Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost njenega nepremičnega premoženja presega 13.780,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2013. Zahteva za priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi od 1. 8. 2012 dalje se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi št. ... z dne 9. 7. 2012 in št. ... z dne 14. 5. 2013, ter da se ji zagotovi še nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka (I. tč. izreka). Hkrati je v odločbi št. ... z dne 9. 7. 2012 datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 31. 7. 2012 ter odločilo, da ostane v ostalem ta odločba nespremenjena (II. tč. izreka).

Zoper I. tč. izreka sodbe je pritožbo vložila tožnica. Prosi za nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka. Živi sama, je bolna in prejema zgolj skromno pokojnino, ki ji ne omogoča dostojnega preživetja. Hiša, v kateri živi, je bila previsoko ocenjena. Zaprosila je za ponovno ocenitev hiše. Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 7. 2012. Z navedeno odločbo je Center za socialno delo A. na podlagi 66. in 68. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZSVarPre) po uradni dolžnosti ugotavljal, ali je tožnica, ki je bila ob začetku uporabe citiranega zakona upravičena do varstvenega dodatka po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ..., do tega upravičena še naprej. Center za socialno delo je med drugim odločil, da do varstvenega dodatka ni upravičena.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja ZSVarPre, ki v 49. členu določa, da imajo zaradi zagotovitve socialne varnosti pravico do varstvenega dodatka osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let (ženske) oz. od 65 let (moški) in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali katerih lastni dohodek oz. lastni dohodek družine, ugotovljen na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, in zaradi tega niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov, določenega na način iz 50. člena tega zakona. V 2. odstavku navedenega člena je določeno, da imajo osebe iz 1. odstavka pravico do varstvenega dodatka, če ga ne prejemajo po drugih predpisih in če izpolnjujejo ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči po tem zakonu. V letu 2012 se pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, subvencije najemnine, kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje uporabljajo tudi določbe 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011; v nadaljevanju: ZDIU12). Osnovni znesek minimalnega dohodka je na podlagi 1. odstavka 4. člena ZDIU12 znašal 260,00 EUR. V 5. odstavku 4. člena ZDIU12 pa je določeno, da se v letu 2012 ne glede na 1. odstavek 27. člena ZSVarPre denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica do varstvenega dodatka po ZSVarPre ni upravičena. Tožnica namreč ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZSVarPre in ZDIU12. Iz podatkov GURS izhaja, da je vrednost njenega nepremičnega premoženja 29.878,23 EUR. Vrednost premoženja tožnice torej presega 13.780,00 EUR, kar pomeni, da do varstvenega dodatka ni upravičena.

Sodišče prve stopnje pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. V I. tč. izreka je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo prvostopenjske odločbe z dne 9. 7. 2012 in drugostopenjske odločbe z dne 14. 5. 2013 in zahtevek za nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka. V II. tč. izreka pa je hkrati v prvostopenjski odločbi z dne 9. 7. 2012 spremenilo datum, s katerim se razveljavi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (s katero je bil tožnici priznan varstveni dodatek po starem zakonu), in sicer je datum 1. 1. 2012 nadomestilo z datumom 31. 7. 2012. V kolikor je sodišče prve stopnje v II. tč. izreka nadomestilo datum 1. 1. 2012 z datumom 31. 7. 2012, kar pomeni, da je tožnici dejansko priznalo pravico do varstvenega dodatka do 31. 7. 2012, ne bi smelo hkrati v I. tč. izreka zavrniti tožbenega zahtevka na odpravo odločb in nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka.

Tožnica je vložila pritožbo smiselno zgolj zoper I. tč. izreka, kar pomeni, da je II. tč. izreka postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato odpravilo nasprotje v izreku tako, da je poseglo v I. tč. izreka in jo spremenilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2013 ter zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka tudi od 1. 8. 2012 dalje.

Zgolj iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 6. alineo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodne odločbe. V preostalem pa je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, saj tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka.