Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem, ko kot voznik medkrajevnega avtobusa ni opravil predvidene vožnje, ne da bi za takšno ravnanje imel upravičen razlog, kršil dolžnost vestnega opravljanja dela in upoštevanja navodil delodajalca, tožena stranka pa je izgubila zaupanje vanj. Zato mu je (ker je bil že enkrat predhodno pisno opozorjen) utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2009 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007 še traja, tako da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 28. 4. 2009 do 31. 5. 2009 in od 1. 1. 2010 dalje obračunati bruto plače, kot da bi delal ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je ne glede na dejstvo, da je tožena stranka z dokaznim predlogom po zaslišanju M.N. prekludirana, predlagani dokaz dopustilo in izvedlo, kar je tožnik takoj in pravočasno opozoril na naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2011. Tožena stranka se je skušala razbremeniti odgovornosti za takšno opustitev s sklicevanjem na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vendar takšno sklicevanje ne more biti uspešno. V zvezi z okoliščino, da tožniku obvestilo z dne 22. 9. 2008 ni bilo nikoli vročeno, je zaslišalo M.N. in D.Č. ter sodbo v pretežni meri oprlo na njuni izpovedbi. Ne glede na ohlapni, neprepričljivi in očitno naučeni oziroma pristranski izpovedbi omenjenih prič, kakor tudi glede na dejstvo, da imata navedeni osebi, ki sta še vedno zaposleni pri toženi stranki, očiten interes za uspeh tožene stranke v predmetnem postopku, je sodišče v celoti sledilo njunima izpovedbama. Povsem zmoten je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bila vročitev očitno opravljena in da je v pisarni M.N. ostal le izvod namenjen kadrovski službi, kakor tudi da je tožnik odklonil podpis po tem, ko je opozorilo prebral, še zlasti glede na dejstvo, da se M.N. ni niti spomnil, ali je tožnik drugi izvod domnevnega opozorila vzel ali ne, oziroma kam se je drugi izvod opozorila izgubil. Tako je očitno, da tožena stranka vročitve opozorila dne 22. 9. 2008 tožniku ni uspela z gotovostjo dokazati, čeprav je bilo dokazno breme glede dokazovanja tovrstnega dejstva na njeni strani. Zgolj na podlagi uradnega zaznamka oziroma na podlagi zaslišanja povsem pristranskih prič namreč ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je bila vročitev opravljena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je zaslišanje vročevalca predlagala na podlagi izrecnega napotila pritožbenega sodišča, zaradi česar z navedenim dokaznim predlogom ne more biti prekludirana. Sicer pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priložila opozorilo z dne 22. 9. 2008, v katerem je navedeno, „izročil, vendar ni podpisal“, ter v zvezi s tem predlagala zaslišanje prič. Že iz navedenih dokazov izhaja, da je tožnik opozorilo z dne 22. 9. 2008 prejel, vendar ni podpisal potrdila o prejemu, navedeno pa je potrdila tudi D.Č., ki je izpovedal, da ga je M.N. obvestil, da je bilo obvestilo izročeno tožniku, vendar tožnik ni hotel podpisati njegovega prevzema. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 795/2007 z dne 16. 12. 2010 sodišču prve stopnje naložilo dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem vročevalca, ki naj bi skušal vročitev opozorila tožniku opraviti dne 6. 10. 2008. Po določbi prvega odstavka 362. člena člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. V obravnavani zadevi je tožena stranka na naroku dne 18. 1. 2011, ki je bil prvi po razveljavitvenem sklepu, le opozorila na dejstva, ki jih je zatrjevala že v odgovoru na tožbo (zaslišanje O.R., D.Č. in A.H.). Tudi opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2008 je bilo priloženo že odgovoru na tožbo in na opozorilu je uradni zaznamek „izročil, vendar ni podpisal“, kar je napisal vročevalec (M.N.), zato s predlogom tožene stranke po zaslišanju vročevalca ni šlo za navajanje novih dejstev ali predlaganje novih dokazov, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba, torej tudi ni moglo priti do kršitve določb 286. člena ali 362. člena ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2007, za nedoločen čas, na delovnem mestu voznik avtobusa. Po opravljenem zagovoru (z dne 17. 2. 2009) je tožena stranka tožniku (dne 13. 3. 2009) podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, ker tožnik dne 5. 2. 2009 zjutraj ni opravil vožnje iz avtobusne postaje v L. do B., ampak je le speljal iz parkirnega prostora ter krožno zapeljal na peron št. 1 za smer Maribor in ker dne 9. 2. 2009, ob ponovni kontroli, ni opravil vožnje ob 6.10 uri iz B..

Tožena stranka je tožnika pred izpodbijano odpovedjo iz krivdnih razlogov dne 22. 9. 2008 opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker z dne 30. 8. 2008, ko bi moral nastopiti delovno nalogo, ni hotel prevzeti potnega naloga in ne nastopi delovne naloge. V opozorilu je bil opozorjen, da v kolikor bo ponovil enaka ali podobna ravnanja, mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Po zaključku sodišča prve stopnje je tožena stranka podala odpoved pravočasno in v skladu z zakonskimi določili. Ugotovilo je, da tožnik v času očitanih dejanj ni opravil najmanj dveh prevozov potnikov in je s tem toženi stranki povzročil izpad dohodka. Pravilno je poudarilo, da delo voznika zahteva od posameznikov točnost zanesljivost in tudi skrb za ugled tožene stranke kot celote. Ker tožnik o domnevni nezgodi na poti na delo dne 5. 2. 2009, zaradi katere ni opravil vožnje po razporedu (do B. in nazaj do L.), ni nikogar obvestil, tožena stranka za izpad te vožnje sploh ne bi vedela, če M.Z. tega ne bi sam ugotovil. O domnevni slabosti dne 9. 2. 2009 pa tožnik ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, zato je tudi tožene stranka upravičeno podvomila v resničnost zatrjevane slabosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil dolžnost vestnega opravljanja dela in upoštevanja navodil delodajalca, tožena stranka pa je izgubila zaupanje v tožnika, saj je že dne 30. 8. 2008, ko v skladu z razporedom ni hotel opraviti delovne naloge (ker ob vikendih ni želel delati zaradi premalo plačanega dela), tudi po zaključku pritožbenega sodišča predstavlja resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Po določbi prvega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Tožnik bi moral dne 30. 8. 2008 nastopiti delo na delovni nalogi št. ..., na katero je bil razporejen, vendar je delo odklonil in na zagovoru z dne 15. 9. 2008 povedal, da ne bo vozil, in ne bo prevzel delovne naloge, ker ob vikendih ne želi delati. Po zagovoru z dne 15. 9. 2008 je bilo tožniku dne 22. 9. 2008 vročeno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR. Tožnik je zatrjeval, da mu obvestilo z dne 22. 9. 2008 ni bilo vročeno, sodišče pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič ugotovilo, da je bilo tožniku opozorilo z dne 22. 9. 2008 vročeno. Vročevalec M.N. je izpovedal, da je v kadrovski službi dobil dva izvoda opozorila in tožnika povabil k sebi v pisarno zaradi vročitve tega opozorila. Tožnik je opozorilo prebral, vendar ga ni želel podpisati, kar je M.N. tudi zapisal na opozorilu „izročil, vendar ni podpisal“. Originalni izvod opozorila, katerega tožnik ni hotel podpisati, je odnesel v kadrovsko službo in o tem obvestil tudi D.Č.. D.Č., ki je bil odgovorni vodja, je pojasnil, da je opozorilo sestavila kadrovska služba in da ga je podpisal skupaj z direktorjem. Po ustaljenem postopku pa je opozorilo posredoval M.N. zaradi vročitve, ta pa ga je tudi obvestil, da je obvestilo izročil tožniku, ki ga ni želel podpisati.

Sodišče prve stopnje je verjelo skladni izpovedbi prič, da je bilo opozorilo z dne 22. 9. 2008 vročeno tožniku dne 6. 10. 2008, kot to izhaja iz zaznamka v opozorilu. Po določbi 8. člena ZPP sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno in obrazložitev je jasna in logična, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka je z zaslišanjem prič dokazala, da je opozorilo tožniku vročila. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zakonski pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podan, saj je podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Ker so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vročitve opozorila, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora in ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot je to določeno v petek odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadlaj.). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.