Jedro

Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval doseči končni interes – uspeh, ne pa tudi, da ga bo dejansko dosegel – dokončal določen posel, kar velja pri obligacijah uspeha. Ne glede na to pa je treba upoštevati, da se mandatar zaveže opraviti naročilo v skladu z ustrezno strokovno skrbnostjo. To pa pomeni, da ima pravico do plačila le takrat, če svojo storitveno obveznost izpolni pravilno. Pravilnost odvetnikove izpolnitve je podana pri uspešno opravljenem poslu (zastopanju stranke). Če posel (zastopanje) sicer ni bil uspešen, pa le, če je pri njem ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevim interesom: če si je z ustrezno skrbnostjo prizadeval, da bi ga uresničil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (točka I. in III. izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28106/2014 z dne 7. 3. 2014 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v višini 312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2011 naprej in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 34,02 EUR, kar mora tožena stranka plačati v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I.). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo (točka II.). Toženi stranki je naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v višini 82,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III.).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Plačati mora naročeno storitev, čeprav je neuporabna. To je v nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPoT). Sodba je pomanjkljiva in pravno zmotna. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih ugovorov v zvezi z zavrnitvijo računa in grajanjem napak. Tožeča stranka se do njih ni opredelila v osmih dneh, čeprav je to obvezno po drugem odstavku 39. člena ZVPoT. Molče se je strinjala z zavrnitvijo plačila. Nespornih napak in nepravilnosti, zaradi katerih je izdelek ali storitev neuporabna, tožencu ni treba plačati. Ni razlogov o ugovoru glede napak na storitvi (da je bila sporna pripravljalna vloga skoraj dobesedno in nekritično prepisana vloga tožene stranke). Razlogi o odločilnih dejstvih (kaj je bilo naročeno in izvedeno) so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Če je toženec res naročil le dokončanje pripravljalne vloge (kar sodišče ugotavlja le na podlagi navedb tožeče stranke, čeprav je pritožnik trdil drugače), ni jasno, zakaj mora plačati izdelavo nove pripravljalne vloge. Dosoditi bi bilo možno sorazmerno znižano plačilo. Ni dolžan plačati nečesa, česar ni naročil. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje plačilo odvetniških storitev, ki jih je opravila po naročilu tožene stranke v postopku I Pd 2510/2008 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Trdila in dokazovala je, da jih je opravila skladno z naročilom in z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da računa ni dolžna plačati, ker ga je pravočasno zavrnila, tožeča stranka pa se je z zavrnitvijo strinjala, in sicer zaradi napak pri opravljeni storitvi, ki je bila za toženca neuporabna zaradi neustrezne strokovne skrbnosti tožeče stranke (nekritično prepisana pripravljalna vloga, ki jo je sestavila že tožena stranka sama).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka storitev dejansko opravila. Ne glede na ugovor tožene stranke, da ni bila opravljena pravilno, je presodilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila na podlagi tretjega odstavka 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri presoji razmerja med strankama je sicer pravilno izhajalo iz določil OZ o mandatni pogodbi. S pooblastilom za zastopanje, ki ga da stranka odvetniku in ga ta sprejme, je namreč vzpostavljeno mandatno razmerje, ki ga ureja XVII. poglavje OZ in Zakon o odvetništvu. Drži, da ima načeloma prevzemnik naročila, če ni drugače dogovorjeno, pravico do plačila za svoj trud (tretji odstavek 766. člena OZ) ne glede na rezultat sodnega postopka (oziroma v obravnavanem primeru: ne glede na to, ali je bila pripravljalna vloga oddana na sodišče ali ne, kot ugotavlja sodišče prve stopnje). Gre namreč za obveznost, ki ima značilnost obligacije prizadevanja. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval doseči končni interes – uspeh, ne pa tudi, da ga bo dejansko dosegel – dokončal določen posel, kar velja pri obligacijah uspeha (na primer pri podjemnih pogodbah). Ne glede na to pa je treba upoštevati, da se mandatar zaveže opraviti naročilo v skladu z ustrezno strokovno skrbnostjo. To pa pomeni, da ima pravico do plačila le takrat, če svojo storitveno obveznost izpolni pravilno. Pravilnost odvetnikove izpolnitve je podana pri uspešno opravljenem poslu (zastopanju stranke). Če posel (zastopanje) sicer ni bil uspešen, pa le, če je pri njem ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevim interesom: če se je z ustrezno skrbnostjo prizadeval, da bi ga uresničil (primerjaj: Plavšak, N. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), četrta knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 258).

Pritožbi je treba pritrditi, da sodišče zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč ugovora tožene stranke o napačno opravljeni storitvi ni obravnavalo. Zato je ostalo dejansko stanje o tem neugotovljeno, sodba pa pomanjkljiva tudi v procesnem pogledu. To je narekovalo njeno razveljavitev v obsodilnem in stroškovnem delu (točka I. in III.) in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

V njem bo moralo upoštevaje opisano materialnopravno podlago presojati ugovor tožene stranke o neprofesionalni skrbnosti tožeče stranke pri opravljanju naročila. V okviru podane trditvene podlage bo moralo o dejanski vsebini in obsegu naročila ter pravilni izpolnitvi oziroma profesionalni skrbnosti tožeče stranke celovito oceniti že izvedene listinske dokaze, po potrebi pa dokazni postopek dopolniti še z zaslišanjem strank oziroma prič. Ugotoviti bo moralo vsa pravno odločilna dejstva, se opredeliti do ugovora tožene stranke ter svojo odločitev pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.