Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala pri delu ali v zvezi z delom zaradi akutnega infarkta srca, ni utemeljen, ker toženki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu nepravilne in neskrbne zdravstvene obravnave pred napotitvijo na misijo in na misiji na Kosovu. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je tožnikovo pritožbo s sodbo opr. št. Pdp 274/2016 z dne 15. 12. 2016 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 1800/2011 z dne 25. 11. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Vrhovno sodišče RS je ugodilo reviziji tožnika in sodbi sodišč prve in druge stopnje s sklepom opr. št. VIII Ips 118/2017 z dne 3. 10. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je bil dokazni predlog za zaslišanje tožnikove žene A.A. neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem tožnikove žene A.A. in v zadevi znova odločilo.

2. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju ponovno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 160.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 do plačila, in odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 31.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2011 do plačila, ter plačilo odškodnine za premoženjsko škodo od 1. 12. 2011 dalje do smrti v znesku 680,00 EUR mesečno z zapadlostjo vsakega 5. v mesecu za tekoči mesec, do takrat brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 5.017,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

3. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Navaja, da bi moral za uravnavanje maščob v krvi prejeti zdravilo, ne glede na to, da v letu 2007 še ni bilo zdravstvenih smernic za zdravljenje povišanih maščob v krvi. Dieta namreč pri njem očitno ni bila uspešna, saj so se mu v letu 2007 vrednosti maščob v krvi še povišale. Čeprav dieta pri tožniku ni bila uspešna, zdravil pri toženki ni bil deležen. Zdravstvena služba toženke je vsako leto pri preventivnem zdravstvenem pregledu tožnika le poučila o koristnosti diete in ga napotila k osebnemu zdravniku, s tem pa ni ravnala v skladu z zdravniško prakso.

V postopku tudi ni bila prerekana trditev, da je bil tožnik pred odhodom na misijo kar dvakrat klican nazaj k zdravniku (v zdravstveno službo toženke), ker nekaj ni bilo v redu z EKG. To trditev je v celoti potrdila tudi tožnikova žena A.A. Potrdila je tudi trditev glede prekinitve obremenitvenega testa ter da je tožnika že leto dni pred odhodom stiskalo v prsih, vendar se je zanašal na zdravstveno oskrbo v okviru službe. Izpovedala je tudi, da je prepričana, da je tožnik zdravnikom o teh zdravstvenih težavah in bolezenskih znakih povedal na pregledu pred odhodom na misijo. Poleg tega so na misijo lahko napoteni le brezhibno zdravi vojaki, kot je to jasno izpovedala priča dr. B.B., sodišče pa se do njene izpovedbe v tem delu ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča tako ni skladna z 8. členom ZPP.

Zastavlja se tudi vprašanje pravilnosti zaključka izvedenca, da je imel tožnik kronično bolezen uravnano z zdravili, saj je tožnikova žena A.A. izpovedala, da je bila tožniku svetovana le dieta, in da posebnih zdravil pred odhodom na misijo ni jemal. Dvom v pravilnost izvedenskega mnenja je podan tudi glede ugotovitve, da je do škodnega dogodka prišlo hipno, saj je tožnikova žena A.A. izpovedala, da ji je zdravnik v I. (Makedonija) povedal, da zamašitev ožilja v 95 % neprehodnosti ni hipnega značaja. Obrazložitev sodišča v 19. točki obrazložitve sodbe, da navedeno izhaja le iz izpovedbe priče A.A., ne drži, saj je tožnik vložil v spis tudi sliko svojega srca z dne 20. 4. 2008 ter predlagal postavitev novega izvedenca. Sodišče je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo, ker niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in strokovnost prejšnjega izvedenskega mnenja. Da tožniku s tem ni bila kršena pravica do obravnavanja, sodišče dodatno utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu. Ker je bil v novem sojenju dopolnjen dokazni postopek, je to podlaga, da sodišče postavi novega izvedenca medicinske stroke. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so zato napačni in predstavljajo kršitev določil ZPP, tožniku pa je bila odvzeta pravica do izjave in obravnavanja.

Glede očitka opustitve ustrezne zdravstvene obravnave na sami misiji je sodišče dokazno oceno oprlo na izpovedbe tožnikovih nekdanjih sodelavcev, medtem ko je izpoved tožnikove žene A.A. opredelilo kot posredno, ker je izpovedala o tem, kar ji je o dogajanju pred škodnim dogodkom povedal tožnik in ne o tem, kar bi zaznala sama. Tožniku zdravstveno stanje ne omogoča, da bi lahko sam pojasnil dogajanje na misiji, zato bi sodišče moralo biti pri dokazni oceni previdno in natančno, in ne bi smelo le zaključiti, da tožnikovi ženi A.A. ne verjame, ker je zainteresirana za ugoden izid pravde.

Sodišče je spregledalo, da je bila izpoved tožnikove žene A.A. potrjena v delu trditev glede privzdigovanja hrbtenice in o dogajanju na stopnicah pri ambulanti. Tožnik je torej zdravstvenemu osebju očitno povedal o bolečinah v hrbtenici. Sodišče je na podlagi pridobljene listinske dokumentacije zaključilo, da se tožnik na misiji ni obrnil na zdravstveno službo in da ambulante ni obiskal, prezrlo pa je, da so se vojaki na medicinsko osebje obračali za nasvete tudi na bolj neformalen način, izven ambulante, kar je potrdila priča C.C. C.C. kot bolničarka ni bila pristojna vojakom dajati zdravstvene nasvete, kaj šele sama izvajati ukrepe, ampak je bila njena edina dolžnost, da jih napoti v ambulanto. Če bi tako ravnala, bi tožnik obiskal zdravnika, ki bi njegove težave oziroma bolečino pravilno prepoznal. To bi kasnejši škodni dogodek v celoti preprečilo ali ga vsaj omililo. Tako pa se je tožnik na njeno mnenje in nasvet zanesel in zato zdravnika ni obiskal. V obravnavanem primeru pa je bila ocena C.C. tudi napačna, saj ni šlo za zategnjen hrbet, temveč za bolečine v prsih, ki so se raztezale tudi v predel hrbta. Čeprav je celotna obravnava tožnika potekala pred kantino oziroma pri bivalnikih in ne v prostoru zdravstvene ambulante, to ne spremeni dejstva, da je C.C. ravnala napačno, ker bi morala tožnika napotiti k zdravniku. Irelevantno je, ali je tožnik takrat tožil zaradi bolečin v prsih, bistveno je, da se medicinska sestra ne bi smela ukvarjati z zdravstvenimi težavami vojakov.

Sodišče prve stopnje je tožniku odvzelo možnost izjave in obravnavanja tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dveh tožnikovih sodelavcev (D.D. in E.E.). Dokazni predlog naj bi bil prepozen, saj ga tožnik ni predlagal do prvega naroka za glavno obravnavo, kar pa bi po oceni sodišča lahko storil, saj je bila tožnikova žena s tožnikom redno v kontaktu po telefonu, drugače s predlaganima pričama niti ne bi bila seznanjena, ter je bila zato s pričama seznanjena ves čas postopka. Dejstvo pa je, da je tožnikova žena zelo težko prišla do kakršnihkoli informacij o škodnem dogodku in dogajanju ter do imen oseb, ki bi kaj vedele o zadevi, tožnik pa ji pri tem ni mogel pomagati. Ko je ugotovila, da se v izpovedbah zaslišanih prič pojavlja neresnica ter da priče vseh podrobnosti niso želele razkriti, je z družino začela raziskovati, s kom se je tožnik družil in kdo bi lahko še kaj izpovedal. O tem je izpovedala šele na zaslišanju, zato dokazni predlog ni prepozen ter ne bi zavlekel reševanja zadeve. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi akutnega infarkta srca dne 20. 4. 2008 na misiji F. Toženki očita, da ni pravilno izvajala preventivne zdravstvene oskrbe v času službovanja v vojski in da zdravstveni pregled ter evalvacija pred napotitvijo na misijo v letu 2007 nista bila opravljena pravilno, hkrati pa ji očita tudi neustrezno zdravstveno obravnavo na sami misiji in pred škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da so bile na zdravniškem preventivnem pregledu dne 30. 11. 2007 pri dr. G.G. opravljene rutinske preiskave (laboratorijske preiskave krvi in urina, EKG, spirometrija, preiskave vida in sluha, psihološki pregled, meritve teže, višine in krvnega pritiska) in je bilo ugotovljeno, da ima tožnik povišan krvni pritisk, ki je zdravljen, mejno povišan krvni sladkor, povišane krvne maščobe in slušno okvaro lažje stopnje; - da je bil tožnik na podlagi teh izvidov s strani dr. G.G. napoten na dodaten pregled k specialistu kardiologu, da bi se preverilo tožnikovo zdravstveno stanje na obremenitvenem testu, na katerem se pokaže dogajanje s pritiskom, impulzom, EKG in subjektivno počutje tožnika, dodatno so kontrolirali tudi krvni sladkor in krvni pritisk; - da specialist kardiolog H.H. med samo obremenitvijo ni ugotovil nobenih (subjektivnih ali objektivnih) sprememb oziroma indikatorjev, ki bi kazali na ishemično bolezen srca (kar pomeni, da srce ne bi dobilo dovolj hrane, da bi lahko zadovoljivo delovalo), tožnik pa je zmogel veliko obremenitev; - da je dr. G.G. na podlagi vseh izvidov (tudi izvida kardiologa) ocenila, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto referent za kadre in pri njem ni ugotovila nobenih omejitev, glede na povišane vrednosti maščob v krvi pa mu je svetovala dieto in ga napotila k izbranemu zdravniku.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zdravstvena služba toženke ni ravnala v skladu z zdravniško prakso, ker tožniku niso bila predpisana zdravila, temveč zgolj dieta. Pri presoji, ali je bila podana zdravniška napaka, je relevantno, kakšna je bila praksa, oziroma kakšne so bile zdravstvene smernice v letu 2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile prve evropske smernice v zvezi s tem izdane leta 2011, ameriške pa leta 2008. Svetovna zdravstvena organizacija je ravno v 2007 med drugim zapisala, da ni povsem jasno, ali je potrebno človeka, ki ima povišane maščobe in ni srčni bolnik, "kar tako" zdraviti z zdravili. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, glede na takratno zdravniško prakso posameznika niso zdravili z zdravili, če vrednosti niso bile zelo visoke in ni imel srčno žilnih bolezni, ampak se je poskušalo presežene vrednosti znižati z dieto. Glede na navedeno je bilo ravnanje dr. G.G., ki je tožniku priporočila dieto in ga napotila k izbranemu zdravniku, pravilno in skladno z zahtevanimi strokovnimi standardi. Tudi pritožbene navedbe, da pri tožniku dieta očitno ni bila uspešna in da bi bilo že iz tega razloga potrebno zdravljenje z zdravili, niso utemeljene. Tožnikova žena A.A. je izpovedala, da je bilo tožniku zgolj rečeno, da naj malo shujša ter da ni imel posebne diete, čeprav iz zdravniškega spričevala iz priloge A22 izhaja, da mu je bila svetovana protimaščobna dieta. Posledično torej ni niti možno zaključiti, da dieta ni bila uspešna, saj se tožnik posebne diete očitno ni držal. 11. Tožnik neutemeljeno izpodbija izvedensko mnenje. Večkrat ponovljeni EKG ter mnenje tožnikove žene A.A., da je tožnik o bolečinah v prsih oziroma zdravstvenih težavah in bolezenskih znakih povedal na pregledu pred odhodom na misijo, nista odločilna. Za presojo opustitve potrebne skrbnosti pri izvedbi tožnikove zdravstvene oskrbe so odločilni podatki v zdravstveni dokumentaciji ter dejanske navedbe tožnika pri pregledu. Relevantni so končni izvidi pred odločitvijo o napotitvi na misijo, ki jih je presojala zdravstvena služba ter tudi izvedenec pri podaji svojega izvedenskega mnenja. Dejstvo, da je bil tožnik dvakrat klican na EKG, samo po sebi ne vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem.

12. Ni podana kršitev 8. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dela izpovedbe dr. B.B., zaslišanega kot priče, ki je izpovedal, da so na misijo lahko napoteni le brezhibno zdravi vojaki. Izpovedal je tudi, da nihče od nas ni popolnoma zdrav, kar pojasnjuje, v kakšnem kontekstu je bila mišljena njegova izpovedba, da morajo biti vojaki brezhibno zdravi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih delov njegove izpovedbe in pravilno presojalo ustreznost zdravstvenega stanja tožnika glede na konkretno opravljanje dela na misiji (ki ni bilo tipično vojaško delo v težkih zunanjih razmerah, temveč administrativno delo), ter ugotovilo, da je bil tožnik za to delo zdravstveno sposoben. To je ugotovilo na podlagi izpovedb prič, ki so izpovedale o tožnikovem zdravstvenem stanju pred odhodom na misijo ter na podlagi izvedenskega mnenja. Dr. B.B. ni bil pristojen za zdravstveni pregled tožnika pred napotitvijo na misijo, glede tožnikovega zdravstvenega stanja sploh ni izpovedoval, poleg tega je bilo tudi njegovo zaslišanje predlagano v zvezi z dokazovanjem zdravstvene obravnave tožnika na misiji in ne pred odhodom na misijo, zato njegova izpovedba v tem delu ni bistvena. Njegovo splošno naziranje o zdravstvenem stanju vojakov pa ne kaže na to, da tožnik, ker ni bil brezhibno zdrav, na misijo za opravljanje dela na delovnem mestu referent za kadre ne bi smel biti napoten.

13. Pritožba tudi neutemeljeno dvomi v pravilnost izvedenskega mnenja o tem, da je imel tožnik kronično bolezen uravnano z zdravili, saj je tožnikova žena A.A. izpovedala, da je bil tožnik napoten le na dieto, posebnih zdravil pa pred odhodom na misijo ni jemal. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel tožnik ob jemanju zdravil normalen krvni tlak (z zdravili urejena hipertenzija), kar je tožnikova žena A.A. potrdila, saj je izpovedala, da je pred leti jemal tablete za povišan pritisk, dokler se mu stanje ni normaliziralo. Da ni jemal zdravil za dislipidemijo (povečane maščobe v krvi in nepravilno razmerje med njimi), v postopku ni bilo sporno, saj se glede tega tožnik tudi pritožuje (trdi namreč, da bi zdravila moral jemati, saj dieta ni bila uspešna). Izpoved tožnikove žene A.A., da pred misijo tožnik ni jemal zdravil, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik ob pregledu navedel, da jemlje zdravila, ne more vplivati na pravilnost izvedenskega mnenja.

14. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika, da na nestrokovnost izvedenskega mnenja kaže tudi izpoved tožnikove žene A.A., da ji je zdravnik v I. (Makedonija) povedal, da zamašitev ožilja v 95 % neprehodnosti ni hipnega značaja. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve obširno obrazložilo, zakaj je kljub takšni izpovedbi priče A.A. upoštevalo izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodbe sodišča prve stopnje s tem v zvezi strinja. Predložena slika srca iz bolnišnice v I. (Makedonija) pa ni bistvenega pomena in ne more vplivati na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik teh trditev ni uspel dokazati, saj je tožnik sliko svojega srca iz bolnišnice v I. (Makedonija) predložil sodišču že s pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2014 in je bil z njo seznanjen tudi sodni izvedenec, ko je dne 5. 7. 2015 podal izvedensko mnenje. Izvedenec na podlagi strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje, s čimer pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva. Izvedenec je kljub predloženi sliki srca ugotovil, da je bil infarkt posledica nenadne zamašitve žil, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, utemeljeno pa je zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je sicer pravilno, popolno in strokovno, ni razlog za postavitev novega izvedenca, zgolj izpovedba tožnikove žene A.A. pa sama zase do drugačnega izvedenskega mnenja tudi ne bi mogla pripeljati.

15. Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ni verjelo priči A.A. Sodišče prve stopnje tega ni argumentiralo zgolj s tem, da je priča zainteresirana za ugoden izid pravde ter da je izpovedala o tem, kar ji je o dogajanju pred škodnim dogodkom povedal tožnik, kot to navaja pritožba. Na podlagi presoje vseh dokazov je ugotovilo, da je trditve tožnika potrdila zgolj njegova žena (priča A.A.), medtem ko izpovedbe vseh drugih zaslišanih prič, tudi tistih, ki jih je predlagal tožnik, njegovih trditev niso potrdile (20. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako tudi listine, ki so se vodile na misiji (ambulantni protokol in SICK report), potrjujejo, da se tožnik pred škodnim dogodkom ni zglasil v ambulanti. Vse navedeno je sodišče prve stopnje bolj prepričalo kot izpovedba tožnikove žene. Dokazna ocena je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, zlasti ker tudi dejstvo, da je izpovedbo tožnikove žene v določenem delu potrdila bolničarka C.C., ne pomeni, da je izpovedba tožnikove žene v celoti verodostojna.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede opustitve ustrezne zdravstvene obravnave na misiji. Pritožba navaja, da so se vojaki na medicinsko osebje obračali za nasvete tudi na bolj neformalen način, izven ambulante. Bolničarka C.C. je izpovedala, da je tožnik na stopnišču pred bivalniki, ko so pili kavo, res omenil, da je zategnjen v hrbtu, pri čemer ji ni omenjal bolečin ali tiščanja v prsih in tudi ni kazal znakov prizadetosti. Bolničarka C.C. in medicinska sestra J.J. sta potrdili, da so vojake, ki so tožili za bolečinami, napotili v ambulanto, pri čemer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da vojak oz. pacient pravilno opiše svoje težave. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi zdravstveno osebje ob toženju o tiščanju in bolečinah v prsih zaznalo resnost takega stanja in bi pacienta napotili k zdravniku. Čeprav pritožba trdi nasprotno, so relevantne tudi okoliščine oziroma dejstva, ali je tožnik omenjal bolečino v prsih in kje se je ves pogovor dogajal. Kot navaja tožnik, je bil pogovor z bolničarko C.C. le neformalen pogovor izven ambulante, zato tudi vzročna zveza kot element odškodninske odgovornosti ni podana.

17. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo 286. člena ZPP in utemeljeno kor prepozen zavrnilo dokazni predlog, podan v ponovljenem postopku, za zaslišanje prič D.D. in E.E. (priimek ni znan). Tožnik v pritožbi sam navaja, da je tožnikova žena oziroma skrbnica težko prišla do informacij o škodnem dogodku ter da je zato, ker naj bi zaslišane priče v postopku izpovedovale neresnico, začela raziskovati, kdo bi lahko še kaj povedal o dogodku. Dokazno breme je bilo od začetka na tožniku, zato bi to "raziskavo" moral naredili že na začetku postopka. Poleg tega je tožnikova žena sama izpovedala, da jo je predlagana priča E.E. klicala, ko jo je obvestila o zdravstvenem stanju tožnika, ter da ji je tožnik povedal o stikih s predlagano pričo D.D., s katerim se je veliko družil na misiji ter že tudi prej v vojašnici. To je bilo torej tožnikovi ženi znano, zato razlogi za prepozno podan dokazni predlog niso opravičljivi. Nerelevantna je tudi okoliščina, da je tožnikova žena o tem izpovedala šele v ponovljenem postopku.

18. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala pri delu ali v zvezi z delom zaradi akutnega infarkta srca, ni utemeljen, ker toženki tudi v ponovnem sojenju, po dopolnjenem dokaznem postopku, ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu nepravilne in neskrbne zdravstvene obravnave pred napotitvijo na misijo in na misiji F. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP), toženka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in za odločitev o pritožbi ni bil potreben (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).