Jedro

Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2017 in št. ... z dne 6. 1. 2017 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da nov upravni akt izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Naložilo ji je tudi plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik izpolnjuje pogoje iz drugega stavka četrtega odstavka 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Sodišče se je pri odločitvi tudi nepravilno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS2, saj ne gre za isto situacijo kot v konkretnem primeru. V prvem stavku četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 lahko upokoji zavarovanec, ki mu je 31. 12. 2012 po tem predpisu manjkalo do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe in ima na isti dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Navedena določba zagotavlja varstvo pričakovanih pravic zaposlenim delovnim invalidom. V drugem stavku četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 pa je v nadaljevanju zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic tudi nezaposlenim delovnim invalidom. Invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje in mu je na ta dan manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo pokojninsko dobo in starost. Navedena določba je prehodna določba, ki ureja varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, torej gre za osebe s priznanim statusom delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ki jim je ob izpolnjenih pogojih iz te določbe zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih, to je po določbah ZPIZ-1. Status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti ima oseba, ki je z odločbo razvrščena v II. ali III. kategorijo invalidnosti in ima na tej podlagi priznane pravice iz naslova invalidnosti. Razvrstitev v kategorijo invalidnosti namreč ne pomeni priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka se sklicuje tudi na določbo 7. člena ZPIZ-2. Razvrstitev v kategorijo invalidnosti tako ne zadošča za pridobitev statusa delovnega invalida. V konkretnem primeru tožnik kot nezaposlen invalid ni imel statusa delovnega invalida III. kategorije na dan 31. 12. 2012, zato ne izpolnjuje pogojev iz drugega stavka četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 za upokojitev po določbah ZPIZ-1. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, je tožena stranka tudi mnenja, da tožniku ni dolžna povrniti dosojenih stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 1. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje, določene v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 za upokojitev po določbah ZPIZ-1. 7. V četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo (prvi stavek). Invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in mu je na ta dan manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo (drugi stavek).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Ps 380/2014 z dne 15. 6. 2015 in sklepa istega sodišča opr. št. VII Ps 380/2014 z dne 25. 8. 2015, v zvezi z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 1. 2014 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 11. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 4. 2011 dalje. Priznana pa mu je bila tudi pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami od 1. 3. 2013 dalje. Iz izpodbijane dokončne odločbe še izhaja, da je tožnik na dan 31. 12. 2012 dopolnil 54 let in je imel 34 let, 10 mesecev in 20 dni skupne pokojninske dobe ter 1 leto, 1 mesece in 26 dni dodane dobe v dejanskem trajanju oziroma 1 leto in 21 dni dodane dobe v preračunanem trajanju za leto 2012, torej skupno 35 let, 11 mesecev in 11 dni. Tožnik je bil kot brezposelna oseba prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 3. 12. 2010. 9. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. 10. S tem v zvezi sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava že omenjena določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, za kar se zavzema tožena stranka v pritožbi, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno obe izpodbijani odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Glej VIII Ips 221/2016 z dne 7. 2. 2017. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.