Jedro

Zakonsko določilo „premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze,“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja, zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično.

Princip ugotavljanja uspeha stranki v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine je sprejemljiv v vseh primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II/4 tako spremeni, da je toženec dolžan tožnici povrniti namesto določenega zneska v višini 1.210,47 EUR znesek 2.731,56 EUR.

V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc. št. 116 travnik 354 m2, dvorišče 162 m2 stanovanjska stavba 40 m2, vpisana v vl. št. 690 k.o. P., skupno premoženje pravdnih strank, in sicer tožnice do deleža 2/10, toženca pa do deleža 8/10. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici znesek 6.022,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku nad ugotovljenim deležem tožnice (2/10) ter nad dosojenim zneskom (6.022,36 EUR do vtoževanih 10.037,47 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.210,47 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ob pravilno ugotovljenem temelju zmotno presodilo tožničin prispevek k skupnemu premoženju. Tožnici v prid šteje le 18 mesecev toženčevega bivanja v njenem stanovanju (oktober 1990 do 16.4.1992), pravilno bi bilo, da bi upoštevalo do decembra 1993, ko je tožnica stanovanje z darilno pogodbo prenesla na toženca. To pa pomeni nadaljnjih 19 mesecev oddajanja stanovanja oziroma najmanj 15.200,00 DEM. V nasprotju z zaključkom sodišča je torej tožnica prispevala k nakupu vikenda 29.600,00 DEM. To pomeni celotno kupnino 24.400,00 DEM, ostal je še znesek za adaptacijo 5.600,00 DEM. Tožničin prispevek iz tega naslova je 50 % k vrednosti nepremičnine na dan 31.3.2001. Temu je prišteti še 1,02 % iz naslova adaptacij in skrbi za gospodinjstvo, ki ga je ugotovila izvedenka. Iz tega naslova je sodišče priznalo le 10 % prispevek k skupnemu premoženju, tožnica pa ga ocenjuje na 30 %. Tožnica bi sicer lahko zahtevala ½ vikenda, a se je odločila za 3/10, ker sedaj ne plačuje najemnine za bivanje v toženčevem stanovanju. Pritožnica se sprašuje, zakaj je sodišče ocenilo prispevek toženca v višini 9.600,00 DEM k nakupu kot njegovo posebno premoženje. Kupnino je plačeval po obrokih, ki ustrezajo višine najemnine. To torej ni bilo njegovo posebno premoženje, ampak premoženje, ki ga je ustvaril zato, ker je živel v tožničinem stanovanju. Prispevek tožnice k skupnemu premoženju je v delu, pokojnini, čiščenju stanovanja, gospodinjstvu, delu na vikendu. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec lahko kupil poceni stanovanje zgolj zato, ker je imela to možnost le tožnica. Napačna je tudi odločitev sodišča glede stroškov. Tožnica je uspela v celoti po temelju, po višini s 66,66 % in ne tako kot je odločilo prvo sodišče, 60 % proti 40 %. Tožnica je v pravdi propadla zgolj z neznatnim deležem. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Toženec v laični pritožbi pravi, da ugotovitev sodišča, da je nepremičnina v P. skupno premoženje pravdnih strank v razmerju 80 proti 20 ne drži. Ta nepremičnina je njegovo posebno premoženje. Laž je, da sta ga s tožnico kupila in adaptirala. Tožnica je v skupnost prispevala le svojo razmeroma nizko pokojnino (45.030,00 SIT v letu 1995, kar je 187,91 EUR na mesec). Ne gre skupaj, da tožnica prosi za oprostitev plačila sodnih taks, po drugi strani pa govori, da je veliko vložila v sporno nepremičnino. Sodišče je pristransko stopilo na tožničino stran. Ko sodišče govori o darilni pogodbi, bi morala biti beseda darilni v narekovajih. V tem postopku se govori, da živi v skupni hiši v P., za kar nič ne plačuje, v L. pa oddaja stanovanje. To ne sodi v ta postopek, ker gre za njegovo posebno premoženje. Stanovanje, katerega imetnica pravice uporabe je bila tožnica, je toženec odkupil, ker ona ni imela denarja za odkup. Nadalje razlaga, zakaj se je odločil za nakup in kako je do odkupa prišlo. Tožnica od 16.4.1992 živi v njegovem stanovanju, tožnik pa ima samo stroške s tem stanovanjem. Tožnici je dal služnostno pravico do njene smrti. Nadalje ugovarja izvedenki, ki je prispevek tožnice k adaptaciji vikenda ocenila na 90.000,00 SIT. Protizakonito je sodnikovo postopanje, da je pridobil podatke o pritožnikovih najemnih pogodbah in podatke o prilivih na njegov račun. To so njegove osebne stvari in niso predmet delitve skupnega premoženja. Enako velja za podatke o pokojnini. Na glavni obravnavni 12.9.2005 je tožnica povedala, da ni nič prispevala k nakupu in adaptaciji vikenda. Imela je le nizko pokojnino. Pritožnikova pokojnina je bila v času od 1.1.1990 do 31.1.1995 za 89 % višja od tožničine. Pritožnik nato našteva ,kaj vse je plačal iz svojega posebnega premoženja (spomenik tožničinim krušnim staršem, stanovanje v D., TV, vožnje za potrebe tožnice in njenih otrok, pogostitve stricev in tet, neplačevanje najemnine s strani tožnice). Sodnik je uporabil 1. odstavek 58. člena ZZZDR, moral pa bi uporabiti 2. odstavek. Sodnik je tako ugotovil le borih 10 % višji prispevek toženca. Sodišče je nepravilno uporabilo podatke iz izvedenskega mnenja. Tožnici priznava nek imaginarni znesek, izračunan na nezakonit način, njegovega prispevka pa ne priznava oziroma ga sploh ne omenja. Tudi ne drži, da je začel stanovanje oddajati 1.10.1990, pač pa šele 19.3.1993 do 31.1.2008. Od najemnine je tudi plačeval davke in prispevke. Lažne so navedbe, da je brezplačno živel v stanovanju tožnice. Še enkrat poudarja, da je prispeval k nakupu nepremičnine 100 %, tožnica pa ničesar. Nezakonito so prisojene zamudne obresti od 24.6.2003. Postopek je zavlačevala tožničina odvetnica, kar ji je omogočil sodnik. Zavrača zahtevo za povračilo stroškov. Toženec nato še na drug način prikaže prispevke k skupnemu premoženju, in sicer če bi oddajal stanovanje na N. 3 v L., bi ga lahko oddal za 450,00 EUR, tožnica pa prejema toliko pokojnine. To pomeni, da tožnici prispeva še eno pokojnino vsak mesec. Dodaja še, da sumi, da je bila sodba napisana po 17.11.2008 (takrat je bila glavna obravnava), saj sodnik ni upošteval njegove vloge z dne 1.12.2008. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

K pritožbi tožnice Drži pritožbena navedba, da je toženec lahko privarčeval vse obroke najemnine za stanovanje na B., ker se je priselil k tožnici, vendar to velja le za čas od oktobra 1990 do 16.4.1992. Tedaj je postala, na podlagi kupne pogodbe, sicer lastnica tega stanovanja tožnica, nesporno pa je celotno kupnino plačal toženec. Toženec je torej v času trajanja izvenzakonske skupnosti s svojim posebnim premoženjem prispeval kupnino za stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico tožnica. Od nakupa pa toženec ni bil več brezplačno v stanovanju. Zato nikakor ni utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče upoštevati obdobje do decembra 1993, ko je postal toženec na podlagi darilne pogodbe lastnik stanovanja. K skupnemu premoženju je torej tožnica v času od 1990 do odkupa stanovanja prispevala s tem, da je toženec živel v njenem stanovanju, svoje stanovanje, ki je njegovo posebno premoženje pa je oddajal v najem in zato prejemal najemnino. Poleg tega je tožnica vseskozi skrbela za gospodinjstvo – kuhala, prala, pospravljala... Pomagala je pri adaptaciji in urejanju hiše v P. Prispevek tožnice k slednjemu predstavlja 1,02 % vrednosti te nepremičnine. Oba sta tudi prejema pokojnino, vendar je bila tožničina za 44 % nižja od toženčeve. Na drugi strani pa je imel toženec poleg že omenjene višje pokojnine tudi prihranke in je ob sklenitvi kupne pogodbe 22.9.1995 plačal 5.000,00 DEM, razliko do 24.000,00 DEM pa je plačeval obročno, mesečno po 900,00 DEM. Toženec je v manjši meri tudi pomagal tožnici pri gospodinjskih opravilih. Glede na povedano ni mogoče slediti pritožbi, da je tožničin delež sicer 1/2, a zahteva le 3/10, ker sedaj ne plačuje najemnine za bivanje v toženčevem stanovanju. Delež toženca je večji in znaša tudi po oceni pritožbenega sodišča 80 %, tožničin pa 20 %. Izvedenka je ocenila vrednost nepremičnine v P. na dan 31.3.2001. Zoper tako oceno pravdni stranki nista imeli pripomb. 20 % solastniški delež tožnice predstavlja znesek 6.022,36 EUR, torej toliko kot je že določilo prvo sodišče. Utemeljena pa je pritožba v delu glede stroškov postopka. Slediti je pritožbi, da bi moralo sodišče ločiti uspeh po temelju in višini zahtevka. Toženec je namreč ugovarjal tako temelju kot višini. Po temelju (ugotovitvi, da je trajala izvenzakonska skupnost od leta 1990 do leta 2001 in ne le do leta 1995, kot je trdil toženec) je tožnica uspela v celoti, torej 100 % oziroma 50 % glede na celoto. Po višini pa je uspela s 66,66 % oziroma 33,33 % glede na celoto. Celotni uspeh tožnice tako sodišče ocenjuje na 83 %, toženčev pa na 17 %. 83 % od tožničinih priznanih 3.855,85 EUR znaša 3.200,361 EUR, 17 % od toženčevih priznanih 2.757,62 EUR pa 468,80 EUR. Po pobotanju je toženec dolžan povrniti tožnici 2.731,56 EUR in ne le 1.210,47 EUR, kot je odločilo prvo sodišče. K pritožbi toženca Iz toženčeve pritožbe je mogoče izluščiti, da ne sprejema oziroma se ne strinja z oceno sodišča, da je toženka k skupnemu premoženju prispevala 20 %, on pa 80 %. Pritožnik tudi meni, da je izvenzakonska skupnost prenehala z dnem sklenitve sporazuma med pravdnima strankama z dne 31.1.1995. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 7497/06 z dne 13.6.2007 povedalo, da ni dvoma, da je ugotovitev prvega sodišča, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala do začetka leta 2001. Stranki sta res sklenili sporazum v letu 1995, a sta s tem le uredili medsebojna razmerja glede finančnih sredstev, ni pa prenehala njuna skupnost. Do dejanske prekinitve je prišlo po izselitvi toženca v letu 2001. Sporna nepremičnina je bila torej kupljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in predstavlja njuno skupno premoženje. Vprašljiv je torej le prispevek enega in drugega partnerja. Zakonska domneva je, da sta deleža enaka, posameznik pa lahko dokaže, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). V tem primeru pa je bila nepremičnina v zemljiški knjigi napisala le na toženca. Vse, kar navaja toženec v pritožbi, koliko je imel svojega posebnega premoženja in koliko je prispeval k skupnemu premoženju in je natančneje opisano že v odgovoru na pritožbo tožnice, pripelje do zaključka, da znaša delež toženca 80 %, tožnice pa 20 %. Sodišče pa še enkrat poudarja, da zakonsko določilo „premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze“ ne pomeni, da gre le za fizično delo ali za delo v službi oziroma s pokojnino pridobljena denarna sredstva, temveč celoten skupek različnih aktivnosti partnerjev, ki pripeljejo do pridobitve ali ohranitve skupnega premoženja. Zato deleža ni mogoče enostavno izračunati matematično. Na velikost deleža pa ne vpliva sedanje stanje oziroma razmerje med pravdnima strankama. Toženec namreč pravi, da ima s stanovanjem, ki ga je kupil, v njem pa živi tožnica, ki mu ne plačuje najemnine, samo stroške. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki napada začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Pravdni stranki sta se razšli v začetku leta 2001. Vendar je tožnica tožencu postavila zahtevek šele z vložitvijo tožbe 24.6.2003. Tedaj pa je toženec zašel v zamudo, zato tožnici tudi gredo zamudne obresti. Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških. Meni, da tožnici ne dolguje nobenih stroškov. Odločitev o stroških temelji na določilu 154. člena ZPP in je vezana na uspeh posamezne stranke v pravdi. V tej pravdi je posamezna stranka uspela delno. Nasprotna stranka ji je zato dolžna povrniti stroške ustrezne temu uspehu, kar je natančno obrazloženo že zgoraj. Pritožnik pa sodišču očita tudi, da ni upoštevalo njegove vloge z dne 1.12.2008. Ne glede na to, kdaj je bila izdelana pisna sodba, lahko sodišče pri odločitvi upošteva le vloge, ki so bile predložene sodišču do konca glavne obravnave, ki pa se je zaključila 17.11.2008 ob 10.02. Vloga, na katero se sklicuje toženec je sicer v spisu, a je na sodišče prispela 2.12.2008, torej po zaključku glavne obravnave in zato ni upoštevna. Po vsem povedanem se pokaže pritožba toženca kot neutemeljena.

Tožnica je s pritožbo uspela le glede stroškov, glede glavne stvari pa ni uspela, toženec pa s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.