Jedro

Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi s postavitvijo izvedencev ali z zaslišanjem strank (prič) so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera (pravno relevantna) dejstva so med njima sporna (to je namreč predmet razpravljanja v pravdnem postopku), in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne.

V domeni sodišča je, da presodi, ali je postavitev izvedenca sploh potrebna. Četudi bi tožena stranka vsa relevantna dejstva v zvezi s svojimi ugovori, na podlagi katerih želi doseči (delno) zavrnitev zahtevka, navedla, bi sodišče prve stopnje torej lahko odločilo, da postavitev izvedenca ekonomske stroke v tem primeru ni potrebna.

Pravilno sklepa sodišče prve stopnje - za utemeljenost ugovora tožene stranke bistveno zgolj, ali je terjatev tožeče stranke (ki jo uveljavlja v tem postopku) navedena v posodobljenem seznamu terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89266/2014 z dne 3. 7. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi (I. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 176,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožene stranke, dne 22. 2. 2016 pravilno vročeno družbi E., d.o.o. (kot pravni naslednici izbrisane družbe), slednja ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva plačilo obveznosti v zvezi s toženi stranki dobavljeno električno energijo. S toženo stranko je namreč imela (skladno z njenimi trditvami) sklenjenih več pogodb o prodaji in nakupu električne energije za več merilnih mest in na različnih lokacijah. Potrošeno električno energijo je toženi stranki mesečno zaračunavala, ta pa je ni v celoti plačala. V tem postopku zato vtožuje neplačano vrednost dobavljene električne energije z zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti. Takšno njegovo odločitev pa z obravnavano pritožbo graja toženka in navaja, da je v postopku na prvi stopnji ves čas ponavljala, da tožeča stranka po vtoževanih računih izkazuje stanje, ki ni skladno računovodskemu stanju tožene stranke. Ker zaradi zapletenosti obračunavanja električne energije sama ni sposobna odgovoriti, kateri računi so sporni in zakaj, je od sodišča prve stopnje zahtevala postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi opravil pregled izstavljenih in plačanih računov ter v svojem mnenju določil morebitno višino dolga tožene stranke do tožeče stranke. A prvostopenjsko sodišče ji kljub izrecni zahtevi ni ugodilo in je samo odločilo, da je terjatev tožeče stranke po višini enaka tožbenemu zahtevku.

8. Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme - ki sta povezana - pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid, in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, toženec pa tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop pravnih posledic, ki se izražajo v njegovih ugovorih. Oba morata zanje predlagati dokaze. Sodišče svoje odločbe (praviloma) ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi pa se ugotavlja obstoj samo (pravočasno) zatrjevanih dejstev.(2)

9. Glede na pritožbene navedbe je torej treba posebej poudariti, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (in pridobitev njegovega izvida in mnenja) - to je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti. Dokazi s postavitvijo izvedencev ali z zaslišanjem strank (prič) so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja (že prej pravočasno zatrjevanih) spornih (pravno relevantnih) dejstev (primerjaj 243. in 257. člen ZPP), ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera (pravno relevantna) dejstva so med njima sporna (to je namreč predmet razpravljanja v pravdnem postopku), in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne.

10. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so toženkine ugovorne navedbe preveč pavšalne, da bi bilo potrebno aktivirati izvedenca ekonomske stroke. Tožena stranka namreč sploh ni navedla pravno relevantnih dejstev, ki naj bi se s tem dokaznim predlogom dokazovala in s katerimi bi izpodbijala navedbe (in dokaze) nasprotne stranke (temveč je predlagala, da prvostopenjsko sodišče izvedenca postavi, da bo na podlagi priloženih listin celotnega poslovanja med pravdnima strankama ugotovil dejansko stanje obveznosti in terjatev med njima).

11. Tožeča stranka je (upoštevaje navedbe dolžnika o podanih zahtevah za odklop in „dolžnem“ zaračunavanju najemnikom, kot so podane v ugovoru zoper sklep o izvršbi) v dopolnitvi tožbe natančno pojasnila, na podlagi katere pogodbe, na katerem naslovu, za katero odjemno mesto, v katerem obdobju, po katerem računu in v kakšni višini vtožuje neplačano električno energijo. Pojasnila je tudi, do kdaj je trajalo posamezno pogodbeno razmerje glede posameznega merilnega mesta oziroma kdaj je bila skladno z zahtevami tožene stranke za odklop posameznega merilnega mesta (katere je tožena stranka predložila v ugovoru zoper sklep o izvršbi) določeno merilno mesto odklopljeno ter kakšna je višina dolga do odklopa na tem merilnem mestu. V zvezi z zaračunavanjem najemnikom pa je odgovorila, da tožena stranka ugovoru ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala zahteva za spremembo odjemalca na posameznem merilnem mestu.

12. Na te konkretizirane trditve v zvezi s temeljem in višino terjatve po 58 vtoževanih računih tožena stranka ni odgovorila drugače kot z očitki (in to je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo), da je bilo stanje odprtih računov med pravdnima strankama stalno neurejeno, da je prišlo do velike zmede pri zapiranju medsebojnih obveznosti in terjatev, (da je tožena stranka račune plačevala in da tožeča stranka teh ni zapirala) ter da iz naslova vtoževanih računov nima zapadlih obveznosti (pri čemer pa ni trdila, da je plačala VSE vtoževane račune).

13. Citirano za postavitev izvedenca ekonomske stroke (ki naj bi ugotovil stanje obveznosti) ni dovolj niti po presoji pritožbenega sodišča. Toženka bi namreč morala trditi in natančno navesti vsaj, katere od vtoževanih računov je že plačala (oziroma da je plačala vse), katerih plačil tožeča stranka ni ustrezno zapirala ter v kolikšnem deležu oziroma višini zato stanje odprtih računov pri toženi stranki odstopa od stanja, ki ga prikazuje tožeča stranka. To je njena procesna obveznost (212. člen ZPP). In tej se ne more izogniti z navedbami, da zaradi zapletenosti obračunavanja električne energije sama ni sposobna ugovarjati, kateri računi so sporni (oziroma kot je razvidno iz list. št. 39, da tožena stranka ni bila v stanju slediti zapletenemu obračunavanju s strani tožeče stranke in da je bilo zato stanje odprtih računov med pravdnima strankama stalno neusklajeno). Tožena stranka bi morala navesti, katere račune je plačala, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presodilo, da so ti računi med pravdnima strankama sporni, v zvezi s terjatvijo po posameznem spornem računu pa izvajalo dokaze (kar bi v končni fazi lahko privedlo do ugotovitve, da terjatev po višini ni enaka tožbenemu zahtevku). Sodišče prve stopnje pa sploh ni vedelo, za koliko po višini toženka nasprotuje tožbenemu zahtevku (ker ni navedla, da je plačala vse račune, pa tudi pravilno ni štelo, da je sporna celotna terjatev). Pritožbeni očitek, da je tožena stranka v svojih vlogah ves čas ponavljala, da s strani tožeče stranke izkazano stanje ni skladno z računovodskim stanjem pri toženi stranki (pri čemer pa še vedno ne pojasni, kakšno to računovodsko stanje je!!!) in da bi zato sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca, torej ne zdrži. 14. Brez navedbe podatkov o točno določenih plačilih oziroma o tem, kakšno je računovodsko stanje pri toženki (ker je torej že plačala določene račune - katere bi bilo sicer treba določno navesti in za njihovo plačilo predložiti dokazila - oziroma ker za posamezno merilno mesto tožeča stranka ni upoštevala zahteve za odklop ipd.), glede na pojasnjeno v 9. točki te obrazložitve tožena stranka torej ne more pričakovati, da bo delo namesto nje opravil izvedenec ekonomske stroke (tj. ugotovil drugačno dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka). To tudi ni njegova naloga. Dejansko stanje skladno s podano trditveno in dokazno podlago ugotavlja sodišče. Le kadar je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, slednje aktivira izvedenca. Navedeno pa poleg vsega obrazloženega pomeni tudi, da je v domeni sodišča, da presodi, ali je postavitev izvedenca sploh potrebna. Četudi bi tožena stranka vsa relevantna dejstva v zvezi s svojimi ugovori, na podlagi katerih želi doseči (delno) zavrnitev zahtevka, navedla, bi sodišče prve stopnje torej lahko odločilo, da postavitev izvedenca ekonomske stroke v tem primeru ni potrebna. V tem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženkine trditve tako nekonkretizirane, da o spornem dejanskem stanju niti ni mogoče govoriti.

15. Tožena stranka z obravnavano pritožbo končno graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da dne 19. 3. 2014 nad toženo stranko potrjena poenostavljena prisilna poravnava na terjatev tožeče stranke ne vpliva. A tudi v tem delu ji pritožbeno sodišče ne more pritrditi. V postopku poenostavljene prisilne poravnave se namreč po izrecni določbi četrtega odstavka 221.b člena, 212.(3) do 218. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(4) (v nadaljevanju ZFPPIPP) smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da je - kot pravilno sklepa sodišče prve stopnje - za utemeljenost ugovora tožene stranke bistveno zgolj, ali je terjatev tožeče stranke (ki jo uveljavlja v tem postopku) navedena v posodobljenem seznamu terjatev. In ker je v obravnavani zadevi ostalo neprerekano, da tožeče stranke ni na seznamu terjatev upnikov z dne 9. 1. 2014, je sodišče prve stopnje toženkin ugovor utemeljeno zavrnilo. Pri tem je pravilno pojasnilo tudi, da razlogi, zaradi katerih terjatev tožeče stranke na seznam ni bila uvrščena, za odločitev niso pravno relevantni. Na enak način zato na pritožbene navedbe, da na dan pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave tožena stranka ni izkazovala obveznosti do tožeče stranke, zaradi česar je ni mogla uvrstiti na posodobljeni seznam terjatev, odgovarja tudi pritožbeno sodišče. 16. Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Prim. sodba II Ips 102/2011. Op. št. (3): Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno (prvi odstavek 212. člena v nadaljevanju ZFPPIPP).

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo, 10/15 - popr. in 10/15 – popr.