Jedro

Po 1. odstavku 376. člena ZOR gre za relativni zastaralni rok, pri katerem morata biti oba elementa (vednost oškodovanca za škodo in povzročitelja) podana kumulativno, vezana sta na subjektivno sfero oškodovanca. Potrebno je upoštevati, da je relevantna oškodovančeva vednost o škodi in njenem povzročitelju (ki predstavlja začetek teka relativnega zastaranja terjatve) rezultat pravne presoje (uporabe materialnega prava) sodišča na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev.

Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da : se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo navadne škode v skupni višini 52.018,10 EUR in izgubljenega dobička v višini 12.634,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.465.611,60 SIT od dne 18. 08. 1999 do plačila in od zneska 3.027.751,00 SIT od dne 18. 08. 1999 dalje do plačila ter na plačilo stroškov postopka (1. odstavek izreka); je dolžna tožeča stranka toženi v 15 dneh povrniti nadaljnje stroške v znesku 2.446,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala na dejstvu, da je pravni prednik tožene stranke (Skupščina občine Slovenj Gradec) ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja (v letih 1978 in 1979) ravnal protipravno s tem, ko ni ugotovil, da k nameravani gradnji tožeče stranke niso pridobljena vsa soglasja in ko ni preveril, ali se nad primarnim vodovodnim vodom sploh lahko gradi prizidek, zaradi česar je tožeči stranki ob izlivu vode zaradi poškodbe/poka cevi glavnega vodovoda v njenih poslovnih prostorih nastala vtoževana škoda.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je upoštevaje določbo 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na temelju določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika) terjatev tožeče stranke zoper toženo zastarana. Odločitev v sporu je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve: da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo dne 20. 07. 2004; da je do škodnega dogodka prišlo dne 18. 08. 1999 ter da tožeča stranka ni izkazala zadostne skrbnosti pri ugotavljanju povzročitelja škode in da je za povzročitelja vedela že vsaj dne 25. 12. 1981. Pritožba takšen zaključek napada in sodišču prve stopnje v bistvenem očita, da: a) je s sklicevanjem na (ne)skrbnost tožeče stranke in z ugotovitvijo, da je bila tožeča stranka sama stranka v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, preseglo trvitveno podlago tožene stranke; b) je s tem, ko je tožeči stranki naložilo breme pretirane skrbnosti (namesto običajne), zmotno uporabilo materialno pravo ter c) sodišče prve stopnje odločitve iz razlogov, ki se ne nanašajo na domnevno zastaranje tožbenega zahtevka (pravilno terjatve), ni obrazložilo, zaradi česar da je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi očitki ne strinja.

Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, gre po 1. odstavku 376. člena ZOR za relativni zastaralni rok, pri katerem morata biti oba elementa (vednost oškodovanca za škodo in povzročitelja) podana kumulativno, vezana sta na subjektivno sfero oškodovanca. Nadalje je potrebno upoštevati, da je relevantna oškodovančeva vednost o škodi in njenem povzročitelju (ki predstavlja začetek teka relativnega zastaranja terjatve) rezultat pravne presoje (uporabe materialnega prava) sodišča na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 239/2007 z dne 22. 01. 2009).

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s skrbnostjo tožeče stranke. Za začetek teka zastaralnega roka je namreč odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo nobene ovire, da bi prišel do teh podatkov. Tudi oškodovanec mora pri uveljavljanju svojih pravic ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (18. člen ZOR, tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 457/2000 z dne 08. 05. 2001). Navedeno pomeni, da je bistveno pri presoji začetka teka (subjektivnega) zastaralnega roka določiti trenutek, ko je/bi oškodovanec lahko zvedel za povzročitelja (in škodo), kar pomeni, da ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. V kolikor navkljub možnemu dostopu do podatkov oškodovanec ni ugotovil/preveril povzročitelja škode, je ravnal neskrbno, zato si mora posledice takšnega ravnanja pripisati sam. Sodišče prve stopnje je upoštevaje ugotovitev, da je tožeča stranka sodelovala v upravnem postopku, po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da njeno sklicevanje na to, da je za izostanek potrebnih soglasij izvedela šele z vpogledom v upravni spis dne 02. 12. 2003 (ob njegovi vročitvi v postopku Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Pg 134/2000) ni utemeljeno oz. kaže na njeno premajhno skrbnost, ki se od nje zahteva v skladu z 18. členom ZOR (skrbnost dobrega gospodarja). Pri tem ni mogoč zaključek (kot ga uveljavlja pritožba), da je sodišče tožeči stranki naložilo pretirano skrbnost. Kot stranka upravnega postopka je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi v njem opravljenimi pravnimi dejanji in njihovo podlago (predloženimi listinami), zato bi lahko že v teku tega postopka ugotovila, ali katera od listin manjka oz. ali je bila odločitev tožene stranke v njem napačna, tako da bi lahko ogrozila varnost oz. stabilnost s strani tožeče stranke nameravane gradnje. V času škodnega dogodka je imela tako tožeča stranka vse možnosti, da bi ugotovila povzročitelja škode in je zato zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve pravilen. V zvezi z uporabo materialnega prava, t.j. presoje skrbnosti ob presoji ugovora zastaranja, pa tudi ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja, na katero se sklicuje pritožba. Tožeča stranka bi se v okviru zatrjevane pravne podlage, ki ji je pri presoji temelja zahtevka sledilo tudi sodišče prve stopnje, upoštevaje, da jo je v postopku zastopal kvalificirani pooblaščenec, morala zavedati pravnorelevantnih dejstev ter jih ustrezno obrazložiti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je ugotavljalo skrbnost tožeče stranke in njeno udeležbo v upravnem postopku, preseglo trditvene navedbe tožene stranke. Presoja skrbnosti, kot je obrazložilo pritožbeno sodišče zgoraj, je stvar pravilne uporabe materialnega prava (in ne dejanskega stanja, kot to zmotno razume pritožba), dejstvo udeležbe tožeče stranke v upravnih postopkih pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi trditev obeh strank (ki skupaj predstavljajo dejansko podlago sodbe). Tako je npr. tožeča stranka sama navedla, da je O. k. p. S. G. na podlagi njene vloge izdalo soglasje za priklop na vodovod in kanalizacijo (str. 4 tožbe z dne 16. 07. 2004), toženi stranki je očitala, da bi jo (tožečo stranko oz. njenega pravnega prednika) morala obvestiti o izostanku soglasja Javnega komunalnega podjetja in ji (tožeči stranki) v nadaljevanju ne smela izdati lokacijskega in gradbenega dovoljenja (str. 5 tožbe z dne 16. 07. 2004), navajala je, da je nastopala v vlogi investitorja (str. 2 pripravljalne vloge z dne 03. 08. 2009). Iz trditev tožene stranke pa sledi, da iz lokacijske dokumentacije izhaja, da si mora investitor (tožeča stranka) predhodno pridobiti vsa ustrezna soglasja (str. 2 pripravljalne vloge z dne 20. 08. 2009), da je bil direktor investitorjeve enote (tožeče stranke) prisoten na obravnavi za izdajo lokacijskega dovoljenja in da je po izdaji lokacijskega dovoljenja investitor (tožeča stranka) vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja (str. 4 pripravljalne vloge z dne 20. 08. 2009). Zaključek, da je bila tožeča stranka stranka upravnega postopka, torej temelji na zatrjevanih dejstvih obeh pravdnih strank, dokazan je z večimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje tudi natančno navedlo v sodbi (zadnji odstavek str. 8 sodbe), zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

Ugotovljeni obstoj zastaranja terjatve utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka in se nadaljnje iskanje razlogov za takšno odločitev izkaže kot nepotrebno oz. neodločilno. Skladno z navedenim se tudi pritožbeni očitek, da se sodbe v tem (preostalem) delu ne da preizkusiti, izkaže kot neodločilen, zato se pritožbeno sodišče do njega ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).