Jedro

Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 8.10.1998 opr. štev. Pg 921/96-7".

Obrazložitev

V sporu zaradi plačila 12.942.647,80 SIT je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke z začasno odredbo prepovedalo drugi toženi stranki odtujiti in obremeniti njene nepremičnine. Ugotovilo je verjetnost obstoja terjatve tožeče stanke in nevarnosti, da bo tožena stranka onemogočila oziroma otežila izterjavo z odtujitvijo nepremičnin.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodilo, omenjeni sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetnost terjatve izkazala, ne pa tudi s stališčem, da je izkazala nevarnost onemogočenja oziroma otežkočenja izterjave.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - prvega odstavka 265. člena ZIP, in sicer glede vprašanja obstoja nevarnosti. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pritožba tožene stranke stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

To sodišče je za odločanje uporabilo določbe ZIP. Sodišče prve stopnje je odločilo v času njegove veljavnosti, pravilnosti njegove odločitve pa ni mogoče presojati po poznejšem zakonu. V okviru 14. člena ZIP pa je, glede na prvi odstavek 498. člena ZPP, uporabilo še določbe ZPP/77. To pa zato, ker je postopek za izdajo začasne odredbe, čeprav izveden med pravdnim postopkom, samostojen postopek, ki je bil končan s sklepom sodišča prve stopnje, izdanim pred uveljavitvijo ZPP/99. Z začasno odredbo je sodišče prve stopnje prepovedalo odtujitev in nadaljnjo obremenitev premoženja drugi toženki S. F.. S tem je zavarovalo izterjavo denarne terjatve od druge toženke, če bo ta ugotovljena (tudi) proti njej, ne pa od prve toženke oziroma od tretjega toženca. To pa pomeni, da so za ugotovitev obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe pomembne okoliščine na strani druge tožene stranke, ne pa (tudi) na strani prve toženke oziroma tretjega toženca. Kolikšna je vrednost osnovnih sredstev prve tožene stranke in njena plačevitost zato pri presoji, ali lahko druga tožena stranka s prodajo nepremičnin, ki so predmet tega postopka zavarovanja, onemogoči oziroma otežkoči izvršbo proti sebi, ni pomembna, razen v kolikor bi se s prodajo omenjenih nepremičnin zmanjšala vrednost prve tožene stranke, s tem pa tudi onemogočila ali otežila izvršba proti drugi toženi stranki kot (so)lastnici prve tožene stranke.

Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku za izdajo začasne odredbe navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Zahteva za varstvo zakonitosti zato upravičeno očita pritožbenemu sodišču, da je za izpodbijano odločitev nepravilno upoštevalo tudi navedbe, ki jih je tožena stranka ni dala v tem postopku za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka je navedla dejstvo, da tožena stranka prodaja nepremičnine, ki so predmet začasne odredbe. V predlogu z dne 31.8 1998 za izdajo začasne odredbe (v bistvu gre za dopolnitev predloga, vloženega že 19 9. 1997 hkrati s tožbo opr. štev. P 295/97, o katerem pa sodišče do 31.8.1998 še ni odločilo) opozarja tudi na zadolženost tožene stranke, ki izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige. Ta je bil priložen že tožbi opr. štev. P 295/97. Na to zadolženost, ki je pritožbeno sodišče v presoji, ali je podan verjeten obstoj nevarnosti, ni upoštevalo, zahteva za varstvo zakonitosti tudi upravičeno opozarja. Nasprotno pa druga tožena stranka v tem postopku za izdajo začasne odredbe glede sebe ni navedla prav ničesar, s čimer bi izpodbijala verjetnost obstoja subjektivne nevarnosti.

Tožeča stranka se sicer res ni zelo potrudila, da bi izkazala verjetnost obstoja nevarnosti, da bo druga tožena stranka onemogočila ali precej otežila izterjavo njene morebiti prisojene ji terjatve. Toda vendarle je nekaj storila. V nasprotju z njo ni druga tožena stranka v tem postopku glede ugotavljanja verjetnosti obstoja nevarnosti storila prav ničesar. Tehtajoč razloge, s katerimi tožeča stranka izkazuje verjetnost obstoja nevarnosti, in nasprotne razloge druge tožene stranke (ki jih ni) ter upoštevajoč dejstvo, da je sporna terjatev dokaj visoka, je to sodišče prišlo do zaključka, da pravilna uporaba prvega odstavka 265. člena ZIP narekuje zaključek, da je tožeča stranka izkazala tudi verjetnost obstoja (subjektivne) nevarnosti onemogočenja oziroma precejšnjega otežkočenja izterjave. Zato je na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.