Up-719/05

8. 8. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., Republika Z., ki ga zastopa B. B., odvetnica v V., na seji senata dne 8. avgusta 2005

sklenilo:

Izvršitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 355/2005 z dne 15. 7. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 216/2005 z dne 8. 6. 2005 se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži.

OBRAZLOŽITEV

1.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni z Evropsko konvencijo o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94 – EKI) ter s 522. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), za izročitev pritožnika Republiki Srbiji in Črni Gori zaradi kaznivih dejanj poskusa uboja in kaznivega dejanja ponarejanja listin po Kazenskem zakoniku Republike Srbije. Zahtevo za izročitev v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičene nabave, posesti, nošenja, izdelave, menjave ali prodaje strelnega orožja, streliva ali eksplozivnih snovi ter dokazne predloge zagovornice je sodišče zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 18., 22., 29., 34. in 35. člena Ustave ter 2. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Sodišče naj bi nepravilno uporabilo 522. člen ZKP, saj bi moralo upoštevati tudi razbremenilne dokaze. Sodišče naj ne bi presojalo vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni pri presoji, ali so podani pogoji za izročitev. Sojenje naj ne bi bilo pošteno, saj sodišče, kot navaja pritožnik, ni zagotovilo zadostne in primerne možnosti, da bi zaslišalo razbremenilne priče. Pritožnik navaja, da sodišče ni presojalo obstoja nevarnosti, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju z izročitvijo Republiki Srbiji in Črni Gori.

3.Ustavnemu sodišču pritožnik predlaga, naj do končne odločitve zadrži njegovo izročitev Republiki Srbiji in Črni Gori, saj bi z njo nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Pritožnik navaja, da je ogroženo njegovo življenje, saj naj bi ga umorili oziroma naj bi bil podvržen mučenju in nečloveškemu ravnanju.

4.Iz ustavne pritožbe izhaja, da je sklep Višjega sodišča postal pravnomočen, kar pomeni, da je bil na podlagi 529. člena ZKP predložen Ministru za pravosodje, ki lahko na podlagi 530. člena ZKP izda odločbo o dovolitvi izročitve. Če bi na podlagi odločbe Ministra prišlo do izročitve, bi lahko nastale težko popravljive škodljive posledice in odločitev o vloženi ustavni pritožbi ne bi mogla v celoti odpraviti teh posledic. Zato je Ustavno sodišče o predlogu za začasno zadržanje odločilo še pred preizkusom ustavne pritožbe po določbi 54. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Za začasno zadržanje se je odločilo, ker iz narave zadeve izhaja, da posledic, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe, v primeru, če bi pritožnik kasneje z ustavno pritožbo uspel, ne bi bilo več mogoče odpraviti. S tem pa bi ustavna pritožba postala brezpredmetna.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep ob smiselni uporabi 58. člena ZUstS in na podlagi prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič.

Namestnica predsednika senata

dr. Mirjam Škrk

30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., Republika Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v V., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 355/2005 z dne 15. 7. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 216/2005 z dne 8. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni z Evropsko konvencijo o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP, št. 22/94 – v nadaljevanju EKI) ter s 522. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), za izročitev pritožnika Srbiji in Črni Gori zaradi kaznivih dejanj poskusa uboja in kaznivega dejanja ponarejanja listin po Kazenskem zakoniku Republike Srbije. Zahtevo za izročitev v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje neupravičene nabave, posesti, nošenja, izdelave, menjave ali prodaje strelnega orožja, streliva ali eksplozivnih snovi, ter dokazne predloge zagovornice je sodišče zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 18., 22., 29., 34. in 35. člena Ustave ter 2. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodišče naj bi nepravilno uporabilo 522. člen ZKP, saj bi moralo upoštevati tudi razbremenilne dokaze. Sodišče naj ne bi presojalo vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni pri presoji, ali so podani pogoji za izročitev, zlasti utemeljenost suma. Sojenje naj ne bi bilo pošteno, saj sodišče, kot navaja pritožnik, ni zagotovilo zadostne in primerne možnosti, da bi zaslišalo razbremenilne priče. Pritožnik navaja, da sodišče ni presojalo obstoja nevarnosti, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju z izročitvijo Srbiji in Črni Gori.

B.

3.Senat je s sklepom št. Up-719/05-8 z dne 8. 8. 2005 zadržal izvrševanje izpodbijanih odločb.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku za izročitev, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju – ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. V ekstradicijskem postopku sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in v mednarodnem pravu.

6.Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je sodišče ugotovilo vse pogoje za izročitev po ZKP in EKI, kar je sodišče tudi obrazloženo utemeljilo in svojo presojo oprlo na ustrezne določbe ZKP in EKI in ji ni mogoče odreči razumne presoje.

7.Pritožnik posebej navaja, da sodišče ni presojalo razbremenilnih dokazov pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma in s tem utemeljuje kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena v zvezi z 22. in 23. členom Ustave ter 6. člena EKČP. Eden izmed pogojev za izročitev je po določbi 7. točke 522. člena ZKP tudi, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je pritožnik storil kaznivo dejanje. Sodišče pri tem presodi, ali iz listine sodnega organa tuje države, ki je podlaga prošnje tuje države za izročitev, in iz dokaznega gradiva, zbranega v ekstradicijskem postopku, izhaja dovolj dokazov za utemeljenost suma. Zunajobravnavni senat se pri tem ne more spuščati v ocenjevanje verodostojnosti dokazov. Samo če bi iz gradiva, s katerim v tem postopku razpolaga, povsem očitno izhajalo, da ni dovolj dokazov za utemeljenost suma, bi senat lahko na tej podlagi zavrnil prošnjo za izročitev.

8.Sodišče je v konkretnem primeru takšno presojo opravilo. Ocenilo je, da iz prošnje za izročitev in iz priložene dokumentacije izhaja dovolj dokazov za utemeljen sum. Pri tem je zlasti upoštevalo, da je bila zoper pritožnika vložena obtožnica za očitano kaznivo dejanje poskusa uboja. Zunajobravnavni senat se ni spuščal v presojo dokazne moči posameznih dokazov, saj je to pridržano pristojnemu razpravljajočemu sodišču države prosilke; načelo neposredne ocene dokazov namreč terja, da se dokazi izvajajo na glavni obravnavi. Glede na navedeno je senat dokazne predloge pritožnikove zagovornice po oceni Ustavnega sodišča utemeljeno zavrnil. Pritožnik bo lahko verodostojnost izpovedb prič ter ugotovljeno dejansko stanje izpodbijal v kazenskem postopku pred pristojnim sodiščem v Srbiji in Črni Gori. V postopku izročitve namreč ne gre za zbiranje dokazov v smislu ugotavljanja storitve kaznivega dejanja, temveč gre zgolj za ugotavljanje obstoja zakonitih pogojev za izročitev. Glede na navedeno po presoji Ustavnega sodišča sodiščema ni mogoče očitati kršitve pritožnikove pravice iz tretje alineje 29. člena v zvezi z 22. in 23. členom Ustave ter 6. člena EKČP. Kršitve pravice do poštenega sojenja pa pritožnik tudi ne more utemeljiti zgolj z zapisom v obrazložitvi drugostopenjskega sklepa, po katerem "sklicevanje na EKČP in s tem v zvezi na pravico do poštenega sojenja ne sodi v okvir, ko se preizkuša utemeljenost zahteve za izročitev in ali so izpolnjeni pogoji zanjo".

9.Pritožnik zatrjuje kršitev 18. člena Ustave, po katerem nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. V zvezi s kršitvijo 18. člena Ustave pritožnik navaja, da sodišče ni presodilo obstoja nevarnosti za pritožnika z izročitvijo Srbiji in Črni Gori. Iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora država, preden koga izroči drugi državi, presoditi, ali je slednja sposobna uresničiti pozitivne obveznosti, ki izhajajo iz 2. člena EKČP (pravica do življenja). V tem okviru mora država, ki izroča, oceniti, ali so oblasti v državi prosilki sposobne zagotoviti pritožniku primerno varstvo glede na razmere, ki vladajo v tej državi.[1] Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da sta sodišči presodili, da se izročitev pritožnika ne zahteva zaradi vojaškega ali fiskalnega kaznivega dejanja, prav tako tudi ni utemeljenega razloga za sklepanje, da bi bila prošnja za izročitev vložena z namenom preganjanja oziroma kaznovanja zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja ali da bi bil pritožnik zaradi tega lahko v slabšem položaju. Sodišči sta svoji stališči o neobstoju nevarnosti za pritožnika z izročitvijo razumno obrazložili. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da je Srbija in Črna Gora pogodbenica EKČP in kot članica Sveta Evrope zavezana k spoštovanju EKČP, po oceni Ustavnega sodišča ne gre za kršitev pravice iz 18. člena Ustave.

10.Pritožnik očitkov, da so mu bile kršene pravice iz 32. in 34. člena Ustave ter 2. člena EKČP ni utemeljil, zato Ustavno sodišče morebitnih kršitev ni moglo preizkusiti.

11.Ker v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo

četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

Iz primera Soering v. UK (26. 1. 1989, A 161) izhaja, da mora država, ki izroča, pri tem presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil pritožnik z izročitvijo v državi sprejemnici izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Kot takšne okoliščine je ESČP navedlo dolgotrajno odločanje o pravnih sredstvih ter dejstvo, da je pritožnik v tem času izpostavljen določeni negotovosti, razmere v zaporu, kjer je pritožnik lahko izpostavljen nasilju in spolni zlorabi, način izvršitve kazni itd. " V primeru Ahmed v. Avstria (citat ostane..) je ESČP poudarilo, da bi šlo za kršitev 3. člena EKČP, če bi bil pritožnik izročen državi sprejemnici, dokler v njej zaradi državljanske vojne in (še vedno) potekajočega bojevanja med različnimi klani za prevzem oblasti, obstaja resna nevarnost da bi bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ravnanju (točka 44 v zvezi s točko 47. obrazložitve)." V zadevi D v. UK (2. 5. 1997, Reports of Judgements and Decisions 1997-III) je ESČP prav tako poudarilo, da bi bila izročitev pritožnika v nasprotju s 3. členom EKČP glede na pritožnikovo izredno slabo zdravstveno stanje in glede na neustrezno stanje medicine v državi sprejemnici.