Jedro

Sodišče mora pri podaljšanju pripora opraviti enak preizkus pogojev za pripor kot ob odreditvi pripora. Če sodišče opravi tak preizkus po pravnomočnosti obtožnice, ob tem pa spozna, da ni novih dokazov ali dejstev, ki bi utemeljenost suma kakorkoli lahko omajali, se lahko glede tega pogoja za pripor pravilno sklicuje na pravnomočno obtožnico. V tej fazi postopka to zadostuje in zato tudi ni treba ponavljati tistih dejstev in okoliščin, ki se niso spremenile in na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma.

Vrhovno sodišče izjemoma poseže v sklep o priporu, izpodbijan z zahtevo za varstvo zakonitosti, samo če spozna, da gre prima facie za dokaz, na katerega se pravnomočna odločba ne sme opirati, ki pa je odločilnega pomena pri oceni danosti utemeljenega suma, če se vložnik v zahtevi na to sklicuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obtoženega I.P. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obtoženega I.P. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da v izpodbijani pravnomočni odločbi sodišče ni navedlo, na podlagi katerih konkretnih dokazov je ugotovilo, da je pri obtožencu podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor, ampak se je zgolj posplošeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico. Poudarja, da je sodišče bistveno kršilo obtoženčeve ustavne pravice in postopkovne določbe, ko se je sklicevalo na izvedensko mnenje psihiatra in na podlagi tega sprejelo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Po prepričanju vložnika je sodišče prekršilo tudi obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku in se zato pripor dejansko sprevrača v prestajanje zaporne kazni, kar je nedopustno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi oziroma podrejeno, da napadeni odločbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje nižjima sodiščema.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da izpodbijana sklepa vsebujeta prepričljive razloge o tem, zakaj je obtožencu ponovno podaljšalo pripor. Pritožbeno sodišče je po mnenju vrhovne državne tožilke povsem utemeljeno zavrnilo očitke glede okuženosti izvedenca dr. M. in zavrnilo zatrjevanje, da bi moral biti izvedenec izločen prav tako kot sodnik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vsebinsko enak očitek o pomanjkljivi obrazložitvi utemeljenega suma je v tej zadevi obtoženčev zagovornik uveljavljal tudi z zahtevo zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, o katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo z dne 20.2.2003, opr. št. I Ips 43/2003. V tej odločbi je Vrhovno sodišče navedlo, da gre v obravnavanem primeru za procesni položaj po pravnomočnosti obtožnice, ko je obtoženec natančno seznanjen, katero kaznivo dejanje se mu očita in kateri so tisti dokazi, ki utemeljujejo za to fazo potrebno stopnjo verjetnosti, da je storil očitano kaznivo dejanje. Če se dokazi ali dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti suma po zadnjem podaljšanju pripora niso v ničemer spremenili, glede obstoja tega pogoja zadošča že sklicevanje na pravnomočno obtožnico. Tako stališče ni v ničemer v nasprotju s stališčem, navedenim v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 19.7.2001, opr. št. I Ips 221/2001, v kateri se je izrecno postavilo na stališče, da mora sodišče pri podaljšanju pripora opraviti enak preizkus pogojev za pripor kot ob odreditvi pripora. Tudi v primeru, kot je obravnavani, je sodišče tak preizkus opravilo in se je glede na to, da je spoznalo, da ni novih dokazov ali dejstev, ki bi utemeljenost suma kakorkoli lahko omajali, glede tega pogoja za pripor pravilno sklicevalo na pravnomočno obtožnico. V tej fazi postopka to zadostuje in zato tudi ni treba ponavljati tistih dejstev in okoliščin, ki se niso spremenile, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma. Zato je treba vložnikove trditve, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer niti ne navede nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi utegnila spodnesti obstoj utemeljenega suma, zavrniti kot neutemeljene.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, ko vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, očitno tisto po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, v tem, da je sodišče svoj zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na izid in mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. G.M. Vložnik meni, da gre za nedopusten dokaz, ki ga je potrebno izločiti iz spisa, saj se je v času, ko je izvedenec izdeloval svoje izvedensko mnenje, v spisu, ki ga je tudi pregledal, nahajala obtoženčeva izjava povzeta v kazenski ovadbi.

Po 1. odstavku 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov uporabljajo smiselno tudi za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen ZKP). Za izvedenca ne sme biti postavljen, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen) ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen), kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje; če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje (1. odstavek 251. člena ZKP). V naslednjem odstavku iste zakonske določbe je razlog za izločitev izvedenca podan tudi glede oseb, ki so skupaj z obdolžencem ali oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, kot tudi glede oseb, ki so v delovnem razmerju pri oškodovancu ali obtožencu. Za izvedenca se praviloma ne vzame, kdor je bil zaslišan kot priča (3. odstavek 251. člena ZKP).

Smisel izločitve dokazov je v tem, da se nezakoniti dokazi na sojenju ne uporabijo ter da se z njimi ne seznani tisti, ki vsebinsko odloča o zadevi. Vloga izvedenca v postopku pa je povsem drugačna, kajti sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje.

V 1. odstavku 44. člena ZKP je poudarek ravno na smiselni uporabi določb o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za izvedence. Zato teh določb ni mogoče kar mehanično uporabljati, temveč je taka analogna aplikacija navedenih določb mogoča samo takrat, ko je to smiselno.

Pravilo je, da je zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz taksativno naštetih razlogov po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjema je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, ki določa, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

V različnih fazah kazenskega postopka sodišče po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank preizkuša, ali gre za dokaz, na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe. Na glavni obravnavi odloči o izločitvi nedovoljenega dokaza s sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba (3. odstavek 340. člena ZKP). Zoper tak sklep pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, pač pa jo je mogoče izpodbijati z zahtevo zoper pravnomočno odločbo o glavni stvari, ali postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

Vrhovno sodišče lahko na tej podlagi izjemoma poseže v sklep o priporu, izpodbijan z zahtevo za varstvo zakonitosti, samo če spozna, da gre prima facie za dokaz, na katerega se pravnomočna odločba ne sme opirati, ki pa je odločilnega pomena pri oceni danosti utemeljenega suma, če se vložnik v zahtevi na to sklicuje. V obravnavani zadevi pa iz razlogov, ki jih je podrobno navedlo že sodišče druge stopnje, ni tako.

Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, ko zatrjuje, da je sodišče prekršilo obtoženčevo pravico do sojenja v razumnem roku. Samo na podlagi dolžine trajanja postopka odgovora na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. Upoštevati je treba kompleksnost zadeve v dejanskem in v pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred sodiščem in če je obtoženec v priporu, tudi dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kazen, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 20.2.2003, opr. št. I Ips 43/2003, ugotovilo, da obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku ni bila prekršena. Poslej je sodišče na glavni obravnavi dne 21.3.2003 izvedlo številne dokaze in jo nato preložilo na dan 25.4.2003 zaradi izvedbe dokazov, ki jih je predlagal obdolženčev zagovornik. Glede na to, da izvedbe teh dokazov do takrat ni moglo zagotoviti, je glavno obravnavo preložilo in nadaljevalo dne 16.5.2003, ko jo je znova preložilo zaradi izvedbe še štirih novih dokazov, ki jih je predlagal obtoženčev zagovornik, na dan 31.5. 2003. Predsednica obravnavajočega senata je zaradi zagotovitve teh dokazov pristojnim organom nemudoma posredovala potrebna zaprosila. Zato se nikakor ni mogoče strinjati z vložnikom, da v obravnavani kazenski zadevi ne poteka nobena aktivnost, ki bi kakorkoli aktivno vključevala obtoženca, kakor to zatrjuje zahteva, s tem pa tudi ne, da je podana kršitev obtoženčeve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve tudi obrazložiti, kajti v nasprotnem njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Kršitve kazenskega zakona, ki uvodoma uveljavlja, pa vložnik v zahtevi sploh ni obrazložil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega I.P. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.