Jedro

Kriterij pretekle redne rabe resda zajema časovno obdobje od izgradnje stavbe, kateri se določa pripadajoče zemljišče, pa vse do lastninjenja, vendar ni odločilno le stanje ob izgradnji, saj je treba upoštevati tudi dinamično pravilo, kar pomeni, da lahko naknadne spremembe tako na normativni ravni (spremembe prostorskih aktov) kot tudi v naravi (dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.) vplivajo na spremembo obsega funkcionalnega zemljišča stavbe. Zato je dejstvo, da stanovalci uporabljajo parkirišča in dovozno pot od njune izgradnje v letu 1988 dalje, upošteven kriterij za določitev pripadajočega zemljišča. Odločilna je pretekla raba do lastninjenja (in ne sedanja raba).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka glede parcele št. 942/7 in v III. točki izreka glede parcele 942/1, vse k. o. ...) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Predmet tega nepravdnega postopka po določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča1 je določitev (skupnega) pripadajočega zemljišča trem blokom na P. v Ljubljani. Predlogu je bilo deloma ugodeno.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 18. 8. 2020 ugotovilo, da parcele št. 924/48, 924/50 in 942/7, vse k. o. ..., sestavljajo skupno pripadajoče zemljišče k večstanovanjskim stavbam z naslovi P. 6-8-10-12, P. 16-18-20-22 in P. 26-28-30-32 v Ljubljani (I. točka izreka); odredilo, da se te parcele vknjižijo kot splošni skupni deli zgoraj navedenih stavb na P. (II. točka izreka), v preostalem delu (glede parcel 942/1, 950/3, 1812/5, 924/49 in 924/51, vse k. o. ...2), pa je predlog zavrnilo (III. točka izreka).

3. Zoper sklep so se pritožili predlagatelji, in sicer zgolj glede zavrnitve določitve dela parcele 942/1 kot pripadajočega zemljišča (del III. točke izreka izpodbijanega sklepa); udeleženci z R.13 in 15 pa so se pritožili zoper določitev parcele 942/7 kot pripadajočega zemljišča stavbam na P. (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

4. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 1997/2020 z dne 5. 1. 2021 zavrnilo pritožbo predlagateljev, deloma pa je ugodilo pritožbi udeležencev z R. in izpodbijani sklep glede parcele 942/7 spremenilo tako, da je zavrnilo predlog predlagatelja za ugotovitev navedene parcele kot skupnega pripadajočega zemljišča. To je pomenilo, da navedena parcela ostane javna površina v lasti nasprotne udeleženke, Mestne občine Ljubljana.

5. Zoper sklep I Cp 1997/2020 z dne 5. 1. 2021 so predlagatelji vložili revizijo in Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju: VSRS) je s sklepom II Ips 118/2021 z dne 6. 4. 2022 reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču druge stopnje. Bistveni zaključki VSRS bodo povzeti v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbeno sodišče s predmetnim sklepom ponovno presoja utemeljenost pritožb zoper sklep prve stopnje z dne 18. 8. 2020. _Pritožbeni postopek:_

6. Predlagatelji v pritožbi med drugim navajajo, da je sodišče prve stopnje določilo parcelo 942/7 kot skupno pripadajoče zemljišče večstanovanjskih stavb na P., dovoza do teh parkirnih mest pa ne, čeprav je z njimi neločljivo povezan. Parcela 942/1 v naravi predstavlja večinoma park med P. in območjem B. (kamor spada tudi R.), vendar na južnem delu deloma tvori dovozno pot do parkirnih mest na parceli 942/7. Enako, kot je sodišče določilo kot skupno pripadajoče zemljišče tudi dovozno pot do parkirišča na parceli št. 924/37, bi moralo ravnati tudi glede dela parcele 942/1, ki v naravi pomeni dovozno pot do parkirišča na parceli 942/7. 7. Udeleženci z R. v odgovoru na pritožbo predlagateljev med drugim navajajo, da so tudi sami vložili pritožbo, saj parcela 942/7 ni skupno pripadajoče zemljišče objektov na P. To zemljišče pripada tudi stanovalcem soseske B., kar je potrdil izvedenec.

8. Udeleženci z R. 13 in 15 v pritožbi glede določitve parcele št. 942/7 kot pripadajočega zemljišča stavbam na P. med drugim navajajo, da za narok 7. 3. 2019 niso prejeli vabila, zato jim je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Razlogi sodišča so si med seboj v nasprotju, saj iz urbanističnega dokumenta iz časa izgradnje R. izhaja, da je bilo parkirišče predvideno za B. Tudi izvedenec je ugotovil, da so bila parkirna mesta na prostem na južnem delu kompleksa načrtovana kot javna, vendar smiselno za potrebe stanovalcev. Gre prav za parcelo 942/7. Izvedenec navaja, da imajo na parkirišču 942/7 določena upravičenja tudi stanovalci soseske B., ki živijo v bližini, zato je izvedenec predlagal, da naj navedeno parkirišče ostane javno v lasti sedanjega lastnika MOL. Sodišče ni celovito upoštevalo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, zlasti je izostal tretji kriterij iz 43. člena ZVEtL-1, to je redna raba.

9. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo udeležencev med drugim navajajo, da aerofoto posnetek iz leta 1975 kaže, da so bila zemljišča, kjer danes stojijo večstanovanjske stavbe na P. in tudi okolica, navadna polja. Iz posnetka iz leta 1980 je mogoče razbrati, da so bili dostopi do stavbe na R. zagotovljeni z V. ceste, tudi leta 1983 je bil na danes obstoječem asfaltiranem parkirišču na parceli 942/7 gramoz, ni bilo videti nobenih parkiranih vozil. Ni res, da bi bila parcela 942/7 edino parkirišče R., saj imajo parkirišča zagotovljena ob V. cesti.

10. Pritožbi sta utemeljeni.

_Glede procesnih kršitev (pritožba udeležencev R. 13 in 15):_

11. Ne drži, da etažni lastniki R. 13 niso bili vabljeni na narok 7. 3. 2019. Po lastnih navedbah pritožnikov je navedena stavba do maja 2020 imela upravnika M., d. o. o., in ta je bil na narok 7. 3. 2019 vabljen (odredba na list. št. 315), vabilo pa mu je bilo vročeno 22. 11. 2018 (povratnica, pripeta k list. št. 324). Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku R. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen Zakona o pravdnem postopku3 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku4), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, udeleženci z R. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni podana.

_Glede parkirišča – parcele št. 942/7:_

12. ZVEtL-1 v drugem odstavku 42. člena kot skupno pripadajoče zemljišče določa tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov iz prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 postalo last lastnikov teh stavb. Nadalje je določeno (43. člen ZVEtL-1), da sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti naslednje kriterije: 1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3) preteklo redno rabo zemljišča in 4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo (tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1).

13. Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.5 Pri določanju funkcionalnih (pripadajočih) zemljišč oziroma konkretnejših meril zanje je bilo treba upoštevati naravne danosti prostora ter cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin, vse glede na obstoječo ali načrtovano gostoto prebivalcev.6

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede parcele 942/7 deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Preveliko težo je pripisalo dejstvu, da je bila ta parcela v zazidalnih načrtih in drugih aktih v zvezi z izgradnjo in ureditvijo centra S. v 80. letih prejšnjega stoletja predvidena kot parkirišče v okviru kompleksa S., kamor spadajo tudi stanovanjski bloki na P. Premalo pa je upoštevalo starejšo urbanistično dokumentacijo, sprejeto v zvezi z izgradnjo soseske B., ki se je gradila v začetku 70. let prejšnjega stoletja in kjer je bila sporna parcela (sedaj št. 942/7) predvidena kot parkirišče, namenjeno za sosesko B., kamor spadata tudi R. 13 in 15. 15. Tudi VSRS je v sklepu II Ips 118/2021 med drugim poudarilo, da je obravnavani primer specifičen, ker se ista površina (sedanje parkirišče 942/7) v prostorskih aktih za izračun parkirnih kapacitet uporablja dvakrat – najprej za stanovalce soseske B., nato pa še za stanovalce območja S., kar je izvedenec označil kot veliko urbanistično napako. VSRS je tudi izpostavilo okoliščine, ki jih je poudarilo že sodišče druge stopnje v prvem odločanju, da v urbanističnih načrtih za območje S. predvidena garažna hiša ni bila nikoli zgrajena, zato je parkirnih prostorov tako za prebivalce soseske B. kot območja S. veliko premalo, zato si sporno parkirišče lastijo tako predlagatelji kot stanovalci stavb na R. 13 in 15 (in med njimi tudi prihaja do sporov).

16. Tako pritožbeno sodišče v ponovnem sojenju ugotavlja (enako kot v prvem), da 1. kriterij iz 43. člena ZVEtL-1 ne daje odgovora na vprašanje, komu pripada sporno parkirišče, saj glede na akte iz časa gradnje pripada dvema kompleksoma: B. in S. 17. V zvezi s kriterijem pretekle redne rabe kot enim od kriterijev za ugotavljanje, ali je določeno sporno zemljišče pripadajoče zemljišče in kateri stavbi pripada, je VSRS med drugim zapisalo (28. točka obrazložitve sklepa II Ips 118/2021), da kriterij pretekle redne rabe resda zajema časovno obdobje od izgradnje stavbe, kateri se določa pripadajoče zemljišče, pa vse do lastninjenja, vendar ni odločilno le stanje ob izgradnji, saj je treba upoštevati tudi dinamično pravilo, kar pomeni, da lahko naknadne spremembe tako na normativni ravni (spremembe prostorskih aktov) kot tudi v naravi (dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.) vplivajo na spremembo obsega funkcionalnega zemljišča stavbe. Zato je dejstvo, da stanovalci R. uporabljajo parkirišča in dovozno pot od njune izgradnje v letu 1988 dalje, upošteven kriterij za določitev pripadajočega zemljišča. 18. Upoštevaje tudi ta stališča VSRS pritožbeno sodišče ob ponovnem odločanju (enako kot ob prvem) ugotavlja, da je pravilna in bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da na spornem parkirišču parkirajo tako stanovalci P. kot tudi soseske B. (kamor spada tudi R.). Četudi predlagatelji pravilno opozarjajo, da v času izgradnje soseske B. v 70. letih in tudi še v sredini 80. let prejšnjega stoletja parkirišča v sedanji (asfaltirani) obliki še ni bilo, ta ugotovitev ni v korist predlagateljem. Predlagatelji s sklicevanjem na aerofoto posnetke zgolj dokazujejo, da stanovalci R. tega parkirišča (v 70. in 80. letih) niso uporabljali, ne zatrjujejo in dokazujejo pa, da bi ga v tem času že uporabljali stanovalci P. (kar tudi pojmovno ni možno, saj so bili bloki predlagateljev zgrajeni šele leta 1988). Navedeno torej pomeni, da tega parkirišča ni uporabljal nihče, to pa posledično pomeni, da nobena od dveh konkurirajočih si strani (P. in R.) ne izkazuje daljše rabe.

19. V času izgradnje tako R. kot P. je veljal sistem družbene lastnine z obrnjenim načelom superficies solo cedit, po katerem je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oz. pripadajoče zemljišče). Namembnost oziroma potrebnost družbenega zemljišča stavbi je bila v tedanjih predpisih opredeljena kot dejanski stan, kogentna akcesorna pravica uporabe vsakokratnega lastnika stavbe pa kot pravna posledica. Pojem funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem življenjskem primeru, in sicer v skladu z namenom, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. In ta namen je bil, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe.7 V duhu tega pravila je vsekakor načelo, da naj se »redke dobrine« (v tem primeru – parkirišča) čim bolj pravično razdelijo.

20. Predlagatelji imajo načeloma prav, da »divje parkiranje« ne pomeni pridobitve lastninske pravice. Vendar spregledajo, da je bilo sporno zemljišče v prostorskih aktih sprva predvideno za B. (R.), torej so zelo verjetno stanovalci R. z nakupom stanovanj, skladno s tedaj veljavnim obrnjenim pravilom superficies solo cedit, pridobili tudi sporno parcelo kot del funkcionalnega zemljišča. Šele pozneje je drug akt isto parcelo (ki sicer leži med obema entitetama) predvidel kot del kompleksa S. (P.); torej bi lahko po enakih načelih tudi stanovalci P. pridobili isto parcelo kot funkcionalno zemljišče.8

21. Pač pa je VSRS ugotovilo, da je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu prevelik pomen dalo sedanji rabi (ko sporno parkirno površino uporabljajo tudi zaposleni v lokalih, obiskovalci, starši, ki vozijo otroke v vrtec, itd.), na katero se je skliceval tudi izvedenec, saj je odločilna pretekla raba do lastninjenja. VSRS je nakazalo (32. točka obrazložitve sklepa II Ips 118/2021), da se v zvezi s spornim parkiriščem ponujata dve možni rešitvi: bodisi določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam obeh konkurirajočih si strani (P. in R.) bodisi razdelitev spornega prostora (parkirišča) po prostem preudarku v skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZVEtL-1. 22. Ko se upošteva, da je zakonodajalec za določanje obsega pripadajočega zemljišča določil le temeljna napotila in merila9 in da je treba pri določanju upoštevati naravne danosti prostora, cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin itd.10 in ko se vse kriterije iz 42. in 43. člena ZVEtL-1 obravnava celovito, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča najbolj ustrezen zaključek, da parcela 942/7 ne more biti pripadajoče zemljišče zgolj stavbam na P. Vendar pa pritožbeno sodišče v ponovljenem sojenju ne vztraja na prvotnem stališču, da je sporno parkirišče javna površina, kot sicer v pritožbi predlagajo udeleženci z R. in kot je z urbanističnega vidika sugeriral tudi izvedenec.

23. Pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku tako ugotavlja, da je glede na vse okoliščine, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (sporno parkirišče je bilo v urbanističnih aktih predvideno enkrat za en sklop stavb in drugič za drug sklop; uporabljajo ga stanovalci obeh sklopov – R. in P.) sporno parkirišče lahko: a) skupno pripadajoče zemljišče stavbam na P. in na R. 13 do 15 ali pa: b) razdeljeno po prostem preudarku med P. in R. _Sklepno:_

24. Pritožbeno sodišče se je glede na zgornje ugotovitve odločilo za razveljavitev in vrnitev sklepa (v izpodbijanem delu, torej glede parcel št. 942/7 in 942/1) sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek11 iz naslednjih razlogov: VSRS je nakazalo dve možnosti oziroma rešitvi, ki doslej pred sodiščem prve stopnje nista bili zadosti obravnavani, stranke pa se o obeh možnih rešitvah tudi niso v zadostni meri izjavile,12 zato bi sodišče druge stopnje, če bi samo odločilo o tem vprašanju (ali skupno pripadajoče zemljišče obema ulicama ali pa razdelitev po pravični oceni) prvič na drugi stopnji ugotavljalo pomemben sklop dejstev, kar bi pretirano poseglo v pravico strank do pritožbe.

25. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz tega sklepa in sklepa VSRS II Ips 118/2021. Sodišče prve stopnje se bo v nadaljevanju postopka osredotočilo na presojo, ali se sporno parkirišče določi kot pripadajoče zemljišče obema konkurirajočima si stranema (P. in R.) ali pa se razdeli po prostem preudarku (in v primeru slednje rešitve – kako se razdeli).

26. Vprašanje dovozne poti (parc. št. 942/1) je neločljivo povezano z vprašanjem parkirišča, do katerega (med drugim) pelje ta dovozna pot, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo tudi glede navedene poti, saj bo vprašanje te poti lahko odvisno od rešitve vprašanja parkirišča.13 Ni sicer mogoče izključiti možnosti, da dovozna pot ostane javna površina, ne glede na status parkirišča. 27. Poleg tega je VSRS opozorilo na navedbe druge udeleženke, da naj bi se o spornem parkirišču z dovozno potjo odločalo tudi v nekaterih drugih postopkih za določitev pripadajočih zemljišč k posameznim stavbam v soseski B. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju preveri, ali navedeno drži in po potrebi ustrezno ukrepa.

1 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 2 V nadaljevanju obrazložitve sodišče zaradi poenostavitve izpušča ime katastrske občine. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Uradni list RS, št. 16/2019 – v nadaljevanju ZNP-1. 5 Sklep VSRS II Ips 48/2019. 6 Sodba in sklep VSRS II Ips 128/2018. 7 Tako VSRS Sodba in sklep II Ips 128/2018, predvsem točki 41 in 42, z dodatno citirano sodno prakso. 8 Tem razlogom (18. točka obrazložitve sklepa I Cp 1997/2020) je pritrdilo tudi VSRS, ki ni sledilo revizijskim navedbam, da naj bi stanovalci R. začeli parkirišče uporabljati šele leta 1995 in tedaj protipravno. 9 Primerjaj sklep VSRS II Ips 48/2019. 10 Sodba in sklep VSRS II Ips 128/2018. 11 Pravna podlaga za odločitev je tretja točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 12 Po prejemu sklepa VSRS, ki je prvič nedvoumno pokazal na možnost teh dveh rešitev, se sploh niso izjavile. 13 Tudi VSRS obe sporni parceli obravnava skupaj; primerjaj 30. točko obrazložitve sklepa II Ips 118/2021.