Jedro

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati neplačane nadure za obdobje od meseca januarja 2024 do meseca junija 2024 v višini 2.531,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu od v točki I navedenih mesečnih zneskov dalje (točka I izreka); v istem roku plačati neizplačane plače v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v točki II navedenih mesečnih zneskov, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila (točka II izreka); v istem roku izplačati 531,94 EUR iz naslova neizplačane odpravnine (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške v višini 1.133,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (točka IV izreka) in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (točka V izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen ZPP. Navaja, da iz poizvednice št. ... z dne 11. 6. 2025 Pošte Slovenije izhaja, da je bila poštna pošiljka s tožbo toženki vročena 31. 3. 2025, zato je odgovor na tožbo, ki ga je laično vložila toženka, pravočasen. Tožba je nesklepčna, saj v njej navedena dejstva ne utemeljujejo tožbenega zahtevka. Tožnik ni pojasnil, kako je prišel do vtoževanega zneska, prav tako pa tudi ni navedel, ali gre za bruto ali neto znesek. Toženka mora vedeti, kakšen je obseg njene obveznosti zaradi plačila davkov in prispevkov. Sklicuje se na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 47/2020. Dejstvo je, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti le od neto zneskov. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je bil tožnik po razporeditvi delovnega časa celo 53,5 ur v minusu, zato je njegova tožba v tem delu nesklepčna in bi morala biti odpravljena v skladu z določili 318. člen ZPP. Toženka je potrdila o plačilu plač po pogodbi o zaposlitvi in odpravnine posredovala z odgovorom na tožbo, prav tako pa tudi razloge, zaradi katerih so bila izvedena plačila za stroške tožnika. Sodišče je kljub predloženi pogodbi, upoštevalo tožnikove navedbe o višini dogovorjene neto plače. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

3.Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo in na pravilno uporabo materialnega prava. Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člen ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člen ZPP. Toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo 14. 3. 2025 puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni, toženka pa ga v postavljenem roku ni dvignila. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 142. člen ZPP in štelo, da je bila vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka dne 29. 3. 2025. Tako je rok za vložitev odgovora na tožbo začel teči 30. 3. 2025 in dne 6. 5. 2025 vloženi odgovor na tožbo je prepozen (277. člen ZPP), zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Nastopila je namreč prekluzija.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil (priloge od A2 - A7). Na tako dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

8.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2022, toženka pa mu je dne 28. 6. 2024 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V obdobju zaposlitve je bila toženka tožniku skladno z določbo 44. člen ZDR-1 dolžna tožniku zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, kar je neodtujljiva pravica delavca, po določbah ZDR-1 in sicer plačo v skladu s 134. člen za obdobja, ki niso daljša od enega meseca, najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člen ZDR-1). Dodatki pa se določijo tudi za nadurno delo (tretji odstavek 127. člen ZDR-1 in prvi odstavek 128. člen ZDR‑1).

9.Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je pravilno ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku za plačilo nadur, za kar je tožnik predložil ročno vodeno evidenco, ob trditvi, da je bila dogovorjena urna postavka 14,88 EUR, kar izhaja iz dogovora o neto plači v višini 2.500,00 EUR.

10.Glede na to, da je toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je tožnik upravičen tudi do plačila odpravnine po 108. člen ZDR-1, ki jo je toženka v odpovedi določila v višini 531,94 EUR bruto, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo ta znesek.

11.Tožnik pa je, kot je odločilo sodišče prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 130. člen ZDR-1 upravičen tudi do povračila stroškov za službene poti na Hrvaško. Na podlagi izpiskov prometa tožnikovega transakcijskega računa je tako tožniku pravilno dosodilo znesek, ki ga je vtoževal.

12.Tožnik pa je skladno z določbama 299. in prvega odstavka 378. člen OZ upravičen tudi do vtoževanih zamudnih obresti.

13.Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člen ZPP), da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (2. in 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Zveza: