je bila zadolžena za varstvo drugih, tako opita, da dela sploh ni mogla opravljati. To med strankama niti ni bilo sporno.

19. Poleg odpovednega razloga je izpolnjen tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tudi glede tega v odpovedi pojasnila, da to ni mogoče zaradi narave in teže kršitve. Izpostavila je skrajno neprimeren odnos do zahtevnega in občutljivega dela ter do varovancev, ki potrebujejo delavkino pomoč in konstanten nadzor. V postopku je tožena stranka izpostavila še izgubo zaupanja. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je v izpovedi potrdila zakonita zastopnica tožene stranke. Sklicevanje tožnice na to, da je delala pri toženi stranki 10 let, da v tem času ni bila disciplinsko obravnavana ter da bi bilo potrebno upoštevati postopnost sankcioniranja, nima večje teže od prej navedenih okoliščin na strani tožene stranke. Sankcija je sorazmerna posebej hudi kršitvi.

20. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Spremenjeni uspeh strank v postopku je nalagal tudi spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnica zato, ker v sporu ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih krije sama svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

21. Iz enakih razlogov krije vsaka stranka tudi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).